Smrt partijskega veljaka osmrtnica naprednejši Kitajski

Ministri, pristojni za trgovino, v okviru kluba najrazvitejših držav sveta G7 so po dvodnevnem zasedanju v japonski Osaki v skupni izjavi nekaterim državam očitali, da izkoriščajo trgovinsko ranljivost svojih partneric za uresničevanje političnih ciljev.

Trgovinski ministri sedmerice so se v besedilu skrbno izognili poimenski omembi katerekoli izmed držav, pri čemer je bil njihov trud verjetno zaman, saj je jasno, da so pri tem imeli v mislih sosedo gostiteljice srečanja - Kitajsko.

"Obžalujemo ukrepe za izkoriščanje gospodarskih odvisnosti in se zavezujemo, da bomo gradili na svobodnih, poštenih in vzajemno koristnih gospodarskih in trgovinskih odnosih ter pospešili takšno sodelovanje s širšo mednarodno skupnostjo," so bili po poročanju Bloomberga odločni ministri.

Kako kritizirati Kitajsko brez omembe njenega imena

Da kritika leti na Kitajsko in njene programe in pobude za gospodarsko sodelovanje, kot je denimo pobuda pasu in ceste, je bilo jasno s tem, da je grupacija G7 izrazila zaskrbljenost zaradi gospodarske prisile in groženj, ki so po njenih besedah vse pogostejše in posegajo v "legitimno" delovanje vlad.

Ministri so se zavezali, da bodo z državami svetovnega juga, kamor se (samo)uvršča tudi Kitajska, vzpostavili širšo mrežo, da bi zagotovili odpornost dobavnih verig za ključne izdelke, vključno s ključnimi zemljinami, polprevodniki in baterijami.

V razmerah, kjer Kitajska kaže vse bolj odkrite apetite po ozemljih njenih sosed v regiji, je poskus skupine G7, da bi pod svoje okrilje pridobila države, ki niso članice zahodnega bloka, a so v luči ekspanzionističnih teženj Kitajske in Rusije nezaupljive, pričakovana poteza.  

Če Kitajska v okviru svoje orjaške pobude pasu in ceste z infrastrukturnimi projekti v Afriki, Latinski Ameriki in osrednji ter jugovzhodni Aziji snubi države v razvoju, potem se Zahod globalnemu jugu dobrika z napredno in 'zeleno' tehnologijo.

Ni namreč naključje, da so bili na srečanje v Osaki povabljeni in prisotni tudi predstavniki podjetij, kot so japonski proizvajalec avtomobilov Suzuki, kanadski proizvajalec gnojil Canpotex, nemški Siemens Energy, londonski rudar Rio Tinto, pa ameriški proizvajalec polprevodnikov in laserjev Coherent.

Težavno krpanje sino-ameriških odnosov

Zakrita, pa vendar nazorno uperjena, kritika na račun namer kitajskega vodstva prihaja v kočljivem času nadaljnjega razvoja sino-ameriških odnosov. Po pravkar zaključenem obisku kitajskega zunanjega ministra Wang Yija v ZDA, kjer sta skupaj z vodjo ameriške diplomacije Antonyjem Blinkonm pripravljala teren za vse bolj verjetno srečanje med ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom v novembru, se namreč zdi, da sta velesili vseeno stopili na naporno in negotovo pot zgladitve odnosov.

 

 

Da pot do zbliževanja stališč ne bo ne lahka ne gotova, je ob zaključku ameriškega obiska dejal tudi kitajski zunanji minister. "Pot do vrha v San Franciscu ne bo gladka", je glede azijsko-pacifiškega ekonomskega foruma v San Franciscu, kjer naj bi po pričakovanjih prišlo do težko pričakovanega srečanja med ameriškim in kitajskim političnim vodstvom na najvišji ravni, posvaril Wang.

Preprek do zglednejših transpacifiških odnosov, kjer ne bi bilo več govora o 'omejevanju', 'odklapljanju' in 'zmanjševanju tveganj' ter na drugi strani očitkov o hegemonističnem pokoravanju držav globalnega juga je namreč bistveno več kot pa se na drugi strani kaže skupnih točk.

 

 

Čeprav je predavatelj politične ekonomije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Igor Rogelja za Bloomberg Adria dejal, da si Kitajska na subtilen način prizadeva izboljšati odnose z ZDA, saj je "Xi že dvakrat v zadnjih par mesecih čestital ameriškim veteranom 2. svetovne vojne, ki so se borili na Kitajskem", so izjave, kakršna je tista s srečanja G7 v Osaki, pokazatelj tega, kako vsaka sebi ostajata siceršnji največji gospodarski partnerici na svetu.

