Krhek ameriški trg dela

Ko je Starbucks septembra odpustil 900 korporativnih uslužbencev, niso ekonomisti niti trenili z očesom. Ne nazadnje je ta veriga kavarn že v februarju izvajala čistko v okviru prizadevanj novega vodstva, da bi proizvajalca Frappuccino spet usmerili na pravo pot. Družba Target je oktobra z namenom hitrejšega napredka ukinila 1.800 delovnih mest. Za vsak korporativni rez je obstajala jasna razlaga: na Amazonu (kjer so ukinili 14.000 korporativnih delovnih mest) so krivili umetno inteligenco; Paramount (1.000 delavcev) je ravno takrat zaključeval združitev z drugo družbo; Molson Coors (400 delovnih mest) pa svojih potrošnikov s fobijo pred ogljikovimi hidrati ni zmogel prepričati, da bi spili več piva.

Vsako od teh posameznih odpuščanj si lahko razlagamo kot enkraten pojav. Kljub temu pa se nekateri ekonomisti ob pogledu na širšo sliko bojijo, da nedavni val rezov vse manj spominja na individualno zategovanje pasu in vse bolj na opozorilni znak.

"Opažamo precejšnje število dobro uveljavljenih podjetij, ki število svojih zaposlenih znatno znižujejo," pravi Dan North, višji ekonomist pri Allianz Trade Americas. Morda lahko začnemo domnevati, da "to morda ni naključje".

V zadnjem času je vpogled v ameriški trg dela precejšen izziv, saj so številne agencije, ki sicer zbirajo ključne gospodarske podatke, vključno z Uradom za statistiko dela, med zaprtjem vlade nehale delati. Še pred tem so luknje v obsežnem zveznem statističnem sistemu pustila tudi prizadevanja predsednika Donalda Trumpa za krčenje obsega ameriške vlade. A zasebne zbirke podatkov so nekatere od teh vrzeli vendarle pomagale zapolniti.

Poročilo podjetja za zaposlovanje Challenger, Gray & Christmas je do letošnjega septembra pokazalo skoraj 950.000 odpuščanj v ZDA, kar je najvišje število od začetka leta 2020 – in to še pred plazom oktobrskih slabih novic. (Če izvzamemo prvo leto pandemije covida 19, so ameriška odpuščanja v prvih devetih mesecih že presegla celoletna odpuščanja v vsakem letu od leta 2009 naprej.) Ko je neki pojav na skoraj najnižji točki od velike recesije, to po Northovih besedah "ni ravno spodbudna številka".

Najhujši udarec so utrpeli v vladnem sektorju, saj je Challenger letos napovedal skoraj 300.000 odpuščanj, vendar so prizadete tudi druge panoge, vključno s tehnologijo in maloprodajo. Korporativna odpuščanja, ki jih je letos napovedala družba Southwest Airlines, so prva obsežna odpuščanja v zgodovini te družbe.

Do nedavnega so delodajalci v ZDA upoštevali pravilo »malo zaposlovanja, malo odpuščanja«. Čeprav se jim ni ravno mudilo pri zapolnjevanju odprtih delovnih mest in so znali iskalce zaposlitve včasih pustiti v negotovosti, se je večina podjetij odpuščanjem izogibala, še več: delavce so celo prihranili, če bi jih morda potrebovali pozneje. Tovrstno vedenje je morda do neke mere izviralo iz frustracij pri zaposlovanju v času pandemije, ko so števila prostih delovnih mest in podanih odpovedi podirala rekorde.

"Zdaj je na trgu dela veliko delavcev, podjetja pa posledično ne čutijo pritiska, da bi svoje trenutne zaposlene obdržala dlje časa, kot bi bilo to potrebno," pravi Veronica Clark, ekonomistka iz banke Citigroup. North to pove še bolj naravnost: "Nismo več zgolj v okolju, kjer bi se malo zaposlovalo in malo odpuščalo," pravi. "Zdaj dejansko odpuščamo."

Obseg in hitrost odpuščanj nakazujeta, da vodij na splošno ni več tako zelo strah odpuščanja, opogumljeni pa so z napredki na področju umetne inteligence in avtomatizacije. V začetku tega leta je več kot 60 odstotkov anketiranih vodilnih delavcev na LinkedInu dejalo, da bo umetna inteligenca sčasoma prevzela določene naloge, ki jih zdaj opravljajo začetniki. Hkrati so se številna podjetja odločila, da polnih stroškov carin ne bodo naprtila potrošnikom v obliki višjih cen, marveč so stroške teh dodatnih dajatev zadržala za svojimi vrati in v želji po ohranjanju svojih dobičkov znižala stroške dela.

Večina ekonomistov še ne bije plati zvona: predsednik Ameriške centralne banke Jerome Powell je dejal, da opaža »zelo postopno ohlajanje« na trgu dela, "a nič več kot to". Kljub temu pa trg preži na znake nadaljnjih poslabšanj. Clarkova na primer pravi, da bi jo bolj skrbelo, če bi bile začetne navedbe o brezposelnosti dosledno okoli  števila 260.000 ali nad njim, in ne znotraj razpona od 220.000 do 240.000, v katerem so se zadrževale večino preteklega leta. Cory Stahle, višji ekonomist na zaposlitveni spletni strani Indeed, pravi, da pozorno spremlja, ali bo odpuščanj več tudi v netehnološkem sektorju, vključno s prometom in maloprodajo – takrat namreč »začne človeka resno skrbeti«.

Podjetja se ob negotovi prihodnosti za zdaj pogosteje zanašajo na začasne delavce. Povpraševanje po storitvah kratkoročne pomoči se je v zadnjih nekaj mesecih povečalo, in sicer po približno triletnem upadu, kot pravi Noah Yosif, glavni ekonomist Ameriškega združenja za zaposlovanje. Ta pojav je po njegovih besedah mogoče delno pripisati zaposlovanjem med dopusti, vendar podjetja začasne delavce iščejo tudi zato, da z njimi nadomestijo dolgoročne stalne delavce, te pa istočasno odpuščajo.

S porastom začasnega dela se ljudje, kot je John Stigler, ne morejo ravno tolažiti. Delavec iz okolice Chicaga je sicer vedel, da posel v podjetju za avdio-vizualne instalacije peša, a ga je vseeno presenetilo, ko ga je vodja v začetku oktobra odpustil, in to takoj po zaključeni deseturni izmeni. Spominja se šefovih besed: Nimamo dela. Kot član sindikata Stigler upa, da bo kmalu našel novo zaposlitev v svojem poklicu, namreč na področju programiranja elektronske opreme, a pri 65 letih je v kratkem načrtoval upokojitev. "Veliko več sreče imam od številnih mojih bratov in sodelavcev pri tridesetih in štiridesetih, ki se sprašujejo, kje iskati naslednjo službo."

– V sodelovanju s Charlesom Gorrivanom, Reddom Brownom, Lucio Kassai in Jaewonom Kangom.