Tadej Beočanin: 'Z investicijo zgodba niti približno ni končana'

Ko se človek proti Vipavski dolini spusti z viadukta Rebernice, ga ob vstopu v Ajdovščino pričaka mravljišče vsakovrstne aktivnosti. Tamkajšnja industrijska cona je orjaško delo v nastajanju, kjer poleg impozantno zastekljenih poslovnih objektov brnijo delovni stroji, ki pripravljajo priključke in postavljajo temelje za podjetja, ki si svoje operacije želijo prenesti v to občino. Teh pa je v tem vinorodnem območju v zadnjem času vedno več. "Ravno naslednji teden se odpravljam v Ljubljano na pogovore z Darsom za dodaten avtocestni izvoz v industrijsko cono, saj je obstoječi ob konicah preobremenjen," nam pred začetkom pogovora zaupa župan občine Tadej Beočanin.

A razlog za povečano zanimanje podjetij za Ajdovščino ni samo v pregovorno dobri jedači in predvsem pijači. Lokalno gospodarstvo je namreč še pred petnajstimi leti resda baziralo pretežno na kmetijstvu, vinogradništvu in gradbeništvu, potem pa je po stečaju orjaka Primorje prišlo do trenutka streznitve in odločitve o prihodnjem razvoju lokalne skupnosti. "Tisti čas (je bila) tudi priložnost za razmislek o tem, na kaj pravzaprav v občni želimo v prihodnje sploh staviti," je o prelomnih časih, ki bi ob izgubi paradnega konja lokalnega gospodarstva marsikatero občino spravila na kolena, pojasnil župan iz kvote koalicijske stranke SD.

Kot pravi, je bila rezultat takratne samorefleksije dvojna stava razvoja, in sicer na eni strani podpora tradicionalnim kmetijskim panogam ter na drugi privabljanje podjetij iz tehnološkega sektorja z izjemnim razvojnim potencialom. O tem, da gre za dobitno kombinacijo, poleg kakofonije gradbenih aktivnosti v industrijski coni, dokazuje tudi podatek, da je lokalno gospodarstvo lani pridelalo približno 43 milijonov dobička, medtem ko vsako leto ustvarijo tudi po 500 novih delovnih mest.

Kakšna občina je Ajdovščina danes v primerjavi s tisto izpred desetih ali celo petnajstih let?

Prvi občutek glede primerjave med Ajdovščino pred petnajstimi leti in danes je, da smo danes v občini priča veliko večjemu optimizmu. Občina Ajdovščina je bila namreč pred dvanajstimi leti pravzaprav na kolenih. Takrat so se nam eden za drugim dogajali stečaji naših velikih, bom rekel stebrov, lokalnega gospodarstva, naših paradnih konjev. Stopnja brezposelnosti je bila posledično takrat izjemno visoka, na neki točki je bila celo 16-odstotna. Takrat so nam začeli zvoniti različni alarmi, na kar je seveda odgovorila tudi občinska uprava. Naši napori so bili usmerjeni v to, kako čim bolj pomagati gospodarstvu, da se spet postavi na noge. Predvsem je pa pomembno to, da se je pesimizem tistega časa v teh desetih ali petnajstih letih prelil v optimizem in pogum, s katerim smo naši občini zagotovili uspeh.

Ko že omenjate propad velikih družb, ki so bila nekoč nosilke lokalnega gospodarstva - kako konkretno ste te pretrese, kot je bil denimo stečaj Primorja, ki bi marsikatero lokalno skupnost spravili na kolena, obrnili sebi v prid in iz tega spisali zgodbo o uspehu?

Res se je takrat zvrstilo večje število stečajev, med katerimi je bil zagotovo največji prav stečaj gradbenega giganta Primorja. Tisto, na kar smo kot občina stavili, je bilo vseeno znanje, ki je bilo prisotno v naši sredini. Tako je denimo prav iz takratnega Primorja nastalo večje število danes uspešnih subjektov, ki delujejo na področju inženiringa, projektiranja, gradbenih in drugih sorodnih storitev. Po drugi strani pa je bil tisti čas tudi priložnost za razmislek o tem, na kaj pravzaprav v občni želimo v prihodnje sploh staviti. Odločili smo se, da bo usmeritev občine v gospodarskem smislu kombinacija podpore tradicionalno prisotnim panogam, ki so pri nas povezane zlasti z živilskopredelovalno industrijo in pa vinarstvom, ter na drugi strani privabljanju podjetij, ki se ukvarjajo z razvojem novodobnih sodobnih tehnologij. Prav zadnja, podjetja iz tehnološkega sektorja torej, so namreč tista, ki v lokalno skupnost prinašajo izjemno pomembno dodano vrednost.

To pa so konkretno katera?

Tukaj sta brez dvoma najpomembnejši dve družbi, ki sta tudi največja zaposlovalca. Prvo je zagotovo Pipistrel, ki proizvaja ultralahka letala, takoj za njimi pa je Sartorius Bia Separations s področja biofarmacije. Ti dve sta resda največji, a v zadnjem času se pospešeno razvijajo in širijo številna druga podjetja, kot je na primer C-Astral, ki deluje v sektorju aviacije. Tukaj so še mnoga druga, nekoliko manjša, ki pa so prepoznala svojo tržno nišo, okrog katere se uspešno in pospešeno razvijajo.

Vseeno povejte več in konkretno, kako kot občina spodbujate tovrstna podjetja, ki so visokotehnološka, ki prinašajo, kot pravite dodano vrednost, da se odločijo za selitev v Ajdovščino?

Tisto, kar smo želeli doseči je, da po eni strani ohranimo vsa obstoječa delovna mesta. Tukaj smo bili zelo dejavni tudi z udeležbami v lastništvu posameznih podjetij, zato da lahko ta normalno delujejo in se razvijajo. Po drugi strani pa smo pripravili tudi paket spodbud za vse tiste, ki v našo občino prihajajo na novo. Te vsebujejo predvsem ukrepe s področja zemljiške politike, se pravi, kar se tiče zagotavljanja ustrezno opremljenih zemljišč, na katerih zainteresirana podjetja lahko zelo hitro začno graditi svoje objekte. To je bil eden pomembnejših ukrepov, ki smo ga dopolnili s 100-odstotno subvencijo za ta zemljišča, kar v praksi pomeni, da je občina dejansko sofinancirala nakup teh zemljišč. Velja pa ta ukrep tako za visokotehnološka podjetja, ki so se odločila za selitev v občino, kot seveda tudi za obstoječa podjetja, ki so tu prisotna. Ta je bil nekje tisti najbolj privlačen ukrep, predvsem pa je po moji oceni pomembno, da je občina k temu pristopila kot partner, torej ne samo kot nekdo, ki izdaja oziroma potrjuje dovoljenja. Prizadevamo si biti namreč tisti subjekt, ki podjetjem pomaga, je njihov partner, pri doseganju zastavljenih ciljev.

Ali je takšen pristop po vašem lahko univerzalen? Če bi denimo do vas stopil župan neke druge lokalne skupnosti in vas prosil za pomoč, bi mu lahko rekli "To je recept za uspeh, ki mu lahko uspešno sledite tudi vi"?

Tisto, kar je najlažje oziroma neka osnovna vstopna točka je ta, da občina igra aktivno vlogo v zemljiški politiki. Torej tukaj ne govorimo le o splošnih vidikih prostorske politike, ki spada med tiste neposredne pristojnosti občine, ampak tudi o zemljiški politiki, kar pomeni, da je ta lastnica posameznih območij v poslovnih conah. Omenil bi še stanovanjsko gradnjo, ki ja ravno tako pomembna opora za gospodarstvo. Občina je tako sposobna investitorju odprodati komunalno popolnoma opremljena zemljišča, ki jih ta potrebuje za razvoj oziroma za prihod v lokalno skupnost. To je tisti temelj, bom rekel, okoli katerega se potem zlagajo še vse ostale zgodbe. Zavedati se je treba, da s samo investicijo zgodba niti približno še ni končana. Takrat se zgodba za posameznega podjetnika pravzaprav šele prične. In občina lahko tukaj odigra zelo proaktivno vlogo in tudi v ostalih fazah pomaga pri mehkih vsebinah. Tukaj bi omenil pomoč pri internacionalizaciji podjetij, sploh tistih manjših, ki se želijo uveljaviti. Tako jim denimo nudimo pomoč pri udeležbi na sejmih v tujini, pri pripravi patentov, inovacij in še veliko drugega. Vse tovrstne zgodbe kot občina Ajdovščina seveda spodbujamo in želimo graditi skupaj z našimi podjetniki tudi naprej.

Od kod ste črpali navdih za te ideje? Ali lahko rečeva, da ima Ajdovščina ambicije, da postane nekakšna slovenska različica slovite ameriške Silicijeve doline?   

Zagotovo imamo zelo velike ambicije. Prav danes tečejo aktivnosti za vzpostavitev 20 hektarjev velikega območja severno od ajdovskega letališča, kjer želimo vzpostaviti Park znanja. S tem si prizadevamo poleg prostorskih kapacitet za razvoj letalske industrije razvijati tudi razvojno-raziskovalni program, kamor seveda vabimo različne deležnike, kot so javne in zasebne razvojno-raziskovalne institucije v državi. Tukaj imam v mislih univerze, njihove laboratorije, inštitute, seveda tudi razvojne oddelke zasebnih podjetij ipd. Ta center bo prostor, kjer bodo lahko ti med seboj sodelovali in si izmenjevali znanje, s čimer si bodo lahko pomagali na tisti najbolj osnovni ravni razvoja produktov prototipov, ki bodo izhodišče za končne produkte, s katerimi bodo v naslednji fazi lahko prodrli na trg.

Koliko dobička pa je lokalno gospodarstvo ustvarilo v zadnjih letih, glede na njegov silovit razvoj?

Dobiček je bil predlani zelo visok, saj se ga je bilo za okoli 70 milijonov evrov. Lani je bila številka s 43 milijoni nekoliko nižja, kar pa je bilo na ravni iz leta 2020 s 40 milijoni.

Ali se bo del tega denarja prelil tudi v socialne programe – kaj občina pripravlja na tem področju?

Zagotovo moramo kot občina poleg podpore gospodarstvu vlagati tudi v socialne oziroma širše družbene programe. Tukaj so v ospredju razvoj stanovanjske gradnje, ustvarjanje pogojev za razvoj, predšolska vzgoja, šolstvo in tako naprej. Namreč ta velik vzpon gospodarstva se na koncu dneva odraža tudi v povečanju števila delovnih mest. Število slednjih se je v obdobju zadnjih desetih let povečalo za skoraj polovico, s čimer se je povečala tudi potreba po novih stanovanjih, po dodatnih nastanitvenih kapacitetah. Število prebivalstva se v občini iz leta v leto povečuje in bo po predvidevanjih še naraščalo. Na ta izziv moramo odgovarjati in to tudi počnemo, potem pa je tu še zagotavljanje vrtčevskih in šolskih kapacitet. S tem dosegamo dvoje, saj najprej nudimo podporo vsestranskemu razvoju, hkrati pa ga tudi omogočamo. Kar se pa tiče socialnih programov, vezanih na socialno ogrožene skupine, pa seveda tudi te programe skušamo dopolnjevati z nekimi novitetami. Tu bi morda izpostavil nizkocenovne hiše za mlade, kar je eden večjih projektov, s katerimi bomo skušali tistim mladim, ki niso kreditno sposobni, zagotoviti lastno nepremičnino tudi s subvencijo občine.

Koliko pa je bilo denimo lani ustvarjenih novih delovnih mest v občini?

V zadnjih nekaj letih vsako leto ustvarimo 500 novih delovnih mest, kar je glede na občino, ki šteje 20 tisoč prebivalcev, pravzaprav precej. Ta trend se nam dogaja že zadnjih osem let in se bo po naših predvidevanjih še stopnjeval.

Kaj pa ta gospodarski razvoj in prihod novih podjetij v občino pomeni za energetsko infrastrukturo, ki je, kot je znano, na širšem severnoprimorskem relativno neprimerna za večje obremenitve?

Res smo zaradi omenjenega gospodarskega razcveta vse večje porabniki električne energije, a tovrstnih težav zaenkrat še nismo imeli. Čeprav gre za področje, ki je v pristojnosti države, pa, kot mi je znano, ta dopolnjuje manjkajoče dele vodov, zato da bo lahko na severni Primorski v srednjeročnem obdobju sklenila veliko zanko in se bomo tako izognili morebitnim težavam.

Kakšni pa bodo ključni poudarki razvoja občine v prihodnje?

Kot sem že omenil, je tu projekt Park znanja, za katerega računamo, da bi ga lahko začeli realizirati v obdobju naslednjih štirih let. Pripravljamo tudi zelo zanimiv projekt, ki se imenuje Expo Vipavska dolina, v okviru katerega bomo predstavili celotno Vipavsko dolino, in sicer njeno gospodarstvo, kulturno in naravno dediščino. Se pravi gre za, če se lahko tako izrazim, za nek "showroom", se pravi prostor, ki bo prikazal vse to, kar tukaj imamo, kjer bo moč kupiti lokalne proizvode, spoznati naše gospodarstvo, s svojimi produkti in podobno. Tudi za ta projekt upam, da ga bomo zaključili v obdobju prihodnjih štirih let. Začeli bomo letos, in sicer s pripravo najprej projektne naloge in pa potem seveda tudi arhitekturnega natečaja. Sicer pa v kratkoročnem obdobju odgovarjamo na povečane potrebe, ki izhajajo iz konstantne rasti prebivalstva, torej z novimi enotami šol in vrtcev in druge družbene infrastrukture.

Ste že čestitali predsednici stranke SD in zunanji ministrici Tanji Fajon ob zgodovinskem uspehu slovenske diplomacije, s katerim je naša država postala nestalna članica varnostnega sveta Organizacije združenih narodov?

Gre seveda za izjemen uspeh Slovenije, za kar si ministrica in celotna njena ekipa zaslužijo čestitke. To je vsekakor rezultat, na katerega smo lahko vsi skupaj zelo ponosni.