Izet Fazlinović, najbolj legendarni humoristični lik našega prostora v zadnjih desetletjih, je želel pojesti 571 feferonov, da bi tako premagal Huerta Frederica Moralesa iz Venezuele in se vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. K takšnemu podvigu je priljubljenega sarajevskega upokojenca, ki ga je odlično odigral Mustafa Nadarević, spodbudila nagrada 40 tisoč dolarjev, zapriseženi komunist pa si je s feferoni prislužil zgolj izpiranje želodca in komaj ostal živ.
S podobnimi cilji je na novo leto čakalo vodstvo Vlade Federacije BiH, ki je 30. decembra 2024 v kratki izjavi širšo javnost obvestilo, da minimalno plačo v tej entiteti BiH zvišuje za neverjetnih 62 odstotkov, s 619 KM (približno 316 evrov) na okroglih 1.000 KM (511 evrov).
Medtem ko so drugi prebivalci Sarajeva novo leto proslavili tako, da so odpotovali na morje, v gore ali katero od evropskih prestolnic, je avtor teh vrstic bledega obraza zrl v zaslon in se spraševal, kaj je Nermina Nikšića, Vojina Mijatovića in Tonija Kraljevića spodbudilo k tako pogubni akrobaciji.
Iskanje glavnega razloga
Gre za strašen padec podpore, druge možnosti ni, sem pomislil. Najprej je prišlo do kaosa zaradi katastrofalnih poplav, ki so človeške žrtve, zlom infrastrukture in splošno nezmožnost obvladovanja situacije v veliki meri prinesle naravnost pred vlado. Za sanacijo ključnega železniškega koridorja, ki od Sarajeva skozi Mostar vodi do morja in pristanišča Ploče, so potrebovali štiri mesece. Ta vlada, tako kot bolj ali manj vse naše vlade, deluje brez kakršnekoli strategije, ukvarja se sama s seboj, izpolnitev forme pa je pri tem predstavljena kot velik uspeh.
Gospodarska politika ne obstaja, kadar pa se pojavi, je protislovna. To je bilo še zlasti očitno pri vsiljevanju pravne rešitve s prostimi nedeljami, skrajno konzervativno politiko, ki jo je prvič v zgodovini izsilila liberalna stranka, kar je le še eden od fenomenov iz te entitete. Proste nedelje so se izkazale za precejšen neuspeh in po sedmih dneh so se oglasile lokalne skupnosti in zaprosile za odobritev izjem. Kmalu so nad prosto nedeljo obupali vsi, sploh pa tisti, ki so zanjo dali pobudo – maloprodajne trgovske verige.
"Ni mogoče, da gre za padec podpore, pri nas do treh mesecev pred volitvami tega sploh nihče ne meri. Edina možnost je, da so prišli tujci in jim v čelo namerili pištolo," mi je rekel kolega iz enega od mainstreamovskih medijev. Ne verjamem; saj si vendar slišal odziv Sveta tujih vlagateljev, njihovo hitro in ostro kritiko, sem odgovoril. Raven dialoga med vlado in to vedno odločno poslovno skupnostjo je dosegla najnižjo točko doslej, še posebej ko ji je predsednik vlade Nikšić odgovoril, da naj "gredo v banana republike in delavcem tam plačujejo po nekaj sto evrov".
Minimalna plača z milijardo razlogov
Tokrat sem se lahko prepričal, da je, ko gre za odločitve vlade in minimalno plačo, 3. januar vedno pametnejši dan kot 30. december. Na zeleno vejo sem prišel šele pet dni, deset pogovorov in vsaj 40 strani napisanega in objavljenega besedila pozneje. »Kakšna podpora neki, kakšni tujci in druge neumnosti, za kaj takšnega obstaja samo en razlog – denar,« mi je pomenljivo nakazal prijatelj, ki je dobro obveščen o vseh temah s podobnega naslova.
Zapreti bo treba proračun za leto 2025, denarja pa ni dovolj. Nekdo se je domislil napovedi zvišanja minimalne plače na 1.000 KM in vlada tako dobi milijardo presežka, sem slišal v pojasnilu. Zgodbi sprva nisem verjel in oporekal sem, da lahko sredstva za pokojninske prispevke ali zdravstveno zavarovanje vlada vendar porablja samo v ta namen. Moj obveščeni prijatelj je tudi na to odgovoril, da se motim. Že samo pokojninski sklad za leto 2024 beleži pol milijarde primanjkljaja. Gre za zakladniški sistem in zdaj bodo samo poplačali tistih izposojenih 500 milijonov.
Pol ure zatem me je novinarka, ki se je ukvarjala s to temo, obvestila, da naš model za prikaz učinkov te odločitve kaže skoraj milijardo KM več v obliki prispevkov, ki jih bo moral poslovni sektor izplačati v sistem, in to le za tiste plače, ki jih odločitev neposredno zadeva, torej tiste, ki so pred 1. januarjem znašale manj od 1.000 KM. Moj dobro obveščeni prijatelj je imel prav.
Depositphotos
Javna razprava
Odločitev so sindikati seveda podprli in dobršen del javnosti jo je videl kot naposled dobro potezo, strokovna javnost pa jo je ostro odbila. Najbolje bi bilo, da bi vlada odlok umaknila, se je glasila tista najbolj zmerna strokovna kritika. Tisti z manjšo mero umirjenosti, zato pa z več nagnjenja k ironiji, so se spraševali, zakaj ne bi minimalne plače dvignili kar na 5.000 KM – to je vendar še bolje od 1.000 KM. Obe možnosti sta namreč enako smiselne.
Vlada je svoja stališča branila s sklicevanjem na delavske pravice in boj proti delodajalcem, ki delavcem izplačujejo minimalno plačo, preostanek pa v zloglasnih kuvertah. Navajala je tudi primere podjetij, v katerih direktor zasluži 635 KM, letni dobiček podjetja pa znaša 75 milijonov KM.
Večina tovrstnih podjetij je molčala. Z izjemo cehovskih združenj in Sveta tujih vlagateljev jih je spregovorilo le malo. Ta molk je pomenljiv, saj najbolje ponazarja razmere na trgu. Ko smo za komentar prosili enega od največjih bosansko-hercegovskih delodajalcev, smo v odgovor prejeli samo stavek: "Ne moremo komentirati." Si predstavljate podobno odločitev oblasti v ZDA ali Nemčiji, na katero Walmart ali Lidl ne bi rekla nič?!
Reforma v ozadju
Novoletno zvišanje minimalne plače je imelo poleg višine dviga še druge posebnosti. Prva je bila nepričakovanost te poteze. Dvig minimalne plače za 62 odstotkov bi pomenil poglobljene izračune, strateške priprave, napovedi in široko javno razpravo. Tu nismo videli nič od tega. Vsaka vlada bi to napovedala v zgodovinskem slogu in nato vsaj do konca mandata živela od te slave.
Vse prejšnje napovedi resnejšega zviševanja minimalne plače so pomenile sprejemanje zakonov o fiskalni reformi, ki bi s spremembo metodologije delno ublažili udarec za podjetja, prinesli pa bi tudi znižanje stopenj obdavčitve in prispevkov. Obremenjenost plač v Federaciji BiH je v primerjavi s preostalo regijo rekordno visoka in znaša več kot 70 odstotkov.
Sprejetja zakonov o fiskalni reformi, ki bi znižali obremenjenost plač, h kateri pozivajo delodajalci in na katero se čaka že leta, v drugi entiteti pa so zakoni že dolgo sprejeti, najverjetneje nismo dočakali zaradi strahu pred predvidenim primanjkljajem v proračunu, ki bi ga ustvarile nove znižane stopnje. Ta primanjkljaj bi se v prvem letu približal ogromnim 900 milijonom KM in trajalo bi vsaj dve leti in pol, da bi se v sistemu "denar obrnil" in bi se stanje v proračunu uravnotežilo.
.webp){kind=icon}
