Luka Mesec: 'Žal mi je, da sem pri evidencah dela preveč popustil'

Minister za delo je po letu dni v koaliciji zadovoljen s svojim delom, a priznava, da je pred njim še veliko odprtih zadev, ki jih namerava rešiti v prihodnjih mesecih. Med drugim je Luka Mesec v pogovoru za Bloomberg Adria priznal, da ni zadovoljen z ureditvijo evidentiranja dela, ki je dvignila veliko prahu. Z delodajalci in sindikati za zaprtimi vrati preigrava različne možnosti za spremembe zakona o delovnih razmerjih; med temi sta tudi uvedba obvezne božičnice in možnost zakonske ureditve 30-urnega delavnika.

Prav tako še ni obupal nad pripravo pokojninske reforme, a je njeno usklajevanje umaknil iz oči javnosti. In napovedal, da bo kmalu v obravnavo poslan predlog zakona, ki je med podjetniki dvignil veliko prahu: zakon o lastniški zadrugi zaposlenih.

Kmalu bo leto dni odkar ste v vladi, prvič v poziciji, ko sami sooblikujete zakone in okolje, v katerem živimo. Kaj je po vašem mnenju največji dosežek vašega mandata v prvem letu in kaj največji poraz, ki ste ga doživeli?

Ena stvar, na katero sem zelo ponosen, je, kako smo doslej vodili urejanje področja osebne asistence, saj je to zelo zapleteno področje, na katerem neverjetno veliko interesov in pritiskov. Ampak mislim, da smo pršli do točke, kjer počasi ustvarjamo razumevanje in celo neko soglasje znotraj zelo široke skupnosti uporabnikov, izvajalcev in osebnih asistentov. Glede poraza pa, mogoče mi je najbolj žal, da pri evidencah dela pri nečem preveč popustil.

Pri čem?

Pri tem, da bi se lahko stvar, ki je napisana v zakonu, drugače urejala v kolektivnih pogodbah.

Kaj točno?

Da bi se pravila lahko v kolektivni pogodbi drugače urejala, če bi bila taka želja. Ta zakon je nastal na pobudo sindikalne strani, ker je v Sloveniji ogromno kršitev, povezanih z delovnim časom. In jaz njihovo stran razumem. Imamo velike probleme v gostinstvu, v gradbeništvu, veliko je tudi izkoriščanja tujih delavcev. Zato se strinjam, da tak zakon, ki bo zaostril regulacijo evidence, rabimo. Vendar pa imamo tudi veliko poklicev, kjer se dela bolj svobodno in je tudi delovni čas je odrejen bolj svobodno. Zato mislim, da bi bilo treba poiskati oziroma še vedno iščemo kompromis med tema dvema stranema.

Je torej še možno, da se to prilagodi pred zasčetkom uporabe zakona? Marsikdo opozarja, da takšen način evidentiranja ni primeren za vse poklice.

Sem na strani praktičnega človeka in se bom maksimalno potrudi, tako kot sem se do zdaj, da bomo ta zakon naredil, da bo res ciljal tiste panoge in podjetja, ki so problematična, in da bo hkrati življenski za vse ostale. Naslednji korak je pravilnik. Tako skozi pripravo pravilnika, pa tudi sprememb zakona o delovnih razmerjih, bo te zadeve mogoče poenostaviti. Ne izključujem niti tega, da bomo v roku enega leta zakon odprli in dodali to, kar sem omenil.

Ko govoriva o težavah in zapletih, ne moreva mimo pokojninske refotme, ki bo gotovo ena ključnih prioritet te vlade. Njeno pripravo ste umaknili iz javnosti, ker je bilo veliko nasprotujočih si informacij in nasprotovanj. Kako zdaj potekajo priprave?

Tega se je treba lotiti previdno. Če vprašate slovenske upokojence, mislim, da boste težko našli koga med njimi, ki je povsem zadovoljen s tem, kako mu je bila pokojnina odmerjena in kakšen znesek pokojnine ima. Mislim, da potrebujemo razpravo o tem, kaj je pravičen pokojninski sistem, kaj je solidaren pokojninski sistem, kako financirati tak sistem in kako preoblikovati trenutnega, da pridemo do tega. Trenutno smo pri tem, da imamo na ministrstvu za delo različne scenarije in tudi različne modele. S predsednikom vlade Robertom Golobom se bomo junija o tem temeljito pogovorili, nato pa konec julija previdno začeli javno razpravo, ki pa bo morala biti previdno odprta, ampak tudi temeljito izvedena. Jasno moramo povedati, kje smo in kaj lahko naredimo. Iskreno, ne v smislu napovedovanja velikih obljub, kaj vse bi lahko, ampak, kaj lahko sploh naredimo.

Če vas vprašam, kje iskati možnosti med podaljšanjem delovne dobe in višanjem prispevne stopnje, kje bo po vašem možen konsenz?

Ne, to ni horizont, v katerem razmišljam. Ključno je vprašanje, ali gremo v prenovo obstoječega sistema, ali pa si zamislimo drugačnega, kot ga imata Islandija ali pa Danska. Ta sistem se mi zdi dober, še posebej danski. Tam, ko se upokojiš, dobiš temeljni dohodek, ki ti ga izplača država. Ob tem pa je še drug steber, ki je lahko organiziran na različne načine. Sam bi ga postavil tako, da je to investicijska družba ali več njih. In ta bi lahko investirala v infrasturkutro, kupovala državne obveznice, stanovanja… in tako plemenitila denar, ki bi ga vplačevali ljudje tekom delovne dobe. Ti prispevki so na Danskem in na Islandiji deloma obvezni, deloma prostovoljni. Ampak razlika z našim sistemom je, da je tam za vsakega poskrbljeno z zagotovljenim minimumom, poleg tega pa so v drugem stebru individialna vplačila, ki poskrbijo, da se nihče ne jezi nad odmernim odstotkom in igra lotrijo s tem, kdaj bo šel v pokoj. Jasno je, od kje jim pokojnine.

To je recimo ena možnost, o kateri bi se jaz tudi javno pogovarjal. Ampak preden se začnemo javno o tem pogovarjati, bom najprej preveril, kakšna je temperatura na vladi in pa med koalicijskimi partnerji. Vendar, če mene vprašate, se mi zdi bolj mogoča prenova trenutnega sistema, ki pa ga bo treba poenostaviti in narediti bolj pravičnega.

V vsakem primeru je skoraj gotovo, da bomo morali dlje delati. Ena od vaših idej, ki tudi ni bila najbolje sprejeta, je bil karierni razgovor zaposlenega z delodajalcem 10 let pred upokojitvijo. Kje vidite razloge za to?

Mislim, da je predvsem to povezano s tem, da imamo velik strahov, pa pa tudi nezaupanja do državne oblasti. Kot pri pokojninskem sistemu. Organizirati moramo razpravo, ki bo iskrena in znotraj katere bomo lahko vzpostavili zaupanje, vsaj do te mere, da se poslušamo. Ko kot minister nekaj rečem, eni v tem vidijo velike napovedi, drugi pričakovanja, tretji pa velike strahove. Pomembno pa je, da se poslušamo. Moram biti tisti, ki poslušam, kaj mi ljudje sporočajo. Rad bi, da dosežemo nek konsenz o tem, kakšen pokojninski sistem bomo imeli v naslednjih 50 letih.

Bloomberg Adria

 

Zavedati se moramo tudi, da ne morejo vsi pod enakimi pogoji v pokoj. Nekdo, ki celo življenje dela v skladišču in prenaša težka bremena, bi morda pri 55 letih potreboval prilagoditev delovnega mesta, ne pa, da je invalidsko upokojen. Da morda namesto tega nekoga uvaja na njegovo delovno mesto, ali pa da se mu postopoma skrajšuje delovni čas.

Absentizem je velika težava, s katero se soočata slovensko gospodarstvo in država, zadnja leta skoraj eksponentno raste.

Res je. Mislim, da nameni država na leto že okrog 700 milijonov evrov letno za bolniške. Si predstavljate, kako velika številka je to? Ministrstvo za zdravje se intenzivno ukvarja s tem. Naša stranka je zelo nasprotovala skrajšanju dobe, ko se strošek bolniške prenese s podjetja na državo s 30 na 20 dni v letu. To je sprejela prejšnja koalicija, se pravi vlada pred nami, na pobudo Stranke Alenke Bratušek. Težava pa je, da so ocenili, da bodo stroški države zaradi tega na leto narasli za 50 milijonov evrov, dejansko pa so za 300 milijonov evrov. To je tudi ena od stvari, se zdi, o kateri se bomo morali ponovno pogovoriti.

Večkrat ste poudarili, da je treba spremenit migracijsko politiko. Tuji delavci rešujejo kadrovsko stisko, a večinoma gre za nižje izobraženo delovno silo. Kako pa boste pritegnili tiste bolj izobražene, ki opozarjajo, da Slovenija zanje ni zaniva zaradi zapletenih birokratskih postopkov? Se bo to spremenilo?

Da, to se spreminja; prenavljamo tako zakon o tujcih kot zakon o zaposlovanju tujcev in poleg tega pripravljamo strategijo o integraciji. Ker že trenutno imamo mi na trgu dela 13 odstotkov tujih delavcev, pri čemer potrebe na trgu dela še niso zapolnjene. Če pogledamo samo programe in storitev socialne oskrbe v domovih za starejše, imamo prvič situacijo, kjer ne moremo namestiti ljudi. Ne, ker ne bi bilo dovolj postelj, ampak zato, ker ni kadra, ki bi bil pripravljen tam delati. To spreminjamo in v roku pol leta bo to urejeno drugače, kot je danes.

