Uklanjanje interesom ZDA: Kakšna bo cena krepitve ekonomske varnosti EU?

"Skušamo oblikovati nabor ukrepov za zaščitno relativno majhnega števila najsodobnejših tehnologij. S tem želimo zagotoviti, da te ne bodo okrepile vojaških zmogljivosti nekaterih držav, ki nam povzročajo skrbi," so bile besede, ki so v začetku prejšnjega tedna odzvanjale v bruseljski palači Berlaymont.

"Koncepta Združenih držav in Evropske unije (EU) o odpravljanju tveganj in zmanjševanju gospodarske odvisnosti od Kitajske temeljita na napačnih predpostavkah, saj je razvoj gospodarske globalizacije takšen, da je svetovno gospodarstvo postalo skupna enota, katere del smo vsi," pa je bil odgovor na bruseljska svarila, ki je samo nekaj dni kasneje prišel iz severnokitajskega mesta Tianjin.

Preden se vprašamo, za kaj je v izmenjavi vse bolj jasne vizije evropske varnosti na področju ekonomske politike in odzivov nanjo sploh šlo, je vsekakor potrebno pojasniti, kdo jih je izrekel. Predsednica evropske komisije (EK) Ursula von der Leyen je namreč v sklopu novinarske konference razgrnila prve in doslej najbolj konkretne varnostne usmeritve na področju gospodarstva unije, za katere se je ta resda trudila, da bi ti bili slišati kot predlogi za krepitev njegove konkurenčnosti, a so vseeno izzveneli kot navodila državam članicam za soočanje s tveganji v poslovanju s kitajskimi družbami.

Da v tem ni bila posebej uspešna, dokazujejo besede iz Tianjina, ki jih je ob otvoritvi tamkajšnjega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v začetku tega tedna izrekel kitajski premier Li Qiang. Ta se za razliko od evropske predsednice ni posebej trudil, da bi svojo kritiko zavil v tančico mehke svile, ampak je evropske namere o zmanjšanju tveganj na področju gospodarstva in razvoja kritičnih tehnologij postavil v kontekst geopolitike oziroma natančneje osamitve Kitajske.

Ekonomist Mojmir Mrak meni, da je geopolitika močan katalizator nastanka multipolarnega sveta v smislu izoblikovanja treh mogočnih politično-gospodarskih osi vpliva in moči; poleg držav v razvoju je tu ameriško-evropska ter kitajsko-ruska os. "Ko se enkrat odločiš, da boš pristopil k eni ali drugi, je sodelovanje z nasprotnim taborom onemogočeno," pravi in v tem kontekstu gre tudi razumeti nedavno predstavljeni predlog komisije, ki po poročanju Bloomberga vključuje oceno tveganj na področju dobavnih verig, varnosti kritične infrastrukture, tehnologije in ekonomske odvisnosti.

Čezatlantski koncept varnosti povozil ekonomski interes EU

Vendar pa predlog EK, ki ga bodo na današnjem dvodnevnem zasedanju obravnavali tudi voditelji članic EU, ekonomsko varnost iz konceptualne faze pomika v smeri njene konkretizacije. Čeprav Kitajska ni izrecno omenjena, so si poznavalci edini, da je ost ukrepov jasno uperejna v smeri Azije. "EK želi omejiti kitajske naložbe kot del svojega pristopa 'zmanjševanja tveganja'. Omejitveni ukrepi veljajo le za kritična področja, kot so tehnologije z možnostjo dvojne uporabe, kjer izstopajo denimo polprevodniki in avtomobilska industrija," predlog komisije komentira predavatelj na ekonomski fakulteti v Ljubljani Anastas Vangeli. Pri tem pa navaja, da so namere EK prej odraz varnostnih in ne ekonomskih pomislekov: "Razlog za to so varnostni in ne zgolj gospodarski razlogi. Zato lahko govorimo o spremembi paradigme v Evropi kot odzivu na vzpon Kitajske," pravi.

Po oceni vlade premiera Roberta Goloba, ki smo jo v uredništvu pridobili še pred današnjim zasedanjem, predlog EK predstavlja "dobro izhodišče za pripravo ustreznih ciljno usmerjenih ukrepov za krepitev ekonomske varnosti EU." Slovenija ugotavlja, da je "spodbujanje konkurenčnosti, zaščito pred ekonomskimi varnostnimi tveganji in spodbujanje partnerstev  z enako mislečimi tretjimi državami pomembno za doseganje ravnovesja in medsebojne krepitve med ekonomskimi in varnostnimi interesi EU," navaja slovensko stališče.

