Davki na premoženje so bili nekoč razširjeni v razvitih gospodarstvih, vendar jih je večina držav opustila, saj so se izkazali za administrativno zahtevne, dovzetne za izogibanje in zaviralne za naložbe. Kljub temu se politiki od Københavna do Kalifornije znova vračajo k tej ideji.
Danska premierka je 0,5-odstotni letni davek na neto premoženje nad 25 milijonov kron (3,9 milijona dolarjev) postavila v središče svoje nedavne volilne kampanje, pri tem poudarja, da bi z njim zmanjšala premoženjsko neenakost. Nekatere druge leve stranke na Danskem želijo iti še dlje. Razprava o tovrstnih davkih poteka tudi v New Yorku, na Nizozemskem in v Franciji ter znotraj britanske laburistične stranke.
Veliko teh pobud bo politično ali pravno spodletelo. Kljub temu so problematične, saj odvračajo pozornost od učinkovitejših rešitev.
Davek na akumulirano neto premoženje ni zgolj bolj progresivna oblika dohodnine. Nanaša se na širok spekter sredstev, od delnic in vrednostnih papirjev do nepremičnin, ne glede na to, ali ustvarjajo denarni tok, kar odpira vprašanja glede vrednotenja in lahko vodi tudi v prisilne prodaje. Francija, Nemčija in Švedska so takšne davke opustile po težavah z izogibanjem, odlivom kapitala in skromnimi proračunskimi učinki, saj so praviloma prinesli manj kot odstotek vseh davčnih prihodkov.
Kratko, a brez pravega učinka. Foto: Alishia Abodunde/Getty Images Europe
Danska je že zdaj ena najbolj obdavčenih držav na svetu. Novi t. i. "dodatni najvišji davčni razred", uveden letos, je mejno davčno stopnjo za najvišje dohodke dvignil na nekaj več kot 60 odstotkov, ob tem pa velja tudi 25-odstotni DDV na skoraj vse blago in storitve. Nekateri vidni predstavniki gospodarstva, med njimi predsednik uprave ladijskega velikana Maersk in izvršni direktor Lega, opozarjajo, da bi uvedba davka na premoženje podjetnike spodbudila k selitvi v tujino ter oslabila konkurenčnost države.
Izkušnje s podobnim ukrepom na Norveškem leta 2022 kažejo, da tveganja ne predstavlja le odliv kapitala. Ko državo zapustijo lastniki podjetij, z njimi odhajata tudi gospodarska dejavnost in davčni prihodki. Norveška ima sicer varovalke, ki jih druge države nimajo: njen davek na premoženje, uveden že leta 1892, zajema približno 12 odstotkov prebivalstva, podpirajo pa ga prihodki od nafte in državni premoženjski sklad v vrednosti 1,4 bilijona dolarjev. Danska različica bi se naslonila na približno 20.000 davkoplačevalcev, kar pomeni zelo ozko davčno osnovo, zato bi že nekaj odhodov lahko izničilo skromne proračunske učinke.
Švica, ki jo pogosto navajajo kot dokaz, da lahko davki na premoženje delujejo, kaže v isto smer. Njen sistem temelji na nizkih stopnjah, široki davčni osnovi in davčni konkurenci med kantoni. Nedavni pregled Evropske komisije potrjuje temeljni problem: davki na neto premoženje so v teoriji privlačni, v praksi pa prinašajo skromne prihodke in jih je težko učinkovito izvajati.
To pa ne zmanjšuje pomena osnovnega izziva. Premoženje postaja vse bolj koncentrirano in hkrati vse bolj mobilno, ravno v času, ko se številne države soočajo z naraščajočimi fiskalnimi pritiski. Vendar obdavčevanje zaloge premoženja ni primeren način za reševanje teh težav. Takšni ukrepi lahko spodbudijo odliv kapitala, pri čemer negativne posledice nosijo zaposleni in lokalne skupnosti, povezane s podjetji, ki se odločijo za odhod.
Na voljo so učinkovitejša orodja. Vlade bi morale dosledneje obdavčevati kapitalske dobičke ob njihovi realizaciji in hkrati zapirati vrzeli, ki omogočajo, da se nekateri dobički obdavčitvi povsem izognejo. Smiselno je tudi obdavčevati premoženje ob prenosu lastništva, ne pa vsako leto ne glede na njegovo likvidnost. V številnih sistemih je mogoče obdavčitev dobičkov odlagati v nedogled ali pa se ta ob smrti povsem izniči, kot na primer v ZDA z mehanizmom t. i. step-up osnove, kar omogoča, da se celotna rast vrednosti prenese na dediče brez davčne obremenitve.
Nazadnje bi se morale države bolj osredotočiti na premoženje, ki ga ni mogoče enostavno preseliti, kot sta zemljišča in nepremičnine. Posodabljanje njihovih vrednosti in dosledna obdavčitev, česar Združenemu kraljestvu denimo še ni uspelo zagotoviti, ponujata stabilnejšo davčno osnovo kot poskusi sledenja zelo mobilnim finančnim sredstvom.
Nobena od teh rešitev ni politično preprosta; v primerjavi s tem se lahko obdavčitev majhne, premožne elite zdi večini volivcev skoraj brez stroškov. A izkušnje kažejo, da to ne drži. Cilj bi moral biti učinkovito obdavčevanje premoženja, ne zgolj ustvarjanje vtisa, da ga obdavčujemo.
.webp){kind=icon}
