Razprave o tem, katero 'orožje' bi morala Evropska unija (EU) uporabiti v vse bližji in vse bolj neizogibni trgovinski vojni s Kitajsko, so se v Evropi razplamtele tako v znanstvenih inštitutih in na javnih razpravah kot tudi v diplomatskih krogih za zaprtimi vrati. Znaki spremembe politike EU do Kitajske so vse bolj očitni tudi v močnih državah članicah, ki so doslej najbolj profitirale od naložb na Kitajskem, kot je Nemčija. Vendar pa je glavna dilema Evropejcev, kako s trgovinsko vojno ne škodovati lastnemu gospodarstvu, hkrati pa učinkovito preprečiti, da jih Kitajska ekonomsko in trgovinsko ne pogoltne in popolnoma deindustrializira.
V bruseljskih koridorjih moči se že na veliko govori o tem, da bodo na prihajajočem vrhu v četrtek in petek voditelji držav in vlad sedemindvajseterice dali nalog Evropski komisiji razviti strategijo za celovite zaščitne carine na kitajski uvoz. Res pa je, da se evropski voditelji bojijo to poimenovati trgovinski boj ali vojna s Kitajsko, zato izključno govorijo o tem, da vodijo "strateško razpravo o vprašanjih globalnih makroekonomskih neravnotežij", kot ukrep pa omenjajo uvedbo "instrumenta za presežne zmogljivosti", katerega očiten cilj je preprečiti, da bi Kitajska namerno prekomerno proizvajala jeklo in vrsto drugih izdelkov, da bi znižala cene in spravila evropske tekmece v bankrot.
Ogromen trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko Xi Jinpinga predstavlja dolgoročno, sistemsko grožnjo gospodarstvu EU, ki daleč presega nevarnosti carinskih groženj ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kar sili celo visoke nemške uradnike, da priznajo, da "razmere niso več vzdržne" ter da "moramo pokazati, da smo pripravljeni vrniti udarec".
Strah pred poimenovanjem Pekinga
Osnova za odločanje na vrhu bo neuradni dokument, ki so ga konec maja drugim članicam predlagale Španija, Italija, Nizozemska, Francija in Litva, v katerem je navedeno, da mora EU okrepiti svojo trgovinsko obrambo, potencialno ustvariti novo orodje za reševanje motenj na trgu in zavzeti trdnejše stališče do "sistemskih in strukturnih industrijskih presežnih kapacitet", kar so izrazi, ki se pogosto razumejo kot evfemizem za Kitajsko ter njeno ekonomsko in trgovinsko politiko.
Medtem je Poljska podprla ta predlog, Španija, ki je prejela milijarde evrov kitajskih naložb v projekte digitalne in energetske infrastrukture, pa je praktično umaknila svojo podporo tej francoski pobudi.
Bloomberg
"V tej fazi ni bilo konkretne politične podpore nobenemu neuradnemu dokumentu," je v Berlinu dejal Carlos Cuerpo, minister za gospodarstvo in trgovino Španije, ki se pogosto šteje za državo članico EU, ki je najbolj naklonjena Kitajski, ter da premier Pedro Sánchez počne vse, da bi bila njegova država med najbolj dovzetnimi za kitajske naložbe, zlasti v sektorju sončnih panelov in avtomobilske industrije. "Razumemo, da se mora EU okrepiti, to pa pomeni, da se moramo pogovarjati, od enakopravnega do enakopravnega, na enakopravni osnovi s Kitajsko in ZDA ... Moramo sodelovati s kitajskimi oblastmi."
Medtem ko Španija očitno poskuša izkoristiti sodelovanje s Kitajsko, kot ga je nekoč izkoriščala Nemčija, uradni Berlin vse bolj jasno razume, da od tega sodelovanja ne profitira več ter da se pričakuje, da bo letos nemški trgovinski primanjkljaj s Kitajsko presegel 100 milijard evrov.