Čeprav Rogelja meni, da tovrstna sicer malenkostna, vendar javna izkazovanja naklonjenosti kitajskega političnega vrha "niso naključna", pa na drugi strani ne manjka nič manj odmevnih incidentov, ki dodatno zapletajo občutljiva razmerja sil v azijsko-pacifiški regiji.

Tako je ladja kitajske oblane straže pred dnevi domnevno namenoma trčila v plovilo Filipinov, ki so pomemben ameriški zaveznik v regiji. Filipini namreč ameriški mornarici na uporabo nudijo devet oporišč, s tem da je tik pred omenjenim incidentom ameriški admiral John Aquilino napovedal, da bodo ZDA zelo verjetno kmalu dobile na uporabo še štiri dodatna oporišča.

Smrt nekdanjega premiera klofuta za Xija

Odločanje komunistične partijske elite v Pekingu je že tako nepredvidljivo, kar pa dodatno poslabšuje oziroma ovira ukrepanje za odpravo gospodarskega zastoja v državi, ki se sooča z vse večjo nepremičninsko krizo. Nazadnje je olja na ogenj prilila tudi nenadna smrt bivšega kitajskega premiera Li Keqianga, ki je partijo doletela v zanjo neobičajnem trenutku ranljivosti. Njegova smrt namreč poleg neugodne časovnice deluje kot kritika gospodarske politike, ki jo v zadnjem času izvaja njegov nekdanji politični konkurent Xi.

Depositphotos

 

Li se je namreč uveljavil kot nasprotnik fiskalnih spodbud z zmanjšanjem državnih naložb, zagovornik razbremenitve finančnega vzvoda za zmanjšanje dolga in strukturnih reform, vključno s sprostitvijo nadzora nad cenami komunalnih storitev in liberalizacijo obrestnih mer.

'Likonomika', kakor je znana njegova doktrina, je delovala kot svarilo pred točno takšnim scenarijem, ki smo mu na Kitajskem priča danes. Bohotenje kitajskega nepremičninskega trga je namreč posledica desetletja širokogrudnih državnih vzpodbud, s katerimi je partija poskušala vzdrževati dvomestno gospodarsko rast; pa vendar je na koncu ustvarila 'finančnega zombija', za katerega ni jasno, kako ga ustaviti niti s čim - kakšnim poganjalcem rasti - ga nadomestiti.

Li je s svojo nenadno smrtjo nehote prisolil poslovilno klofuto Xiju in njegovi zgrešeni ekonomski doktrini, zaradi česar so kitajske oblasti po poročanju tamkajšnjih medijev čez vikend okrepile varnostni nadzor v številnih študentskih kampusih po državi.

Presenetljiva negotovost partije je posledica dogodkov izpred dobrih dveh desetletij. Leta 1989 se je v podobnih razmerah na tisoče študentov zbralo na pekinškem Trgu nebeškega miru, da bi žalovali za nekdanjim vodjo komunistične partije Hu Yaobangom, kar je bil povod za množične prodemokratične proteste in njihovo poznejše krvavo zatrtje. Kmalu po smrti Lija so se namreč na kitajskih družbenih omrežjih pojavili izrazi sožalja za preminulim politikom, ki so jih avtorji začinil z ostrimi kritikami na račun Xija.

"Xi si je nakopal veliko sovražnikov, zaradi centralizacije moči in poglabljanja svoje oblasti pa bo tudi več možnosti za napačne kalkulacije," je v komentarju aktualnih razmer na Kitajskem za Bloomberg Adria zapisala vodja Centra za tajvanske študije na ljubljanski filozofski fakulteti Saša Istenič Kotar.

Zadnje, kar bi si namreč avtokratski oblastniki v Pekingu - poleg šibenja gospodarske rasti – želeli, je izražanje sentimenta v javnosti za preminulega in v tamkajšnji javnosti priljubljenega tekmeca Xi Jinpinga. Ta je namreč poosebljal vrline in ideje gospodarskega upravljanja, ki jih Xi ne oziroma jih celo prezira.

Lijeva smrt Kitajce – in njihovo politično vodstvo – v času krize in zaostrovanja odnosov z Zahodom opozarja na to, kaj bi lahko ta obetavna azijska velikanka dosegla, če bi namesto po centralizaciji partijske oblasti in poglabljanja njenega nadzora v gospodarstvu posegla po vzvodih demokracije in tržne liberalizacije.  

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar