.webp){kind=icon}
Da običajno težko pričakovana pomlad na ukrajinskem bojišču ne bo prinesla razcveta miru, ampak še več prelivanja krvi, dokazuje mrzlično stopnjevanje aktivnosti na obeh straneh frontne črte. Marsikaj odločilnega za prerazporeditev razmerja sil pred napovedano rusko ofenzivo se dogaja tudi v zaledju frontne črte in širšem evropskem prostoru, pomemben del katerega je Balkan in z njim Slovenija.
Tesnobna spomladanska napoved
Prejšnji teden je do pomembnih sprememb sprva prišlo v samem vrhu ruske vojske, saj je Kremelj zamenjal tamkajšnjega načelnika generalštaba, ki je med drugim odgovoren za izvajanje vseh operacij na območju Ukrajine. Gre za najpomembnejšo spremembo v ruskem vojaškem vrhu od začetka vojne, saj naj bi general Valerij Gerasimov poskrbel predvsem za učinkovitejše poveljevanje. To je po mnenju zahodnih obveščevalnih služb še eden od znakov, da je okrepljena ruska invazija pred vrati.
Vendar v ozadju najbolj udarnih novic z vzhodnoevropskih bojišč na mnogo širšem poligonu te hibridne vojne potekajo številne aktivnosti, ki so bolj ali manj skrite očem javnosti. Ena od takšnih je tudi pogosta in obsežna uporaba paravojaških enot neposredno na bojišču oziroma v prvih bojnih vrstah. Posledica tega je, da je delovanje teh običajno zamolčanih oziroma prikritih formacij vse bolj na očeh javnosti.
Uporaba paravojaških skupin namreč po oceni nekdanjega direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Sova Andreja Rupnika načeloma ni nobena novost. "Zasebne paravojaške organizacije kot podaljšana roka državnih struktur zgodovinsko gledano niso nič novega," izpostavlja in dodaja, da je njihovo povečano pojavljanje v javnosti predvsem posledica "ekscesov, v katere so vpletene".
Že od začetka vojne je v tem pogledu najbolj razvpita ruska paravojaška organizacija Wagner, ki jo vodi oligarh in tesni zaupnik ruskega predsednika Vladimirja Putina Jevgenij Prigožin. Nekdanji kaznjenec in kremeljski kuhar, ki ga je ukrajinska vojna izstrelila v sam vrh kremeljske politične nomenklature, pomenljivo nosi vzdevek chef oziroma šef, medtem ko je po poročanju britanskega časnika Guardian eden redkih, ki Putina naziva z vzdevkom oče.
Vpliv Wagnerja v Kremlju se krepi
Prigožin je šele septembra lani javno priznal, da je ustanovitelj in vodja skupine Wagner. Njegov meteorski vzpon v Kremlju in pojavljanje na naslovnicah svetovnih medijev pa sta neločljivo povezana z delovanjem te paravojaške skupine ter spretnim izkoriščanjem njenih najodmevnejših bojnih uspehov. Tako je Prigožin v začetku tega meseca, ko je Wagner zavzel ukrajinsko mesto Soledar – to je prva ozemeljska pridobitev Moskve v vojni po poletni ofenzivi –, objavil videoposnetek, v katerem je pohvalil Wagnerja kot "verjetno najbolj izkušeno vojsko na svetu". S tem je Putinov kuhar pokazal, da ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski ni edini, ki se zaveda pomena in izkoriščanja medijske izpostavljenosti v propagandne namene.
Wagner namreč po poročanju zahodnih obveščevalcev vse bolj aktivno prevzema pobudo na bojišču. To je deloma posledica političnih spretnosti in pretkanosti vodje skupine na eni strani ter okrutnosti njegovih plačancev na drugi. V generalštabu ruske vojske se zato sprašujejo, kako ima lahko relativno maloštevilna skupina plačancev, ki ne spada v regularni sestav vojske, tolikšen vpliv na pomembnejše strateške odločitve. Olje na ogenj nesoglasij med generalštabom in Wagnerjem je ob zavzetju Soledarja nazadnje prilil kar Prigožin, ki si je v zvezi s tem privoščil kritiko na račun generala Gerasimova.
Vojaške zmage namreč ne služijo zgolj krepitvi morbidnega ugleda Wagnerja, prek katerega se izvaja psihološki pritisk na ukrajinske branilce, saj te v kompleksni in dinamični konstelaciji kremeljskih političnih razmerij dvigujejo tudi vrednost "delnic" Prigožinovega političnega vpliva.
Rupnik v zvezi s tem izpostavlja, da so najprimernejši pogoji za vznik in vpliv tovrstnih skupin prav negotove razmere v smislu vojne ali krhke demokracije oziroma diktature. Da gre za pomembno silo, ki prerašča tradicionalne okvirje prikritega delovanja ali delovanja v začelju fronte, potrjujejo tudi podatki britanskih obveščevalcev, ki so minuli teden objavili informacijo, da naj bi se na začetek spomladanske ofenzive pripravljalo kar 50 tisoč pripadnikov Wagnerja.
Borci kot topovska hrana
Ob tem se pojavlja ključno vprašanje, kdo so pripadniki te skupine oziroma od kod prihajajo. Znano je, da gre v veliki meri za nekdanje kaznjence z ruskim državljanstvom, ki so bili obsojeni za najhujše zločine. Vstop v vrste paravojaške skupine jim ponuja možnost pomilostitve in ponovne reintegracije v družbo. A cena za tovrstne odpustke je visoka, kajti le redki preživijo polletno vojno vihro, po kateri naj bi jim bila dovoljena vrnitev domov in izbris kriminalne preteklosti.
Pripadniki Wagnerja se brez povelja ne umaknejo, je v svojem poročilu o stanju na bojišču decembra poročala ukrajinska vojska. "Neavtoriziran umik ekipe ali evakuacija nepoškodovanih je kaznovana z usmrtitvijo na kraju samem," je o okrutnosti Wagnerjevih poveljnikov do lastnih članov še zapisano v poročilu. Podobne zgodbe krožijo tudi po družbenih omrežjih, na katerih pripadniki Wagnerja objavljajo posnetke in osebne izpovedi o krutih praksah, ki jih bodisi oni sami bodisi njihovi poveljniki izvajajo nad ukrajinskimi borci, civilisti in ne nazadnje lastnimi pripadniki.
Tako je nekdanji pripadnik Wagnerja Andrej Medvedjev, ki je sredi januarja prebegnil na Norveško, za agencijo Reuters izjavil, da je vloga borcev Wagnerja zreducirana na "topovsko hrano". Med drugim je opisal tudi grozljivo usmrtitev nekega soborca, ki ga je Ukrajina v okviru izmenjave vrnila Kremlju, ta pa ga je predal Wagnerju, čigar poveljniki so ga usmrtili z macolo.
Kriminalci in "psi vojne"
"To so predvsem kriminalci na begu ali na prestajanju dolgoletnih zapornih kazni, praviloma za težke zločine," v zvezi s potencialnim kadrovskim bazenom tovrstnih skupin izpostavlja Rupnik in dodaja, da "denar ni nujno glavni motiv za bojevanje". Pri tem izpostavlja kar nekaj potencialnih profilov, na katere prežijo obveščevalne mreže držav, ki uporabljajo tovrstne paravojaške skupine.
"Targetirajo specifično kategorijo oseb," poudarja Rupnik, kamor spadajo nekdanji pripadniki redne vojske, ki so že sodelovali v bojih in se "zaradi psiholoških razlogov niso več sposobni (bodisi se nočejo) integrirati v normalno življenje".
Sledijo jim tako imenovani "psi vojne", ki v bojevanju vidijo zgolj način zaslužka. Tukaj so še "ideološko ali idejno zavedeni posamezniki, ki bojevanje dojemajo kot razburljivo akcijo in mislijo, da bodo kos realnim tveganjem na bojišču". V četrto kategorijo pa sodijo tisti, "ki mislijo, da enostavno nimajo druge izbire".
Da se novačenje pred obnovljeno ofenzivo stopnjuje, ne nazadnje kaže tudi pestro obveščevalno dogajanje na Balkanu, iz katerega Slovenija očitno ni izvzeta. V začetku prejšnjega tedna je skupina protivojnih aktivistov skupine Oktober v Beogradu kazensko ovadila direktorja srbske varnostno-obveščevalne agencije Bia Aleksandra Vulina, ruskega veleposlanika v Srbiji Aleksandra Bocana-Harčenka in več pripadnikov proruskih organizacij zaradi "mobilizacije Srbov za vojno v Ukrajini" oziroma sodelovanja s skupino Wagner, o čemer je prvi poročal Radio Slobodna Evropa. Wagner pa je 5. januarja na spletnem portalu RT Balkan tudi objavil oglas, v katerem je iskal prostovoljce. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je sicer zanikal prisotnost Wagnerja v Srbiji in opozoril, da je bil pred leti na njegovo pobudo sprejet zakon, ki srbskim državljanom prepoveduje udeležbo na tujih bojiščih.
Rupnik v zvezi s tem in drugimi znanimi primeri v regiji meni, da novačenje v skupino Wagner na območju Balkana, zlasti Srbije, ni več prikrito in je "tudi relativno uspešno", saj poteka "vse od začetka bojnih operacij v vzhodnem delu Ukrajine in aneksije Krima leta 2014". Dodaja še, da pri novačenju kandidatov "v znatni meri, vendar prikrito, sodelujejo tudi državne institucije, zlasti prek svojih obveščevalnih služb".
Sova in KPV brez komentarja
Ko smo vprašanje o tem, ali so podobne dejavnosti ruskih diplomatov ali varnostnih organov zaznali tudi na ozemlju Slovenije, naslovili na kabinet predsednika vlade (KPV) in Sovo, so v odgovoru zapisali samo, da Sova v okviru svojih zakonskih pooblastil in nalog spremlja vse oblike tveganj in groženj za nacionalno varnost države. Podatki, ki jih pri svojem delu zbira, pa so tajni in jih agencija zato ne posreduje v javnost ali komentira.
Kmalu zatem je močno odmevala aretacija oziroma začetek kazenskega postopka proti dvema domnevnima ruskima vohunoma, ki sta delovala na ozemlju Slovenije. Kakšne so bile njune naloge, sicer ni znano, a Rupnik opozarja, da so nedavni primer vohunjenja v Sloveniji in ostali znani primeri novačenja za potrebe boja na ukrajinski fronti na širšem območju Balkana povezani v smislu povečanih obveščevalnih aktivnosti v času konflikta.
Rupnik v zvezi z delovanjem ruskih obveščevalcev meni, da tovrstne aktivnosti za novačenje članov v skupino Wagner Slovenije "vsaj v kibernetskem svetu ne morejo obiti". Po njegovem je "virtualni prostor poplavljen s propagando, lažnimi novicami in naracijami, usmerjenimi v novačenje ljudi, da bi se na eni ali drugi strani vključili v vojno".
O tem, koliko konkretno je takšnih primerov pri nas, je po njegovem nemogoče govoriti. Je pa zgodba po njegovih besedah analogna vstopu nekaterih naših državljanov v vrste Islamske države pred nekaj leti. "Domnevam, da gre zgolj za posamične primere; podobno, kot je bilo v primeru vključevanja Slovencev v strukture Islamske države," je o novačenju Slovencev v vrste Wagnerja sklenil strokovnjak za obveščevalno dejavnost.