Ena od vaših obljub je bila tudi zakonska ureditev možnosti 30 urnega tedenskega delavnika. Kje ste s tem?

To je del pogajanj, ki jih imamo odprte z delodajalci in sindikati glede zakona o delovnih razmerjih. Ne bi pa tega komentiral, dokler niso pogajanja zaprta, ker je bistveno, da imamo zaupanje in da se lahko pogovarjamo brez kamer. Dokler se pogovarjamo.

Je del teh pogajanj tudi obvezna božičnica?

Je, a o tem ne morem govoriti.

Napovedali ste tudi, da bo z letom 2023 ustanovljen urad za ekonomsko demokracijo.

Ministrstvo za solidarno prihodnost bo ustanovilo Službo za ekonomsko demokracijo. Problem je pa v tem, da smo najprej imeli referendume, ki so zablokirali ministrstvo za devet mesecev. To je bilo ustanovljeno marca in zdaj so morali v dveh mesecih spisati zakon o dolgotrajni oskrbi, druga prioriteta je bila stanovanjska politika. To jim je bilo zdaj v fokusu. Potem, ko obdelamo zakon o dolgotrajni oskrbi, kar bo do konca do poletja, bo prišla na vrsto tudi ekonomska demokracija.

Imamo pa tam tudi pripravljen že prvi zakon in to je zakon o lastniški zadrugi zaposlenih, ki je v bistvu ustvarjen po ameriškem sistemu, kjer je 10 odstotkov ljudi, ki dela v zasebnem sektorju, v takih lastniških shemah.

Recimo, če ste lastnica družinskega podjetja, ki gre v pokoj, pa nimate naslednika, recimo sina, ali pa hčerke, ki bi bil pripravljen prevzeti podjetje za vami, vas bo ta zakon davčno spodbudil, če boste podjetje prodali svojim delavcem in bodo oni organizirali to lastniško shemo.

Ob napovedi te ureditve se pojavlja veliko strahov podjetnikov, da so delali celo življenje za neko podjetje, zdaj pa jim bo to nacionalizirano. Kako odgovarjate na takšne očitke?

Nihče ne bo nikomur nič vzel.

Koliko imate proste roke pri oblikovanju ukrepov in vaših politik na ministrstvu in kako naporno je usklajevanje finančnega okvirja ukrepov s finančnim ministrom, še posebej v luči dejstva, da bo porabo zaradi fiskalnega pravila treba zmanjševati?

Naporno, sploh če ste minister za delo.

Vam torej minister za finance pogosto reče ‘ne’?

Ne le, da je strog, mislim, da dobro opravlja svoje delo. Svoje delo mora opravljati tako, da na vsako prošnjo oziroma pobudo za večjo potrošnjo najprej reče ne. In potem se lahko začnemo pogovarjati. Ampak, moram reči, da sem zadovoljen, ker ni večjih zapletov, razen tega s študentskimi boni.

Bo ta zaplet rešen do naslednjega študijskega leta?

Tega si ne upam reči, ker minister za finance pritiska na proračunske porabnike, on pa čuti pritisk Evropske unije, ki ne izključuje, da se bodo v kratkem res aktivirala fiskalna pravila. Zato dela vse, da naš primanjkljaj zmanjša pod tri odstotke BDP.

Pravite, da boste predlog za pokojninsko reformo najprej predebatirali znotraj koalicije in šele nato šli z njim v javno razpravo. A vaša poslanska skupina je nedavno imela koalicijsko neusklajen predlog za dopolnilno zavarovanje, ki je v javnosti dvignil veliko prahu. Zakaj take poteze?

Ta predlog je bil poslan koaliciji, ne javnosti, in strateškemu svetu za zdravstvo, od tam je pa ušel v javnost.

Ste sicer zadovoljni z vašim položajem v vladni koaliciji? Pred vami je kongres stranke, pričakujete kakšnega protikandidata?

Zaenkrat se ni še nihče pojavil kot protikandidat. Kar se tiče dela v vladi, jaz sem zadovoljen, Mislim, da če pogledamo, koliko smo naredili v zadnjem letu, je Levica praktično cel svoj program izvajala v sodelovanju z vlado. Od odstranjevanja žice na meji, ustavili smo nakup boxerjev, minimalno plačo smo zvišali za sto evrov. Zdaj postavljamo sistem dolgotrajne oskrbe. Na noge postavljamo stanovanjsko politiko, na kulturi pa nov model. S socialnimi partnerji delamo na prenovi trega dela in pokojninsko reformo. Mislim, da si za prvo leto lahko samo nazdravimo.