Slovenski regulator, Javna agencija RS za varstvo konkurence, ima neuradno pomisleke glede prevzema Nove KBM s strani madžarske banke OTP zaradi prevelike koncentracije lastništva. Zakaj? O koncentraciji lastništva smo govorili z odvetnikom Aljošo Krdžićem iz Odvetniške družbe Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji.
Bi bila konkurenca preveč okrnjena, če bi imeli največji banki več kot 55-odstoten tržni delež?
Regulator lahko koncentracijo prepove, če bi ta lahko bistveno omejevala učinkovito konkurenco na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu. V splošnem je sprejeto stališče, da je konkurenca lahko bistveno omejena, če bi koncentracija vodila do ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V skladu s slovensko zakonodajo velja domneva, da prevladujoč položaj obstaja, če tržni delež združenega podjetja presega 40 odstotkov.
Tržni delež je torej sam po sebi le primarni indic, ali bi koncentracija lahko zbujala dvome v skladnost s pravili o varstvu konkurence, nikakor pa ne more biti temelj in edini razlog, da se koncentracija prepove. V praksi se na začetku presoje tako vedno izračuna tako imenovani indeks HHI, ki v skladu z ustaljenimi smernicami na področju konkurenčnega prava pokaže, kako problematična bi lahko bila posamezna koncentracija.
Preberi še
Raziskujemo: Se zapleta pri madžarskem prevzemu NKBM?
Po naših neuradnih informacijah naj bi se pomisleki pri regulatorju pojavili tudi zaradi menjave vlade.
02.08.2022
Izračun tega indeksa je lahko indic za regulatorja, kako globoko v analizo posamezne zadeve bo šel, nikakor pa to samo po sebi ne more biti utemeljitev za prepoved koncentracije. Tržni delež sam po sebi tudi ne more biti dokončen indic, saj je v veliki meri odvisen od tega, kako se sploh opredeli trge.
Agencija za varstvo konkurence mora pri presoji namreč analizirati tako horizontalne (ista stopnja proizvodne verige na trgu bančnih storitev za prebivalstvo) kot tudi vertikalne učinke (npr. povezave med trgom medbančnih storitev za banke – torej trgom, kjer si banke medsebojno izposojajo denar – in trgom bančnih storitev za prebivalstvo), ob tem pa mora upoštevati različne faktorje.
V zvezi s konkretnim primerom se najprej sprašujem, kako je agencija opredelila upoštevne trge, saj mi 55-odstotni tržni delež govori, da so bili trgi opredeljeni zelo ozko. Nenazadnje gre pri predmetni združitvi za združitev iz najmanj desetih družb v devet družb (na trgu je torej še najmanj devet drugih igralcev). Zato bi najprej rekel, da najverjetneje tudi glede tega še potekajo pojasnjevanja med priglasiteljem in agencijo.
Bloomberg
Problem so horizontalni učinki
Ampak če predpostavimo, da teh 55 odstotkov drži, in čeprav specifik in dejanskih podatkov ne poznam, po izkušnjah sklepam, da niso problem vertikalni učinki (medbančni trg je velik in zajema najmanj Evropski gospodarski prostor, bilančna vsota slovenskih bank pa je v tem bazenu relativno nizka), pač pa agencija vidi izzive pri horizontalnih učinkih. Če drži, da se agencija nagiba k temu, da bi prepovedala omenjeno koncentracijo, je po analizi trga najverjetneje ugotovila, da lahko pride do negativnih horizontalnih učinkov.
Ti so lahko koordinacijski. V zvezi s temi se agencija morebiti naslanja na pretekla dogajanja v bančnem sektorju. Na primer, da iz prakse regulatorja izhaja – in tega se boste najbrž spomnili –, da so bile slovenske banke v preteklosti že udeležene v usklajenem dvigu stroškov za dvige na bankomatih. To se je dogajalo pred začetkom konsolidacije slovenskega medbančnega trga.
Lahko pa so učinki enostranski. Zanje je značilno, da se po analizi izkaže, da bi koncentracija konkurenco omejila do te mere, da bi združeno podjetje brez pritiska konkurence lahko izvajalo najrazličnejše prakse, ki veljajo za zlorabo prevladujočega položaja.
Bi lahko imel varuh konkurence pomisleke zaradi majhnosti slovenskega trga?
Velikost trga posredno v vsaki koncentraciji vpliva na tržni delež (manjši kot je trg, hitreje so doseženi visoki tržni deleži). Menim pa, da velikost trga sama po sebi ni ključna; prej bi rekel, da je lahko relevanten faktor odprtost slovenskega bančnega sektorja (predvsem komitentov) za nove banke (v smislu nove blagovne znamke). S tem, ko omenjate majhnost trga, v konkurenčnem smislu najbrž ciljate na specifike slovenskega bančnega trga – in te agencija pri presoji zagotovo upošteva.
Kako bi prevzem lahko vplival na trg bančnih storitev?
Brez konkretnih podatkov je o tem težko presojati. Ni nujno, da bi imel tak prevzem samo negativne učinke, in agencija mora pri presoji upoštevati tudi morebitne koristi. S takšnim prevzemom lahko komitenti tudi veliko pridobijo. Na primer lažji dostop do čezmejnih bančnih storitev. Regionalno prisotna banka predvsem podjetjem lahko olajša poslovanje – vse regionalne posle lahko urejajo s pomočjo matice v Sloveniji oziroma se s tem ognejo vsaj neki dodatni administraciji, kar v visoko reguliranem bančnem okolju ni tako nezanemarljivo.
Na primer cenejše storitve, ker bo manj zalednih služb, večji obseg poslovanja in zato nižji stroški poslovanja, ampak za to mora obstajati močan pritisk konkurence.
Seveda so povsem mogoči tudi negativni učinki, npr. zmanjšanje nabora konkurenčnih ponudb za najrazličnejše storitve. Tukaj je zelo pomembno, ali sta bili banki OTP in NKBM bližnja konkurenta ali je bilo preskokov komitentov do sedaj malo (manj je takšnih preskokov, manj negativnih učinkov je pričakovati).
Kako je z roki za odločitev agencije za varstvo konkurence?
Agencija mora v 25 delovnih dneh od popolne priglasitve odločiti, ali bo koncentracijo dovolila ali bo začela poglobljeno presojo v t. i. drugi fazi. V praksi se ti roki pogosto podaljšajo, saj agencija od priglasiteljev zahteva dodatne podatke, da bi sploh štela, da je priglasitev popolna. Ta faza lahko traja tudi eno leto – in to se je že dogajalo v preteklih zadevah. Zgodba ni enostranska. Tudi agencija se bori s kadrovsko podhranjenostjo, problem je kompleksen.
V drugi fazi ima agencija 60 delovnih dni, da izda odločbo. Druga faza se nikoli ne konča v 60 dneh, saj zajema številne korake, ki vedno terjajo svoj čas. Iz javnih podatkov ne izhaja, da bi agencija v konkretnem primeru začela postopek druge faze, zato sklepam, da se zadeva lahko še obrne v katero koli smer.
Najbrž se priglasitelj trudi pojasniti in nasloviti vse pomisleke agencije, ne da bi ta začela drugo fazo presoje. Če bi agencija želela prepovedati koncentracijo, bi morala najprej izdati sklep o začetku druge faze, objaviti t. i. povzetek relevantnih dejstev (na katerega ima priglasitelj nato možnost odgovoriti in seveda predlagati t. i. korektivne ukrepe), šele nato pa bi agencija lahko izdala prepovedno odločbo. Glede na javne podatke se torej ne zdi, da je agencija tik pred izdajo prepovedne odločbe, saj gre pričakovati še nekaj korakov. Zato po moji oceni zgodba še ni zaključena in zadeva vsaj pred agencijo ne bo zaključena še nekaj časa.
Kaj bi prepoved koncentracije pomenila za delničarje bank v postopku združevanja?
S konkretno pogodbo o nakupu in prodaji nisem seznanjen, ampak praviloma to pomeni, da pogoj za zaključek transakcije ni izpolnjen in da pride do avtomatične razveze pogodbe. Niso izključeni niti morebitni odškodninski zahtevki, ampak ti so odvisni od dogovora iz pogodbe in okoliščin, ki so v tem trenutku najbrž znane samo ozkemu krogu, ki je vpet v proces, zato o njih ne bi ugibal.
.webp){kind=icon}
