Kaj se skriva pod debelim ledom Grenlandije?

S prihodom Trumpa 2.0 se je sesulo tisto, kar je še ostalo od povojnega reda, vzpostavljenega leta 1945. Spremembe, ki jih je prinesla nova administracija, so povzročile strah, ki nikjer ni bolj globok kot na največjem otoku na svetu, Grenlandiji.

O Grenlandiji smo v minulih dneh veliko pisali. Dotaknili smo se ključnih razlogov, zakaj je ameriški predsednik Donald Trump obseden z danskim otokom, in pisali o majhni grenlandski borzi, ki letos postavlja rekorde.

Kot smo ugotovili, eden izmed ključnih razlogov, zakaj Bela hiša hlasta za Grenlandijo, ni zgolj strateška lega ozemlja, temveč tudi to, kar se nahaja pod debelo plastjo ledu otoka. Kritični minerali in redke zemeljske kovine so namreč nafta 21. stoletja in industrija, ki jo zaradi pretkanih in strateških odločitev vodstva nadzoruje glavna tekmica Washingtona, Ljudska republika Kitajska.

Grenlandija, največji otok na svetu, obsega 1,5 odstotka Zemljine kopenske površine. Ledena plošča, ki pokriva 80 odstotkov njene površine, je druga največja na planetu, z večjo se ponaša le še Antarktika. Kaj pa imajo Trumpovi načrti za otok opraviti z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi (ESG) temami? Ne gre toliko za to, kar se dogaja na površju Grendlandije, temveč za to, kar se nahaja pod njo.

Naravna bogastva največjega otoka na svetu

Otok je bogat z nafto, zemeljskim plinom, uranom in drugimi rudninami, ki so med drugim nujne za pogon zelenega prehoda, obrambne in avtomobilske industrije. Pod debelim ledom Grenlandije je denimo 25 od 34 kritičnih surovin, kot jih določa Evropska unija. Nedavna danska študija je ugotovila celo, da se na otoku nahaja kar 31 od teh mineralov.

"Čeprav je bilo nekaj raziskav že opravljenih, je obsežno rudarjenje še vedno sporno zaradi okoljskih pomislekov in morebitnega vpliva na domorodne skupnosti. Grenlandska vlada je previdna pri pretiranem zanašanju na rudarstvo in je prepovedala rudarjenje urana, da bi se izognila pomislekom glede okolja in pravic avtohtonih prebivalcev," stanje grenlandske rudarske industrije komentira Zsanett Gréta Papp, arktična geopolitična analitičarka in strokovnjakinja za energetsko in podnebno politiko.

Papp doda, da zaradi vse večjega svetovnega povpraševanja po redkih zemeljskih kovinah, zlasti za tehnologije obnovljivih virov energije in obrambno industrijo, obstaja "močan mednarodni pritisk za razvoj teh virov". To je doseglo vrh leta 2021, ko je grenlandska vlada blokirala kitajsko prizadevanje za sodelovanje v otoškem rudarskem sektorju.

Bloomberg

 

Intenzivna vlaganja v raziskovanje potencialnih nahajališč rudnin in redkih zemelj se na otoku zadnja leta močno povečujejo. Medtem ko je bilo pred leti le nekaj deset raziskanih območij, jih je zdaj že okoli 170. Rudarjenje po aktualnih statističnih podatkih iz leta 2022 sicer zaposluje le 106 oseb na otoku s 56 tisočimi prebivalci.

Taljenje ledu je odprlo nove priložnosti tudi za pridobivanje ogljikovodikov, čeprav so bile dejavnosti pridobivanja nafte in plina na Grenlandiji zaradi okoljskih razlogov prepovedane, in je olajšalo nadaljnje raziskovanje rudarskega potenciala.

Kljub temu analitičarka Papp izpostavi, da se zdi "dvomljivo, da bi dostop do teh virov upravičil morebiten prelom z evropskimi zavezniki in razpad Nata, saj ZDA za dostop do virov ne potrebujejo prevlade nad Grenlandijo". "Poleg tega ima Aljaska kot ameriško arktično ozemlje tudi veliko neizkoriščenega mineralnega potenciala," doda.

V grenlandsko rudno bogastvo pa so že investirali nekateri Trumpovi zavezniki. Minister za trgovino Howard Lutnick ima prek svojega finančnega podjetja delež v rudarskem podjetju z interesi na Grenlandiji. Finančne vezi s podjetjem, ki je raziskovalo rudarske priložnosti v arktični regiji, pa imajo tudi tehnološki podjetniki Sam Altman, Jeff Bezos in Marc Andreessen, je poročal New York Times.

Trenutno se ameriški uradniki osredotočajo na morebitne poslovne dogovore, ki bi ZDA zagotovili večji vpliv na otoku, je pred tednom dni poročal Bloomberg. Mednje sodijo projekti rudarjenja redkih zemelj pa tudi hidroelektrarne in drugi podvigi. 

Na fronti podnebnih sprememb

Grenlandiji pa ne preti le Trumpova administracija. Otok se po podatkih znanstvenih raziskav nadpovprečno segreva, v zadnjih desetletjih pa se je na območju, ki je v 80 odstotkih prekrito z ledom, izgubilo bistveno več zamrznjene mase, kot so napovedovale prejšnje ocene – približno petino več.

V dveh desetletjih od leta 2000 je umikanje ledenikov na severni polobli povzročilo, da se je dolžina arktične obale povečala za približno 2.500 kilometrov, pri čemer se je največ novih kopenskih površin brez ledu pojavilo prav na Grenlandiji.

Poleg taljenja ledenikov na kopnem na obalne predele vpliva tudi kopnenje morskega ledu. To pospešuje obalno erozijo; na nekaterih območjih se obala umika tudi do 20 metrov na leto, ugotavljajo raziskave.

Te spremembe močno vplivajo na trajno zamrznjena tla (permafrost), ki so zaradi manj ledu bolj izpostavljena morskim neurjem in posledični razgradnji. Taljenje permafrosta ne sprošča le velikih količin toplogrednih plinov, temveč obalne predele dodatno oslabi in jih naredi bolj ranljive za dvig morske gladine.

Kar osem od desetih prebivalcev Grenlandije pravi, da so vpliv podnebnih sprememb občutili neposredno. Več kot 60 odstotkov jih meni, da jim je boj proti podnebnih spremembam osebno zelo ali izjemno pomemben, nekoliko manj kot polovica pa jih pričakuje, da jim bodo podnebne spremembe škodovale.

Zaradi podnebnih sprememb pa se je v Arktiki pojavila tudi nova industrija – ladijski promet. Arktične trgovske poti kontejnerskim ladjam, ki plujejo med Azijo in ZDA ali Evropo, nudijo bližnjice; vendar zaradi ledu in zahtevnih razmer te trgovske poti doslej niso bile komercialno izvedljive. Taljenje ledu lahko to spremeni. Oktobra je namreč kitajska kontejnerska ladja presenetila javnost, saj je iz Kitajske v Združeno kraljestvo prispela v rekordnih 20 dneh, kar je približno polovica časa, kot bi ga potrebovala po ustaljeni poti čez Indijski ocean.

Bloomberg

 

Arktične trgovske poti pa niso privlačne zgolj zaradi hitrosti, temveč tudi zaradi nestabilnosti v Rdečem morju, od koder se je ladijski promet zaradi napadov jemenskih hutijevcev moral pred dvema letoma preusmeriti okoli južnoafriškega rta Dobrega upanja.

Januarja lani smo pisali, da Kitajci snujejo načrte za 'Polarno svilno pot', ki bo povezovala njihova pristanišča z Evropo in svetom po severni plovni poti. Ruski predsednik Vladimir Putin je leta 2024 obiskal Kitajsko in pozval k vlaganjem v Severno morsko pot. Kitajska energetska podjetja so se odzvala in prevzela velike deleže v sibirskih plinskih projektih ter vložila v razvoj pristaniške infrastrukture.

Namesto ZDA in Danske neodvisnost?

Sočasno pa Grenlandci v viharju groženj iz ZDA postajajo čedalje bolj samozavedni. "Gibanje za neodvisnost postaja vse glasnejše. Vse več je pozivov k aktivaciji 21. odstavka akta o samoupravljanju. S tem bi pokazali svetu, da želimo biti neodvisni, pri čemer se odpira vprašanje pogajanj o novem redu. V prihodnosti bo to referendumska odločitev, a zdaj še ne vemo, kdaj," je za Bloomberg Adria lani pojasnil Grenlandec Svend Hardenberg. "Težave, s katerimi se spopada Danska, niso enake težavam, ki jih ima Grenlandija."

 

Javnomnenjske raziskave minulega leta kažejo, da Grenlandci v veliki večini nasprotujejo nadzoru ZDA, dobra večina prebivalstva otoka pa tudi podpira neodvisnost od Danske. Anketa, izvedena po prvih grožnjah ameriškega predsednika lanskega januarja, je pokazala, da bi se 56 odstotkov Grenlandcev na referendumu odločilo za neodvisnost.

"Med bivanjem v Nuuku sem opazila različna mnenja o politični prihodnosti Grenlandije," pa pove poznavalka Papp, ki je pred dvema letoma prebivala na otoku. "Med avtohtonimi prebivalci Grenlandije sta prisotna močan občutek nacionalne identitete in ponos na inuitsko dediščino, kar spodbuja željo po večji avtonomiji, vendar pa gospodarski izzivi popolne neodvisnosti, zlasti odvisnost od danskih subvencij (ki zajemajo približno tretjino proračuna), zmanjšujejo neposredne odcepitvene ambicije."