Kljub temu si Berlin, pa tudi številne druge evropske prestolnice, prizadevajo ravnati do Kitajske zelo previdno, celo belgijski premier Bart De Wever poudarja, da se mnogi obotavljajo poimenovati Kitajsko kot problem. Dejal je, da je razočaran, ko je slišal, da je francoski predsednik Emmanuel Macron sprožil nov načrt vključevanja Kitajske v usklajevalna prizadevanja pred srečanjem skupine G7, in dodal, da Evropejci sprejemajo veliko pobud, vendar je čas, da "sprejmemo strategijo".
"Kitajska ne sprejema veliko pobud. Ti ljudje imajo strategijo. In strategija bo naše pobude pojedla za zajtrk," je dejal De Wever na razpravi v organizaciji "Prijateljev Evrope" in Inštituta Jacques Delors ter prej tudi poudaril, da morajo voditelji EU priznati "sistemsko grožnjo na ravni Evropskega sveta in ukrepati glede nje, da bi rešili naše industrije". "To so poimenovali geoekonomska neravnotežja, samo da ne bi omenili Kitajske po imenu, ker se je tako bojimo, da si tega niti ne upamo storiti."
Bloomberg
Belgijski premier Bart De Wever je obtožil ZDA in Kitajsko, da uporabljata ekonomsko orožje za prevlado v svetu in vsiljevanje "osvajanja z odvisnostjo" prek ekonomskega zastraševanja, prekomernega subvencioniranja in protekcionizma. Kot pravi, Peking to počne bolj subtilno kot Washington in predstavlja "akutnejšo" grožnjo, pri čemer opozarja, da nobeno tržno gospodarstvo ne more posnemati obsega kitajske proizvodnje, podprte z ogromnimi državnimi subvencijami.
Po mnenju De Weverja bi morala EU bolj odločno "pospešiti" obstoječe instrumente trgovinske zaščite, diverzificirati verige vrednosti, vztrajati, da podjetja iz EU dobijo enak dostop do trga na Kitajskem, kot ga imajo kitajska v Evropi, ter zmanjšati odvisnost Evrope od strateških sektorjev, vendar pa se v tem procesu ne bi smela spuščati niti v subvencijsko vojno s Kitajsko niti uvajati protekcionističnih trgovinskih ovir.
Konec dobe naivnosti
Belgijski premier dodaja, da je Nemčija, ne Belgija, bolj izpostavljena grožnji iz Pekinga, saj je svoje industrijsko gospodarstvo zgradila prav na sektorjih, kjer se Kitajska "najbolj agresivno širi", kot so avtomobili, kemikalije in čiste tehnologije.
Nova analiza OECD kaže, da je približno 60 odstotkov globalnega tržnega deleža, ki so ga kitajska podjetja dosegla v zadnjih 20 letih, neposredna posledica kitajskih državnih subvencij, negativne posledice tega pa še posebej občuti nemška industrija. Po izračunih Nemškega ekonomskega inštituta (IW) je Nemčija med letoma 2019 in 2025 verjetno izgubila približno 400.000 delovnih mest v industriji izključno zaradi trgovinske politike Kitajske.
"Večina deindustrializacije v Nemčiji tako izvira iz Kitajske," pravi raziskovalec IW-a Juergen Matthes, poroča nemški gospodarski dnevnik Handelsblatt.
Po besedah Manfreda Webra, predsednika desnosredinske skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu, sicer člana krščanskodemokratskega bloka nemškega kanclerja Friedricha Merza, mora EU "odločno in brez oklevanja" uvesti stroge instrumente trgovinske politike.
"Doba naivnosti je končana," je dejal za nedeljsko izdajo tabloida Bild in poudaril, da mora "Evropa odpreti novo poglavje v svojih odnosih s Kitajsko" ter da trgovinski primanjkljaj v višini "skoraj milijarde evrov na dan" ogroža industrijsko bazo Evrope in visokokakovostna delovna mesta. "Ali bomo vrnili udarec ali pa bo Kitajska pohabila dele naše industrije."
Po Weberjevem mnenju ima Evropa pomemben vpliv in dostop do enotnega trga EU ostaja ključen za Kitajsko.
"Kitajska nas potrebuje," je dejal in trdil, da bi bilo treba to odvisnost izkoristiti za zagotovitev poštene konkurence.
Weber posebej izpostavlja evropske carine na kitajska električna vozila kot primer orodij, ki bi jih Bruzselj moral biti pripravljen širše uporabljati, morda celo razširiti.
Sprememba smeri postaja očitna, zlasti v Nemčiji, kjer tudi kancler Merz več ne izključuje zaščitnih carin proti Kitajski, medtem ko se ostrejše stališče EU do Kitajske prvič začenja pojavljati tudi med nekaterimi največjimi nemškimi avtomobilskimi velikani, kot je Volkswagen, ki so bili doslej najostrejši nasprotniki kakršnegakoli trgovinskega spora s Kitajsko.
"Branili bomo naše interese in našo industrijo pred trgovinskimi praksami, ki vodijo do izkrivljanja konkurence. Na Evropskem svetu bomo govorili o tem, kako lahko razširimo naš nabor orodij," je dejal Merz v Bundestagu, kar so opazovalci ocenili kot njegovo pripravljenost na strožjo politiko do Kitajske.
Razlogov za spremembo stališča Berlina je veliko. Stečaji podjetij v Nemčiji rastejo iz meseca v mesec in so na rekordnih ravneh, medtem ko je leta 2025 brez dela ostalo 143.000 zaposlenih v industriji. Še več, da se kriza čuti po celotnem nemškem gospodarstvu, kažejo podatki, da je bilo v prvem četrtletju 2026 v Nemčiji ukinjenih kar 486.000 delovnih mest, predvsem v industrijski proizvodnji, gradbeništvu in storitvenem sektorju. V primerjavi z enakim obdobjem lani se je število zaposlenih zmanjšalo za 120.000, število samozaposlenih pa za 37.000, kar analitiki ocenjujejo kot opozorilni signal.
Medtem ko nekateri Kitajsko krivijo za težave v Nemčiji in po vsej EU, drugi opozarjajo na visoke stroške energije v Evropi, počasno in zapleteno birokracijo ter neuspeh pri inovacijah ali uvajanju novih tehnologij. Vendar pa je dejstvo, da je lani trgovinski primanjkljaj EU v blagovni menjavi s Kitajsko znašal približno milijardo evrov na dan – približno dvakrat več kot pred pandemijo – v veliki meri posledica tega, da je Nemčija zabeležila stalno rast uvoza iz Kitajske in močan padec izvoza v to državo.
Protiudarec, a kakšen?
Evropski voditelji se izogibajo močnemu protiudarcu Kitajski, saj so v veliki meri odvisni od uvoza kitajskih surovin, delov in redkih materialov, zato bi odprta trgovinska vojna neposredno škodovala evropskim predelovalnim podjetjem. Kljub temu postopno narašča soglasje, da grožnja presega zaskrbljenost zaradi povračilnih ukrepov.
Predstavniki nemške industrije vse bolj odkrito poudarjajo, da bo "soočenje s Kitajsko v vsakem primeru drago, vendar bo, dlje ko čakamo, dražje".
Nemški izvoz na Kitajsko je drastično padel, uvoz iz Kitajske pa je poskočil.
Bloomberg
V EU se preučuje več možnosti. Ena je, da EU bolj odločno uporablja obstoječe instrumente za zaščito trgovine z ukrepi proti subvencijam in dampingu, vendar jih nekateri uradniki primerjajo z "jemanjem majhne žličke za črpanje vode iz čolna". Druga možnost je, da se obrambni trgovinski ukrepi dopolnijo z industrijsko politiko, torej da se nekatere javne nabave pogojujejo z lokalno vsebino, da bi se na primer spodbudilo oblikovanje evropske dobavne verige za polprevodnike. Kot tretja, v Parizu najpogosteje omenjana možnost, se navaja razvoj močnejših ovir proti nenadni rasti uvoza, vendar je težko natančno opredeliti koncept teh ukrepov, da bi bil resnično uporaben.
V analizi Centra za evropske reforme strokovnjaka Sander Tordoir in Brad Setser predlagata uvedbo evropske različice ameriškega orodja iz oddelka 301 Zakona o trgovini iz leta 1974, ki Washingtonu omogoča uvedbo obsežnih carin za nasprotovanje praksam, ki škodujejo ameriški trgovini.
"Vse večje je soglasje, da nov kitajski šok odmeva na globalnih trgih blaga. Nikjer ta šok nima večjih posledic kot v Nemčiji. Njeni proizvajalci v osnovnih industrijah – avtomobilih, strojih, kemikalijah in letalstvu – so hkrati izrinjeni iz Kitajske in drugih tujih trgov, pa tudi doma," poudarjata Setser in Tordoir ter dodajata, da se šok le še stopnjuje, saj so analitiki prej ocenili, da bo Kitajska do konca desetletja izvažala 10 milijonov avtomobilov letno, medtem ko je kitajski izvoz v četrtem četrtletju 2025 na letni ravni to mejo že dosegel.
Po oceni teh strokovnjakov se je Berlin dolgo trudil jasno razumeti problem, saj se je Nemčija kot arhetipsko svetovno gospodarstvo s presežkom videla kot del koalicije izvoznic in se upirala nadzoru politik, ki podpirajo velike trgovinske presežke.
"Toda kitajski presežek zdaj presega nemškega," poudarjata in opažata, da Nemčija še vedno ostaja neodločna, čeprav je "Kitajska že pojedla velik del kosila nemške industrije in se pripravlja začeti z večerjo". "Nemčija se sooča s strukturnim šokom povpraševanja zaradi državno izkrivljenega tekmeca, ki ga ni mogoče rešiti kot prejšnje izzive konkurenčnosti: Berlin in Bruselj morata bodisi okrepiti svojo trgovinsko obrambo in industrijsko politiko bodisi se pripraviti na pokrivanje socialnih in gospodarskih stroškov deindustrializacije pod vplivom Kitajske."
Berlin in Madrid kot zaviralca
Evropski konsenz glede Kitajske je precej krhek in le malokdo verjame, da je EU pripravljena aktivirati močne instrumente.
"Evropa potrebuje zaščitni zid proti Kitajski," je za Handelsblatt poudaril nemški zunanjepolitični komentator Thorsten Benner, pri čemer opaža, da nemška ministrica za gospodarstvo Katherina Reiche opazno ne izreče niti besede o tem, kako se spopasti s Kitajsko, ki sistematično pridobiva prednosti z omejevanjem dostopa do trga, subvencijami in manipulacijo deviznega tečaja.
Bloomberg
Pri določanju evropskega odgovora bosta, kot kaže, odločilno vlogo imeli Nemčija in Španija, ki se najbolj bojita, da bi povračilni ukrepi lahko povzročili zastoj v delih njunih industrij.
Medtem ko bosta Berlin in Madrid največja zaviralca močnih ukrepov, si v Evropski komisiji prizadevajo preveriti vsako subvencijo, financiranje projektov ali dodeljevanje razvojne pomoči tretjim državam, da sredstva EU ne bi posredno koristila kitajskim podjetjem. Tako je v Bruslju veliko pozornosti pritegnilo dejstvo, da je razvojna pomoč EU, namenjena Senegalu za nakup 380 avtobusov na zemeljski plin, dejansko končala v kitajskih rokah, saj je cenejša kitajska ponudba premagala evropskega konkurenta.
"Evropska razvojna pomoč, ki jo financirajo davkoplačevalci, ne sme koristiti kitajskim podjetjem," je poudaril Manfred Weber in dodal, da bo v prihodnje "vsak, ki želi prodajati v Evropi, moral igrati po evropskih pravilih".
To očitno velja tudi za tretje države, v katere Kitajska vlaga, kot je Maroko, kamor se je steklo približno 5,2 milijarde evrov kitajskih naložb v proizvodnjo električnih vozil, zaradi česar je Maroko lani prehitel Južno Afriko kot največji proizvajalec avtomobilov v Afriki. Evropski komisar za trgovino Maroš Šefčovič je zato že opozoril, da je prispevek Maroka k presežni ponudbi kitajske industrije "zelo, zelo veliko vprašanje" za gospodarstvo EU ter da EU potrebuje poseben instrument, s katerim bi podjetja prisilila k diverzifikaciji dobaviteljev in zmanjšanju prekomerne odvisnosti od Kitajske.
.webp){kind=icon}
