Ko so se lani cene življenjskih potrebščin začele dvigovati, je sindikat delavcev v Evropski centralni banki (ECB) zahteval, da se njihove plače dvignejo proporcionalno z inflacijo.
Ta aktivistični poskus indeksiranja plač na dvige cen je bil na koncu neuspešen, vseeno pa je šlo za velik premik, ker je prihajal naravnost od domnevnih varuhov stabilnosti cen v evro območju. Navsezadnje lahko indeksacija določi, kdo je zaščiten pred inflacijo in kdo jo mora trpeti.
ECB je lahko precej srečna, da praksa povezovanja povišic s stopnjo inflacije ni tako običajna v Evropi danes kot je bila v 70-ih letih. Inflacija se dviga 7,4 odstotke na letni ravni in banka se z vsemi močmi skuša izogniti spirali, kjer bi višje cene življenjskih potrebščin vodile k višjim plačam, te pa k še višjim cenam življenjskih potrebščin. Če ne indeksirajo plač na višje cene, postanejo zlovešči efekti sekundarne inflacije manj verjetni. Ceno za to na koncu plačajo delavci, katerih kupna moč se zniža.
Bloomberg
Toda dlje kot vztraja inflacija, večji bo pritisk za vključitev življenjskih stroškov v plače. Zahtevati od ljudi, da se preprosto odpovejo povišicam, kot je to februarja neobčutljivo predlagal guverner britanske centralne banke Andrew Bailey, pač ne bo zadostovalo. Delavci imajo ta trenutek dobro pogajalsko pozicijo: brezposelnost v evro območju je na zgodovinsko nizki ravni, sindikati pa ostajajo močan glas na tej strani Atlantika. Ta teden je vpliven sindikat, ki predstavlja nemške delavce v industriji jekla, zahteval 8,2-odstotno povišanje plač.
Delavci imajo dober razlog, da se počutijo opeharjene. Indeksacija se v ekonomiji pogosto uporablja za zaščito realnih vrednosti izplačil. Podjetja, na primer, pogosto vztrajajo na indeksacijskih klavzulah, kar jim omogoča, da povišanje cen surovin in drugih stroškov prenesejo na svoje stranke. Regulirane komunalne storitve, telekomunikacijska podjetja in komercialni nepremičninski ponudniki so še zlasti izurjeni v tem. Ni čudno torej, da gredo dobički korporacij še vedno v nebo.
Tudi državne pokojnine so precej dobro zaščitene pred inflacijo. Skoraj vsi javni pokojninski skladi v evro območju so polno ali delno indeksirani. Enako velja za ameriški sistem socialne varnosti, ki je v letu 2022 zrasel za 5,9 odstotkov, kar je največja rast v zadnjih štiridesetih letih.
Kljub temu lahko upokojenci izkusijo krčenje realnega dohodka, in sicer zaradi časovnega zaostanka med dvigom cen in dvigom socialnih transferjev. Zato je francoski predsednik Emmanuel Macron upokojencem obljubil, da bodo njihove pokojnine od poletja naprej ponovno indeksirane, namesto od januarja, kot je običajno. V nasprotju, britanske državne pokojnine so se ta mesec dvignile le za 3,1 odstotka, proporcionalno s stopnjo inflacije prejšnjo jesen, kar je manj kot polovico trenutnih dvigov cen.
Indeksacija igra pomembno vlogo tudi pri davkih, saj preprečuje, da bi bili delavci kaznovani, ko se nominalne plače dvignejo. Toda vlada Borisa Johnsona je lani zamrznila indeksacijo ključnih dohodninskih pragov do leta 2026. To pomeni, da bo zaradi višjih nominalnih plač več britanskih davčnih zavezancev padlo v višji dohodninski razred, kar bo le še zaostrilo težave višjih življenjskih stroškov. Ministrstvo za gospodarstvo in finance si obeta več kot 20 milijonov britanskih funtov (25 milijonov evrov) dodatnih prihodkov zaradi zamrznitve, kar je precej več, kot so sprva pričakovali.
Manipuliranje indeksacij je bolj prikrito kot neposredni proračunski rezi in britanska vlada ima s tem izkušnje. Vzemimo financiraje angleških univerz: inštitucijam so blokirali višanje šolnin preko trenutne meje 9.250 funtov, torej se bo v realnem smislu njihovo financiranje zmanjšalo za naslednji dve leti. Toda študente, ki si bodo izposojali od vlade za plačilo teh šolnin, bodo zadele z inflacijo povezane obresti vse tja do 12 odstotkov, dokler v naslednjem letu v veljavo ne stopi omejitev obrestnih mer.
Seveda ima tudi britanska vlada za poravnati precejšen račun, in sicer zaradi astronomskih stroškov odplačevanja z inflacijskega dolga. Indeksirane obresti so dodale 35 milijard funtov letnim stroškom obresti britanskega dolga do marca oziroma polovico vseh stroškov iz tega naslova, je ta teden razkril državni statistični urad. Tudi evropske vlade so v podobnem precepu.
Eno področje, kjer indeksacija ni običajna, pa so plače. Ekonomisti in delodajalci bi rekli, da z dobrim razlogom: poleg tveganja plačno-cenovne spirale v zasebnem in javnem sektorju, bi vezava zaslužkov zaposlenih na življenjske stroške lahko podjetjem otežilo prilagajanje na ekonomske šoke in upravljanje padcev lastne produktivnosti ali konkurenčnosti. Če bi bili zaščiteni vsi dohodki, bi bilo tudi manj družbenega pritiska za zajezitev inflacije.
Bloomberg
Belgija, Luksemburg, Malta in Ciper so edine države evro območja, ki zahtevajo, da se spremembe v inflaciji avtomatično upoštevajo pri plačah, po podatkih ECB. Te države predstavljajo le tri odstotke zaposlenih v evro območju. Približno petina vseh plač v javnem sektorju v evro območju je prav tako indeksiranih glede na inflacijo.
Tovrstni aranžmaji bi lahko postali vse bolj priljubljeni, saj sindikati še naprej vztrajajo na kompenzaciji za življenjske stroške. Poleg zgoraj omenjenih nemških delavcev v jeklu obstajajo dokazi, da Španija ponovno uvaja indeksacijo plač, kar so sicer v veliki meri odpravili med recesijo leta 2009.
V času, ko vojna v Ukrajini in v nebo rastoče cene dobrin še naprej šibijo vero v trge in napovedi rasti, bo morda prioriteta zaposlitvena varnost, prej kot plačni dvig v skladu z inflacijo. A slej ko prej lahko padajoči realni dohodki podžgejo politični sod smodnika.
Rajši kot naslavljati delavce, naj se odrečejo višjim plačam, bi morale vlade spodbujati podjetja, da vložijo dobičke nazaj v proizvodnjo dobrin, storitev, surovin in čiste energije. To bo na dolgi rok omejilo inflacijo prek uravnoteženja ponudbe in povpraševanja. Ključno je tudi, da najrevnejšim pomagajo prebroditi višanje življenjskih stroškov, bodisi preko neposrednih finančnih transferjev, omejitev na stroške energentov za gospodinjstva ali z indeksiranjem minimalnih plač na cene dobrin. Obenem lahko strožja protimonopolna politika pomaga nasloviti neravnovesje med podjetji, ki imajo preveč vpliva nad cenami, in delavci, ki ga imajo premalo.
Delno zahvaljujoč razlikam v indeksaciji, breme inflacije ne bo enakomerno porazdeljeno. Kako dolgo preden delavci najdejo svoj glas? Bankirji centralnih bank upajo, da ga sploh ne bodo.
Prevedel: Jan Artiček; jan.articek@bloombergadria.com
.webp){kind=icon}
