So albumi s sličicami lahko celo večja strast od igre na zelenicah?

Album nogometnih sličic ni le spominek – je popotovanje v nogometno zgodovino. Vsaka stran pripoveduje zgodbo o reprezentancah, športnih zvezdah, mestih gostiteljih in legendarnih stadionih.

"Oče mi je prvi nogometni album kupil leta 1978, in sicer Paninijevo Argentino. Takrat je šlo za licenčno izdajo Dečjih novin iz Gornjega Milanovca, ugledne srbske založbe. To bi pomenilo, da se z zbiranjem sličic ukvarjam že 45 let," se svojih začetkov in prvega srečanja s sličicami spominja Boris Čerkuč, zbiratelj z dolgoletnimi novinarskimi izkušnjami.

Ker je bil star komaj tri leta, Čerkuč meni, da je oče prvi album kupil bolj zase kot zanj. Album je popolnoma razumel šele pozneje, ko je poln visel v hiši in ga je občasno uporabil kot okno v svet. Kot pravi, je bil prav to pomen albuma v času, ko še ni bilo interneta in marsikaj ni bilo dostopno.

"Albumi s sličicami so bili vir informacij in so vzbujali zbirateljsko in lastniško strast, zato jim je bilo oproščeno, da so mamipare, kot so jim rekli starejši in menda modrejši. Kljub temu so se sličice zbirale vse do danes, ko sem že star in menda tudi moder," pravi Boris.

V času nekdanje Jugoslavije so bili priljubljeni albumi s sličicami takratne zvezne nogometne lige, zagotovo pa so bila najpomembnejša evropska in svetovna prvenstva.

Še zlasti pomemben je bil album svetovnega nogometnega prvenstva v Italiji leta 1990, ki je za številne generacije pomenilo vstop v svet zbirateljstva in ljubezen, ki traja še danes. Njegov pomen je izhajal iz vzdušja, ki je vladalo pred prvenstvom, pa tudi iz ambicioznosti reprezentance, ki jo je s klopi vodil legendarni Ivica Osim, na igrišču pa je blestel današnji srbski selektor Dragan Stojković - Piksi.

Sličice niso le naš, temveč svetovni fenomen. V ZDA so še posebno ikonične bejzbolske sličice, njihova vrednost pa lahko seže v nebo.

Čeprav albumi niso več najboljši in najbolj relevantni viri informacij, so nepogrešljiv del folklore, ki neizogibno spremlja velike nogometne dogodke.

Zbiranje albumov je za posameznika ekonomsko nerentabilno, a kot poudarja Boris, se strast in podoživljanje vznemirjenja ob čakanju na evropsko ali svetovno prvenstvo ter odpiranje paketa z upanjem, da boš med stotinami mogočih našel svojega najljubšega igralca, ne morejo meriti z denarjem.

STA

 

Gospodarstvo in albumi

Od zametkov albuma Panini, izdanega pred svetovnim prvenstvom leta 1970, do novega partnerstva s Toppsom je zbiranje nalepk neločljivo povezano z nogometnimi prvenstvi, in to ne le kot tradicija, ampak tudi kot pomemben gospodarski dejavnik. Albumi s sličicami so postali arhiv nogometne zgodovine, ki dokumentira največje igralce, najbolj vznemirljive trenutke in najpomembnejše turnirje.

A albumi niso samo nostalgija in strast do igre, imajo tudi pomemben vpliv na gospodarstvo, že če pomislimo na industrijo produkcije albumov in sličic, ki je težka več milijonov evrov.

Poleg tega se lahko cene sličic razlikujejo od nekaj centov do redkih primerkov v vrednosti več sto ali celo tisoč evrov. To je odvisno od številnih dejavnikov, vključno s priljubljenostjo igralcev, redkostjo ikon in njihovim stanjem. Podoba legendarnih igralcev, kot sta Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, ima lahko bistveno večjo vrednost kot podoba manj znanega igralca iz manj priljubljene reprezentance.

