.webp){kind=icon}
Cene surove nafte so od konca novembra upadle za približno 25 odstotkov, kar se pogosto pripisuje upočasnjevanju gospodarske rasti v razvitih državah, ki vodi v manjše povpraševanje po črnem zlatu. Toda zadnje napovedi Mednarodne agencije za energijo (IEA) kažejo na povečanje povpraševanja v letu 2023, medtem pa izvoznice nafte, ki naj bi bile pod zahodnimi sankcijami, s popusti še vedno uspevajo najti kupce na mednarodnih trgih.
Svetovno povpraševanje po nafti se bo leta 2023 povečalo za dva milijona 159-litrskih sodov na dan na rekordnih 102 milijona sodčkov na dan, ocenjuje IEA. Zaradi vse večjih razlik med regijami bodo države, ki niso članice OECD, predvsem Kitajska, prispevale 90 odstotkov te rasti. Povpraševanje v razvitih državah članicah OECD se je medtem v prvem četrtletju leta skrčilo za 390 tisoč sodčkov na dan na letni ravni, kar je drugo zaporedno četrtletje upada.
Kljub napovedim recesije, ki jih povzroča monetarno zategovanje ameriške centralne banke Federal Reserve in Evropske centralne banke (ECB), ostaja svetovno povpraševanje robustno. Čeprav Združene države Amerike (ZDA) ostajajo največja porabnica nafte, saj tam porabijo petino vse načrpane nafte, se razkorak z Azijo hitro krči. V letu 2023 naj bi bila skupna poraba Kitajske in Indije večja od ameriške, piše Bloomberg.
A če povpraševanja ostaja kljub gospodarskemu upočasnjevanju, zakaj cena pada?
Pravi razlog za padec cen nafte ni slabo povpraševanje, temveč preveč ponudbe, meni Bloombergov kolumnist za surovine Javier Blas. "Paradoksalno je, da skoraj vsa nepričakovana proizvodnja prihaja iz držav OPEC+, ki so pod sankcijami zahodnih držav: Rusije, Irana in v manjši meri Venezuele. Preprosto povedano, črni trg z nafto cveti. Če imate apetit – in želodec – kupiti surovo nafto iz Moskve, Caracasa ali Teherana, so sodi tam. Še bolje, na voljo so s popustom," je zapisal.
V zadnjih šestih mesecih je IEA dvignila svojo napoved ruske, iranske in venezuelske proizvodnje v letu 2023 za skupno 1,3 milijona sodov na dan, kar je doseglo letno povprečje 14,3 milijona sodov na dan. Morda je agencija preveč optimistična glede ruskih proizvodnih zmožnosti, a Blas ugotavlja, da je bila od začetka invazije na Ukrajino IEA kvečjemu preveč pesimistična v svojih napovedih, saj je dejanska ruska proizvodnja ostala robustna, medtem ko je IEA napovedala precejšen padec.
Predvsem Rusija z vojno v Ukrajini, pa tudi Iran s vse večjo notranjo opozicijo in razvojem jedrskega programa, potrebujeta denar, sankcije pa ju silijo v prodajo nafte po nižjih cenah. Razliko lahko nadomestita z večjo količino načrpane nafte. Proizvodnja v Iranu je aprila dosegla najvišjo točko v zadnjih štirih letih; po poročanju Blasa večina iranske nafte konča na Kitajskem, pogosto pa je kot izvor navedena Malezija.
Kitajska uvaža tudi rekordne količine ruske nafte oziroma derivatov, natančneje kurilnega olja. Pretok je poskočil s februarjem, ko so v veljavo stopile zahodne sankcije, ki so Rusijo prisilile v popuste. V maju naj bi Rusija Kitajski dostavila 350 tisoč sodčkov, kar je precejšen skok iz prav tako rekordnih 250 tisoč sodčkov v aprilu, po podatkih analitične firme Kpler.