Uvajanje doktrine "netveganja" (angl. derisking) na področju gospodarstva pa je doslej najbolj izrazit pokazatelj prilagajanja EU strateškim interesom Združenih države Amerike (ZDA) v odnosu do Kitajske. Pri čemer pa Vangeli opozarja, da Evropa, za razliko od ZDA, ki proti Kitajski že vodi aktivno varnostno ekonomsko politiko, zaenkrat napoveduje zgolj protekcionistične ukrepe. Strategija je namreč namenjena spodbujanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva, med drugim s krepitvijo notranjega trga in naložbami v raziskave. Drugi steber strategije je namenjen zaščiti EU pred tveganji, kjer velja izpostaviti instrument za spremljanje neposrednih tujih naložb. Poleg tega strateški dokument predvideva okrepitev partnerskih odnosov s tretjimi državami pri soočanju s tveganji.

 

 

Trgovinski primanjkljaj bi EU blažila s protekcionizmom

Vprašanje, ki se zastavlja v primeru omejevanja vpliva Kitajske na evropsko gospodarstvo, pa je, kako zamejiti njen domnevno kvarni vpliv, ne da bi pri tem škodili interesom evropskih multinacionalk. Po oceni Vangelija bo namreč blagovna menjava med EU in Kitajsko v letošnjem letu narasla na osupljivih tisoč milijard evrov.

Strokovnjak za geopolitiko in gospodarstvo z Univerzitetnega kolidža v Londonu Igor Rogelja po drugi strani opozarja, da je predpostavka o skupnih interesih EU napačna ter da je treba oblikovanje evropske politike do Kitajske postaviti v kontekst interesov držav članic. "Tukaj gre v prvi vrsti za napačno predpostavko, da ima EU en sam nacionalni interes," meni in dodaja, da gre "bolj za prerivanje med nemškimi ali francoskimi korporativnimi interesi ter Brusljem, kjer pa se je med predsedovanjem von Leynove strnilo nekaj predobstoječih idej o Kitajski. Predvsem to, da je ta nevarna za konkurenčnost gospodarstva EU."

Vangeli pa celo dodaja, da omenjeni predlog za omejevanje gospodarskih tveganj v odnosu do tretjih držav kaže, da je atlanticistični sentiment tako prevladujoč, da evropske politične elite niti ne razmišljajo o negativnih ekonomskih posledicah osamitve Kitajske in to ne glede na to, da je evroobmočje v prvem četrtletju zašlo v tehnično recesijo. "Zanje (EK op. a.) je ključno predvsem to, da evropske kritične tehnologije ostanejo v varnih rokah, saj menijo, da je nadaljevanje dosedanjega laissez faire pristopa preprosto preveč škodljivo," pravi, pri čemer ni nepomembno, da trgovinski primanjkljaj na strani EU "neprestano in skokovito" narašča in je leta 2022 znašal že skoraj 400 milijard.

"Neravnovesje v trgovini je tisto, kar že dolgo teži Evropejce, ko Kitajska pridobiva na področju naprednih tehnologij, kot so električna vozila, pa se frustracije in strahovi krepijo," je ozadje evropske politike do Kitajske še povzel Vangeli. Podobno razmišlja tudi Rogelja, ki meni, da Bruselj skrbi "vse bolj konkurenčna Kitajska". "EU bo morala dobro premisliti, kako predanost logiki svobodnega trga smiselno uravnotežiti z zaščito intelektualne lastnine ali strateško neodvisnostjo," pravi; kar je mimogrede tudi očitek, ki ga je na EK v svojem govoru naslovil tudi kitajski premier Li.

 

 

 

 

Evropejci in njihova podjetja zavračajo doktrino Kitajske osamitve

Zapisano napeljuje k misli, da je pogled na grožnjo, ki jo predstavljajo kitajska podjetja, tako v Washingtonu kot tudi v Bruslju, jasen in uglašen, vendar Rogelja opozarja, da gre za bistveno bolj kompleksno sliko. "Kitajska državna podjetja so v preteklosti od evropskih pobrala znanje, sedaj pa jim konkurirajo v ključnih panogah. Moja ocena je, da je Bruselj to prepoznal in skuša ameriško politiko 'osamitve' nekoliko prikrojiti na način, ki je bolj relevanten za Evropo. Američane bolj skrbijo polprevodniki in druge vodilne panoge, kjer Evropa tako ali tako že zaostaja. So pa za EU veliko bolj pomembne spremembe v avtomobilski industriji, proizvodnja baterij in tako dalje."