Toda tisto, zaradi česar je zbiranje sličic tako posebno, ni le njihova finančna vrednost, temveč tudi družbena razsežnost, ki jo prinašajo. Zbiranje sličic združuje ljudi vseh starosti in družbenih krogov. Od malčkov, ki tekmujejo, da bodo zbrali čim več nalepk ob igrišču, do srečanj odraslih, ki si izmenjajo manjkajoče nalepke. Nič nenavadnega niso niti organizirani dogodki, kot so tako imenovane borze.

Skupnost zbirateljev sličic v Bosni in Hercegovini na pragu velikih prvenstev vedno zaživi. Čeprav gre za številne letne izdaje, albumi ob svetovnih in evropskih prvenstvih zaradi dolge in močne tradicije zberejo največ navdušencev. Raznolikost ljudi, ki jih druži ta strast, je pogosto presenetljiva, saj gre za zbiratelje vseh generacij in različnih finančnih statusov.

Tako je v Sarajevu nekdanji BBI, današnja Aria, najpogostejši kraj druženja in izmenjave. Poleg fizičnih srečanj pa imajo pomembno vlogo tudi družbena omrežja, predvsem za ta namen ustanovljene skupine na Facebooku, kjer se lahko navdušenci povezujejo in si izmenjujejo sličice.

Miloš Šaranović

 

Generacijske razlike so očitne

"Mi, ki smo bili nekoč mladi, lahko zdaj kupimo veliko več slik kot prej, saj nam ni treba nikogar več prositi, naj nam kupi paket sličic v kiosku. Imamo svoj denar in ni redko, da kupimo celo škatlo s 50 paketi in 300 sličicami. Toda na koncu, če želimo zbrati vseh 700 sličic, moramo vsi trgovati, sicer lahko strošek polnega albuma preseže 250 evrov," pojasnjuje Boris.

Dodaja, da je mladim težje prav zaradi finančnih razlogov, pa vendar imajo večjo možnost izmenjave znotraj generacije. Vendar generacijska vrzel ne preprečuje starejšim spletno aktivnim zbiralcem, da ne bi našli novih načinov iskanja sličic.

"Moram reči, da sem še danes kar malo jezen na sina, tako kot je bil moj oče name leta 1978. Kupim mu slike, vsaj tako rečem prodajalkam v kiosku, kot da se moram komu opravičevati. Ali pa pravim, da jih zbirava skupaj, čeprav se mi zdi, da v tem uživam malo bolj kot moj sin," priznava Boris, ki nadaljuje večdesetletno tradicijo.

Miloš Šaranović, športni novinar in odgovorni urednik športnega portala B92, poudarja, da slike ostajajo močna vez z otroštvom in način vračanja v preteklost. Že med odraščanjem se je posvečal zbiranju sličic, iskanju po specializiranih spletnih straneh ali spremljanju trendov in pomembnih tem.

"Glede na to, da so evropska in svetovna prvenstva največja športna tekmovanja na svetu, je zbirateljev veliko. Med prvenstvi se ves svet ukvarja s sličicami, ki postanejo tema tudi v tistih domovih, kjer se običajno ne zbirajo. Seveda je tako tudi pri nas, evforija pa je še malce večja, ko Srbija igra na pomembnem in velikem tekmovanju," pravi Šaranović.

Pripomniti pa mora tudi, da so cene danes grozljivo visoke, v preteklosti so bile vrečice s sličicami neprimerljivo dostopnejše. To lahko staršem prepreči, da bi svojim otrokom dovolili sodelovanje pri zbiranju, čeprav gre za dragoceno učno izkušnjo, ne samo o nogometu, ampak tudi o drugih življenjskih lekcijah.

Šaranović je vesel, da je pomp v povezavi s sličicami še vedno prisoten, in upa, da bodo ostale, tudi ko on in njegova generacija to fazo prerasteta. Starost zanj ni razlika med resnimi in neresnimi zbiratelji in pri sličicah noče sprejeti vloge moškega v resnih letih.

Pri članku je sodelovala Jelena Stjepanović – Bloomberg Adria.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar