Potem ko je Evropska centralna banka (ECB) leta 2011 začela s serijo nižanja obrestnih mer v evrskem območju, ki so vse bolj drsele proti ničli, so upravljalci evropske monetarne politike zašli v slepo ulico. Uveljavljena strategija nadaljnjega zniževanja obrestnih mer, s katero ECB izpolnjuje svoj mandat spodbujanja gospodarske rasti s sočasnim omejevanjem inflacije, je imela posledično zelo majhen oziroma praktično ničen učinek. ECB je zato že naslednje leto sprožila program kupovanja državnih obveznic oziroma kvantitativnega rahljanja.
Posledica – skupaj z nekaterimi drugimi programi – je, da ima ECB trenutno za okoli pet tisoč milijard evrov obveznic. Po napovedih analitikov naj bi bil prav napihnjeni portfelj naslednji na seznamu zategovanja pasu evropskih bankirjev. "Sredi decembra 2022 je namreč ECB sporočila, da bo z marcem 2023 začela postopoma zmanjševati proces reinvestiranja sredstev, ki jih centralna banka prejme, ko dolžniki plačujejo obveznosti svojega dolga," ugotavlja Matej Šimnic, strokovnjak za finančne trge in analitik v podjetju Capital Genetics. S tem se bo s trga postopoma začel umikati "vlagatelj", ki ima "trenutno v lasti 27 odstotkov dolga držav z evrom", kar ima lahko tudi svoje posledice.
Centralne banke so zaradi globalne finančne krize v obdobju med letoma 2007 in 2009 spoznale, kako padec vrednosti široko razširjenega finančnega instrumenta (hipotekarnih obveznic), ki se uporablja kot zastava za finančne transakcije, vpliva na likvidnost in delovanje finančnega sistema. Zaradi grožnje, da se bo celotni finančni sistem sesul, je ameriška centralna banka Fed v letu 2008 posredovala na trgu obveznic, s čimer je stabilizirala takratno delovanje finančnega sistema. To je bil precedens, po katerem so "nakupi finančnih instrumentov postali povsem normalen del nabora možnih ukrepov centralnih bank po svetu, redno pa se jih je posluževala tudi ECB", opozarja Šimnic.
Program kvantitativnega rahljanja je v nadaljevanju postal ključno orožje v arzenalu osrednjih denarnih oblasti na obeh straneh Atlantika, saj ga je v času evropske dolžniške krize v veliki meri uporabljala tudi ECB, o preraščanju izjeme v pravilo razlaga sodelavec Capital Geneticsa.
Nezaupanje v evropske države in reševanje njihovih bančnih sistemov je povzročilo povečano zadolževanje držav, pa tudi rast obrestnih mer. V prizadevanjih za zaustavitev tega cikla, ki bi v končni fazi zavrl evropsko gospodarsko rast, je ECB uporabila obsežne intervencije. Velik del teh intervencij in programov je ostal aktiven tudi po tem, ko je nevarnost za evroobmočje že minila, saj se je na obzorju že pojavila nova grožnja likvidnosti – epidemija covida-19.
Šimnic pri tem izpostavlja 1.680 milijard evrov vreden izredni program nakupa vrednostnih papirjev ob pandemiji (PEPP), ki je bil vzpostavljen za stabilizacijo dolžniških trgov med pandemijo. "Skupaj s tem programom posojanja bankam se je bilanca ECB od leta 2006 razširila za skoraj osem tisoč milijard evrov," opisuje postopno naraščanje bilanc centralne banke.
Napovedi vodstva ECB kažejo, da bo se bo v tem oziru počasi začela umikati s trga. Medtem ko bo pri večini trenutnih programov ohranjala nivo naložb, in sicer z reinvestiranjem prejetega denarja, bo program odkupa obveznic prvi dočakal ustavitev vseh naložbenih aktivnosti, pojasnjuje Šimnic. Po koncu februarja 2023 naj ECB ne bi več izvajala nakupov finančnih instrumentov. To pomeni, da bodo podjetja in države, ki predstavljajo 80 odstotkov od skupno 3.254 milijard obveznosti, počasi začeli odplačevati svoj dolg do centralne banke. "Čeprav bodo ostali programi, vključno z omenjenim PEPP, še vedno obstajali vsaj do konca 2024, se bo začelo kolo zagotavljanja likvidnosti s koncem februarja počasi vrteti v nasprotno smer," možne težave v zvezi z zaustavitvijo enega ključnih programov evropskih centralnih bankirjev omenja strokovnjak.
Finančni analitik Ivan Dražetić iz investicijske družbe Intercapital v Zagrebu pa predvideva, da napovedani umik ECB ne bo povzročil večjih težav: "Zaenkrat menim, da pasivna kvantitativna politika ECB ne bo privedla do likvidnostnih težav."
Dražetić to pojasnjuje na primeru iz preteklosti, ko so banke evroobmočja sredi lanskega novembra ECB vrnile 296 milijard evrov v zameno za poroštva, "zgodilo pa se ni nič drastičnega", ugotavlja. Zaradi tega ne verjame, da bi po 15 milijard evrov mesečno v treh zaporednih mesecih kvantitativnega zategovanja povzročilo pretrese.
Njegovemu mnenju se pridružuje tudi Šimnic, ki se strinja, da napovedana ustavitev enega od programov "ne pomeni drastičnega posega na trg". Vseeno pa je to jasen signal državam, da se bodo morale bolj zanašati na zasebne vlagatelje, še izpostavlja Šimnic. V takih razmerah bo namreč do izraza prišlo vprašanje, kakšnim tveganjem so izpostavljene države, kar je razvidno iz naraščajočih razlik med obrestnimi merami bolj zadolženih in manj zadolženih evropskih držav.
"Na splošno lahko rečemo, da se bo zadolževanje in tudi refinanciranje obstoječih obveznosti podražilo," ugotavlja Šimnic, "za vlagatelje pa bo vse bolj pomembna tudi fiskalna politika oziroma potratnost države. Lep primer je Združeno kraljestvo, ki je septembra že okusilo nezadovoljstvo vlagateljev."
.webp){kind=icon}