Vangeli pa v zvezi z razdvajajočimi pogledi na opredeljevanje odnosa do Kitajske navaja, da zadnje raziskave javnega mnenja v EU kažejo na to, da na stari celini glede vloge Kitajske vlada resen razkorak med pogledom političnih elit na eni in evropskim prebivalstvom ter podjetniki na drugi strani. "Evropska podjetja, sicer nekoliko posplošeno, Kitajsko še vedno vidijo kot nepogrešljivo partnerico za ustvarjanje lastnega uspeha, četudi obstajajo napetosti in težave pri poslovanju na Kitajskem," meni ekonomist.

Dober primer tega je burno dogajanje v italijanskem Pirelliju, ki je v večinski 37-odstotni lasti kitajskega kemičnega podjetja Sinochem. Italijanski gumar je po poročanju Bloomberga obveljal kot vzorčni primer omejevanja vpliva kitajskih družb v gospodarstvih evropskih držav, saj je italijanska vlada na čelu s premierko Giorgio Meloni s posegom po posebnih določilih korporativne zakonodaje preprečila izvolitev novega izvršnega direktorja družbe, ki ga je predlagal kitajski lastnik. Med razlogi za zaskrbljenost Rima so tudi senzorji, s katerimi je Pirelli nameraval opremiti novo generacijo pnevmatik.

Italijansko vlada je v pojasnilu zapisala, da je po protekcionističnih ukrepih posegla zaradi "zaščite strateško pomembne tehnologije" in podatkov, ki so "ključni za nacionalno varnost." Pirelli je po ocenah poznavalcev tudi najbolj jasen znak doslej, da bo Italija, kot edina članica skupine najbolj razvitih držav sveta G7, s koncem leta res izstopila iz kitajske gospodarsko-infrastrukturne pobude pasu in ceste (BRI), za katerega Rogleja pravi, da predstavlja "širitev kitajskega domačega ekonomskega ekosistema onkraj meja Ljudske republike."

Gorenje kot primer dobre prakse?

Je Pirelli primer, kako bi ukrepi na področju ekonomske varnosti v bodoče izgledali v praksi? Rogelja to možnost dopušča, a hkrati navaja podobne primere, kjer kitajski partnerji ne povzročajo, po njegovem, histeričnih odzivov. "Tudi Hisense je v Gorenju zamenjal vrsto dobaviteljev, vendar to še ni strateško tveganje. Je pa dobro, da se tako EU kot države članice o tem zamislijo in oblikujejo robustnejšo politiko, s katero bi odmerjeno zaščitili evropske družbe", izpostavlja primer domačega proizvajalca bele tehnike in svari pred razraščanjem "naravnost sinofobne paranoje o kitajskih načrtih za nov svetovni red."

Z vprašanjem o tem, kako v velenjskem podjetju s kitajskim lastnikom razumejo namere EK in ali so v zvezi s tem zaskrbljeni, smo se obrnili tudi na Gorenje. Vendar pa se ti do aktualnega dogajanja tako v EK kot tudi v Pirelliju niso hoteli posebej opredeljevati, češ da gre za politično oziroma meddržavno vprašanje, česar pa načeloma ne komentirajo. S podobnim vprašanjem smo se obrnili tudi na predstavništvo kitajskega telekomunikacijskega giganta v Sloveniji Huawei, ki so nam v odzivu pojasnili, da družba "zagotavlja najvišje standarde varnosti in kakovosti izdelkov, ki podvrženi najstrožjim varnostnim pregledom tudi v evropskih državah." Dodajajo, da Huawei tudi na področju dobavnih verig "upošteva najstrožje kriterije in najvišje standarde". Kakršnikoli ukrepi za "zagotavljanje varnosti omrežij 5G" pa bi po njihovem morali temeljiti na objektivnih in nediskriminatornih kriterijih, ne pa "arbitrarni presoji".

Članek smo v zadnjem odstavku dopolnili z odzivom oziroma pojasnilom kitajskega telekomunikacijskega podjetja Huawei.  

 

 

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar