Ali lahko umetna inteligenca razkrije skrivnosti starodavnega sveta?

Pred nekaj leti je med enim od vse hujših požarov v Kaliforniji zgorela družinska hiša Nata Friedmana. Nekaj mesecev zatem je bil Friedman v karanteni zaradi covida 19 v regiji Bay Area zdolgočasen in na robu norosti. Kot številni možje v srednjih letih se je, da bi prišel k sebi in našel novo pot, obrnil k staremu Rimu. Medtem ko smo nekateri gledali serijo Tiger King in se igrali z legokockami svojih otrok, je on bral knjige o cesarstvu in pomagal hčerki izdelovati papirnate modele rimskih vil. Namesto peke kruha iz kislega testa se je naučil peči panis quadratus, rimski hlebec, ki je upodobljen na nekaterih freskah, najdenih v Pompejih. Med neprespanimi nočmi v času pandemije je ure in ure brskal po spletu, da bi našel več informacij o Rimu. Tako je odkril herkulanejske papiruse, ki so postali njegova nova strast. Spominja se, da je vzkliknil: "Kako to, da mi ni nikoli nihče povedal za to?"

Herkulanejski papirusi so zbirka zvitkov, katerih status med klasiki se približuje mitskemu. Zvitki so bili ob izbruhu vulkana leta 79 n. št., ki je Pompeje zamrznil v času, zakopani v vili na italijanskem podeželju. Do danes jih je bilo odkritih le okoli 800, a domnevajo, da je bila v vili, za katero zgodovinarji menijo, da je pripadala premožnemu svaku Julija Cezarja, ogromna knjižnica, v kateri bi jih lahko bilo še na tisoče ali celo desettisoče. To bi bila največja zbirka starodavnih besedil, kar jih je bilo kdaj odkritih, po splošnem prepričanju znanstvenikov pa bi se s tem mnogokratno povečala naša zaloga starogrške in rimske poezije, iger in filozofije. Na seznamu njihovih želja so na prvem mestu dela avtorjev, kot so Ajshil, Sapfo in Sofoklej, nekateri pa pravijo, da bi se lahko med njimi znašla tudi nova razkritja o prvih letih krščanstva.

"Nekatera od teh besedil bi lahko povsem na novo napisala zgodovino ključnih obdobij starodavnega sveta," pravi Robert Fowler, klasik in predsednik dobrodelne organizacije Herculaneum Society, ki si prizadeva povečati ozaveščenost o zvitkih in vili. "To je družba, iz katere izhaja sodobni zahodni svet."

Razlog, zakaj ne vemo natančno, kaj piše v herkulanejskih papirusih, je ‒ saj veste ‒ vulkan. Zvitki so se ohranili zaradi velike količine izjemno vročega blata in ruševin, ki so jih obdajali, vendar jih je Vezuv s posledicami svojega izbruha zoglenil do neprepoznavnosti. Tisti, ki so bili izkopani, so videti kot ostanki polen na ugaslem ognjišču. Ljudje jih že več sto let poskušajo razviti – včasih bolj, včasih manj previdno. A zvitki so krhki. Tudi skrajno natančni poskusi odvijanja so se običajno končali slabo, saj so se razleteli na pepelnate koščke.

V zadnjih letih so si prizadevali ustvariti 3D-posnetke notranjosti zvitkov v visoki ločljivosti, da bi jih virtualno razvozlali, vendar je bilo to delo prej mučenje kot odkrivanje. Znanstveniki so si lahko ogledali le delčke notranjosti zvitkov in drobce črnila na papirusu. Nekateri strokovnjaki so prisegli, da so v skeniranem gradivu videli črke, vendar se je izkazalo, da soglasja ni mogoče doseči, poleg tega je ustvarjanje posnetkov celotne zbirke logistično težavno in strahotno drago za vse razen za najpremožnejše mecene. Vse, kar je povezano z besedami ali odstavki, je dolgo ostajalo skrivnost.

Helynn Ospina za Bloomberg Businessweek

 

Toda Friedman ni le nekdo, ki obožuje Rim, bil je tudi glavni izvršni direktor podjetja GitHub, ogromne platforme za razvoj programske opreme, ki jo je leta 2018 prevzel Microsoft. Friedman je v podjetju GitHub razvijal enega prvih pomočnikov za kodiranje, ki ga je poganjala umetna inteligenca, in na lastne oči opazoval njeno vse večjo moč. Predvideval je, da bi lahko algoritmi umetne inteligence v slikah zvitkov našli vzorce, ki so jih ljudje zgrešili.

Friedman, ki je zapustil podjetje GitHub in postal vlagatelj, osredotočen na umetno inteligenco, se je po daljšem proučevanju problema in dobrikanju skupnosti klasicistov odločil, da organizira tekmovanje. Lani je tako organiziral tekmovanje Vezuvski izziv (Vesuvius Challenge), na katerem je ponudil skoraj milijon evrov nagrade tistim, ki bi razvili programsko opremo z uporabo umetne inteligence, sposobno prebrati štiri odlomke iz enega samega zvitka. "Morda obstaja kaj očitnega, česar ni še nihče poskusil," je pomislil takrat. "Moje življenje je vedno znova potrdilo to idejo."

V naslednjih mesecih je postalo jasno, da je bila Friedmanova slutnja utemeljena. Tekmovalci z vsega sveta, med katerimi je bilo veliko 20-letnikov z znanjem s področja računalništva, so razvijali nove tehnike za zajemanje 3D-posnetkov in njihovo glajenje v bolj berljive liste.

Nekateri so najprej našli črke, nato besede. V klepetu na Discordu so si izmenjavali sporočila o delu in napredku, na kar so veliko starejši klasicisti kdaj gledali s strahospoštovanjem in upanjem, drugič pa so po amaterskih zgodovinarjih pljuvali.

Friedman in njegov akademski partner Brent Seales, profesor računalništva in strokovnjak za zvitke, sta razkrila, da je skupina tekmovalcev dostavila prepise več kot štirih odlomkov iz enega od zvitkov. Čeprav je še prezgodaj, da bi na podlagi tega delali splošne zaključke, je Friedman prepričan, da bo z enakimi tehnikami mogoče razbrati še veliko več vsebine zvitkov. "Moj cilj je," pravi, "prebrati vse."

Pred izbruhom Vezuva je bilo mesto Herkulanej na robu Neapeljskega zaliva kraj, kamor so se bogati Rimljani umaknili, ko so se želeli sprostiti in razmišljati. V nasprotju s Pompeji, ki jih je vulkanski tok lave neposredno prizadel, so Herkulanej postopoma pokopali valovi pepela, plovca in plinov. Čeprav je bil proces vse prej kot blag, je imela večina prebivalcev čas pobegniti, velik del mesta pa je ostal nedotaknjen pod trdno magmatsko kamnino. Kmetje so mesto prvič odkrili v 18. stoletju, ko je nekaj kopačev vodnjakov v zemlji našlo marmornate kipe. Leta 1750 je eden od njih trčil v marmornata tla vile, ki naj bi pripadala Cezarjevemu svaku, senatorju Luciju Kalpurniju Pizonu Cezoninu, ki ga zgodovinarji danes poznajo pod imenom Pizon.

Bloomberg Businessweek

 

V tem času so prvi kopači, ki so kopali predore v vilo, da bi jo mapirali, večinoma iskali bolj očitno dragocene najdbe, kot so kipi, slike in prepoznavni gospodinjski predmeti. Tisti, ki so naleteli na zvitke, med katerimi so bili nekateri raztreseni po pisanih talnih mozaikih, so sprva mislili, da gre zapolena, in jih vrgli na ogenj. Sčasoma je nekdo opazil, da so bila polena pogosto najdena v prostorih, ki so bili videti kot knjižnice ali čitalnice, in ugotovil, da gre za ožgani papirus. Vsakomur, ki ga je poskušal razpreti, je v rokah razpadel.

V naslednjih desetletjih se je z zvitki res grdo ravnalo. Navidezno znanstveni poskusi, da bi razrahljali strani, so vključevali polivanje z živim srebrom in zaplinjevanjem. Nekateri zvitki so bili prerezani na pol, izdolbeni, z njimi se je na splošno delalo tako slabo, da bi se marsikateri zgodovinar kar razjokal. V tem obdobju se je uspehu najbolj približal duhovnik Antonio Piaggio. Konec 17. stoletja je izdelal leseno stojalo, ki je vleklo svilene niti, pritrjene na rob zvitkov, in ga je bilo mogoče s preprostim mehanizmom nastaviti tako, da so se dokumenti odvijali izjemno nežno, s hitrostjo 1 palca (2,5 cm) na dan. Neverjetno, ampak je delovalo; naprava je odprla nekaj zvitkov, čeprav jih je po navadi poškodovala ali celo raztrgala na koščke. V poznejših stoletjih so ekipe, ki so jih organizirale druge evropske sile, med njimi tudi Napoleonova, tu in tam sestavile raztrgane dele večinoma nečitljivega besedila.

Danes je vila večinoma zakopana, neraziskana in nedostopna tudi strokovnjakom. Večino tam najdenih in čitljivih del pripisujejo Filodemu, epikurejskemu filozofu in pesniku, zato zgodovinarji upajo, da je drugje na nahajališču zakopana veliko večja glavna knjižnica. Bogat in izobražen človek, kakršen je bil Pizon, bi poleg klasičnih del najbrž hranil tudi sodobnejša zgodovinska, pravna in filozofska dela. "Verjamem, da je tam veliko večja knjižnica," pravi Richard Janko, profesor klasičnih ved na univerzi v Michiganu, ki je ure in ure ročno sestavljal fragmente zvitkov kot sestavljanko. "Ne vidim razloga, da ne bi bila še vedno tam in enako ohranjena. Že navaden človek iz tistega časa je lahko imel zbirko več deset tisoč zvitkov," pravi Janko.

Znano je, da si je Pizon pogosto dopisoval z rimskim državnikom Cicerom, apostol Pavel pa je nekaj desetletij pred izbruhom Vezuva prečkal to območje. Z njegovim obiskom so lahko povezani spisi, ki govorijo o Jezusu in krščanstvu. "Do danes smo zbrali okoli 800 zvitkov iz vile," pravi Janko. "Lahko bi jih bilo še več tisoč ali deset tisoč."

V sodobnem času je veliki pionir zvitkov Brent Seales, profesor računalništva na univerzi Kentucky, ki zadnjih 20 let za analizo nečitljivih starih besedil uporablja napredno tehnologijo medicinskega slikanja, zasnovano za računalniško tomografijo in ultrazvok. Večino tega časa se je ukvarjal predvsem z iskanjem herkulanejskih papirusov. "Moral sem se," pravi, "nihče drug se ni ukvarjal s tem in nihče ni mislil, da je to sploh mogoče."

Napredek je bil počasen. Seales je razvil programsko opremo, ki je teoretično lahko skenirala zvitek in ga virtualno razvila, a ko jo je leta 2009 preizkusil, ni bila pripravljena na obdelavo pravega zvitka iz Herkulaneja. "Moja programska oprema ni bila kos tej kompleksnosti," pravi. "Plasti v zvitku niso bile enakomerne, bile so prepletene med seboj, zato jim ni mogla zanesljivo slediti."

Do leta 2016 mu je s svojimi študenti uspelo prebrati zvitek Ein Gedi, zoglenelo starodavno hebrejsko besedilo, in sicer tako, da so s specializirano programsko opremo zaznali spremembe v gostoti med zgorelim rokopisom in zgorelim črnilom, ki je bilo naneseno nanj. Programska oprema je omogočila, da so se črke osvetlile na temnejšem ozadju. Sealesova ekipa je upala, da bo to tehniko uporabila tudi pri herkulanejskih papirusih, vendar so bili ti napisani z drugačnim črnilom na osnovi grafita, ki ga njihova slikovna oprema ni mogla osvetliti na enak način.

V zadnjih nekaj letih je Seales začel eksperimentirati z umetno inteligenco. Z ekipo so zvitke skenirali z zmogljivejšimi slikovnimi napravami, pregledali dele papirusa, na katerih je bilo vidno črnilo, in naučili algoritme prepoznavati te vzorce. Upali so, da bo umetna inteligenca začela zaznavati podrobnosti, ki jih človeško oko ni opazilo, in da bo lahko naučeno uporabila pri bolj zakritih delih zvitka. Ta pristop se je izkazal za uspešnega, čeprav je bila to še vedno bitka za centimetre. Sealesova tehnologija je odkrila delčke zvitkov, vendar so bili ti večinoma nečitljivi. Potreben je bil še en korak.

Shawn Brackbill za Bloomberg Businessweek

 

Leta 2020 se je Friedman, še sveže obseden z Rimom, naročil na Googlova obvestila o Sealesu in papirusih. Ko je minilo leto brez novic, je začel na YouTubu gledati videoposnetke, na katerih Seales govori o osnovnih izzivih svojih raziskovanj; med drugim je potreboval denar. Do leta 2022 je bil Friedman že prepričan, da lahko pomaga. Sealesa je povabil v Kalifornijo na dogodek, na katerem se zberejo ljudje iz Silicijeve doline in si izmenjujejo velike ideje. Seales je skupini na kratko predstavil zvitke, vendar ni nihče ugriznil v vabo. "Počutil sem se zelo zelo krivega in v zadregi," je povedal Friedman, "prišel je v Kalifornijo, ta pa ga je pustila na cedilu."

Friedman je Sealesu mimogrede predlagal zamisel o tekmovanju. Rekel je, da bo temu namenil nekaj svojega denarja, njegov vlagateljski partner Daniel Gross pa je ponudil enak znesek. Seales pravi, da se je zavedal kompromisov. Herkulanejski papirusi so bili njegovo življenjsko delo in želel je biti tisti, ki jih bo dešifriral. Več njegovih študentov je prav tako vložilo čas in energijo v projekt ter nameravalo objaviti članke o svojih prizadevanjih. Zdaj je na njihovo ozemlje nenadoma vdrlo nekaj bogatih fantov iz Silicijeve doline, ki so menili, da bi lahko neznane osebe na internetu dosegle preboj, ki se je strokovnjakom izmuznil.

Vendar je bilo Sealesu bolj od slave pomembno to, da bodo zvitki prebrani, zato se je odločil prisluhniti Friedmanu in mu pomagati zasnovati tekmovanje iz razvoja umetne inteligence. Lani na marčevske ide se je tekmovanje Vezuvski izziv začelo. Friedman je novico objavil na platformi, ki se je spominjamo pod imenom Twitter, in številni njegovi tehnološki prijatelji so prispevali denar za projekt, medtem ko se je skupina nadobudnih papirologov začela ukvarjati z nalogo. Po nekaj dneh je Friedman zbral dovolj denarja, da je lahko ponudil za milijon dolarjev (0,9 milijona evrov) nagrade in nekaj dodatnega denarja, ki ga je namenil časovno zahtevnejšim osnovnim zadevam.

Friedman je na spletu zaposlil ljudi, ki so zbirali obstoječe slike zvitkov, jih katalogizirali in ustvarili programska orodja, ki so olajšala razrez zvitkov na segmente in slike izravnala tako, da je bilo omogočeno branje na računalniškem zaslonu. Ko je našel peščico ljudi, ki so bili pri tem še posebno uspešni, jih je imenoval za polnopravne člane svoje ekipe v tekmovanju razumevanja zvitkov in jim plačal 40 dolarjev (37 evrov) na uro. Njegov hobi se je spremenil v življenjski slog.

Začetni val pozornosti je pomagal odpreti nova vrata. Seales je več let lobiral pri italijanskih in britanskih zbirateljih, da bi skenirali njegove prve zvitke. Nenadoma so Italijani ponudili dva nova zvitka za skeniranje, da bi zagotovili več podatkov za učenje umetne inteligence. Ob Friedmanovi podpori se je ekipa lotila izdelave natančno prilegajočih se ohišij, natisnjenih s tehnologijo 3D, ki bi nove zvitke zaščitila med letom z zasebnim letalom iz Italije do pospeševalnika delcev v Angliji. Tam so jih skenirali tri dni zaporedoma, kar je stalo približno 70 tisoč dolarjev (65 tisoč evrov).

Eden od ostankov zvitka, ki je bil vstavljen v skener, na primer ni bil večji od debelega prsta. Obdelan je bil z visokoenergijskimi rentgenskimi žarki, podobno kot človek na CT-slikanju, le da so bile dobljene slike izredno visoke ločljivosti (za prave obsedence s tehniko: približno 8 mikrometrov). Te slike so bile tako rekoč vklesane v množico drobnih režnjev, ki jih je bilo preveč, da bi jih človek lahko preštel. Skener je na vsakem režnju zabeležil neskončno majhne spremembe v gostoti in debelini. S programsko opremo so nato režnje razvili in zgladili, nastale slike pa so bile prepoznavno podobne listom papirusa, na katerih je bila skrita pisava.

Datoteke, ki nastanejo pri tem postopku, so tako velike in zapletene za obdelavo z običajnim računalnikom, da Friedman večini morebitnih zmagovalcev tekmovanja ne bi mogel dati celotnega zvitka. Za glavno nagrado 700 tisoč dolarjev (650 tisoč evrov) bi morali tekmovalci do konca leta 2023 razvozlati le štiri odlomke z vsaj 140 znaki neprekinjenega besedila. Poleg tega bi podelili manjše nagrade v vrednosti od tisoč do 100 tisoč dolarjev (od 930 do 93 tisoč evrov) za različne mejnike, na primer prvemu, ki bi prebral črke na zvitku, ali za izdelavo programskih orodij, ki bi bila sposobna olajšati obdelavo slik. Friedman se je navezal na svoje odprtokodne korenine in vztrajal, da je te nagrade mogoče osvojiti le, če se tekmovalci strinjajo, da svetu pokažejo, kako so to naredili.

Bloomberg Businessweek

 

Luko Farritorja je pridobil že na začetku. Farritor – 22-letni živahni dodiplomski študent iz Nebraske, ki pogosto vzklikne "O, moj bog!" – je marca v podkastu slišal Friedmana opisovati tekmovanje. "Mislim, da je 50-odstotna verjetnost, da bo nekdo slišal za to priložnost, pridobil podatke, se vanje strastno poglobil in bomo to rešili še letos," je v oddaji dejal Friedman. Farritor je pomislil: "To bi lahko bil jaz."

Prvi meseci so bili polni razpršenih slik, nato pa je Casey Handmer, avstralski matematik, fizik in vseved, dosegel točko za človeštvo, ko je premagal računalnike in dosegel prvi večji preboj. Handmer je nekajkrat poskusil napisati kodo za branje zvitkov, vendar je kmalu ugotovil, da bo imel več sreče, če bo v slike gledal zelo dolgo. Sčasoma je začel opažati komaj zaznaven vzorec razpok in črt na strani, ki spominja na vzorec, ki ga lahko vidimo v blatu izsušenega jezerskega dna. Handmerju se je zdelo, da ima obliko grških črk ter pack in potez, ki spremljajo ročno napisano črnilo. Po njegovem mnenju je šlo za posušeno črnilo, ki se je dvignilo s površine strani.

Odkritje tako imenovanega prasketa je Handmerja spodbudilo, da je poskusil prepoznati izseke črk v eni sliki zvitka. V duhu tekmovanja je junija svoje ugotovitve objavil v kanalu tekmovanja Vezuvski izziv na Discordu. Farritor je bil tisto poletje pripravnik pri družbi SpaceX. Ko je zagledal objavo, je v sobi za odmor srkal dietno kokakolo in njegova nejevera ni trajala dolgo. Naslednji mesec je začel iskati praskete v drugih slikovnih datotekah: eno črko tu, nekaj drugih tam. Večina je bila človeškemu očesu nevidna, en ali dva odstotka pa jih je imelo prasket. S temi nekaj črkami je naučil model prepoznati skrito črnilo, kar je razkrilo še nekaj črk. Nato je Farritor te črke dodal podatkom za učenje modela in ga ponovno zagnal, kar je ponavljal znova in znova. Model začne z nečim, kar lahko vidi le človek – vzorcem prasketa, in se nauči videti črnilo, ki ga sami ne vidimo.

V nasprotju z današnjimi velikimi jezikovnimi modeli umetne inteligence, ki pograbijo vse podatke, se je Farritorjev model zadovoljil z drobtinicami. Za vsak kvadrat slike velikosti 64 krat 64 pik je le vprašal, ali je na njej črnilo ali ne. Pomagalo je tudi, da je bil rezultat znan: grške črke, ki so poravnane vzdolž pravih kotov papirusnih vlaken s križnim rastrom.

V začetku avgusta je Farritor dobil priložnost, da preizkusi svojo programsko opremo. Konec poletja se je vrnil v Nebrasko in se znašel na zabavi s prijatelji, ko se je v kanalu tekmovanja na Discordu pojavila nova slika, obogatena s prasketom. Medtem ko so ljudje okoli njega plesali in pili, je Farritor vzel v roke telefon, se na daljavo povezal z računalnikom v študentskem domu, vnesel sliko v svoj sistem strojnega učenja in telefon pospravil v žep. "Uro pozneje sem vse pijane prijatelje razvozil domov, potem pa sem na poti iz garaže iz žepa izvlekel telefon, ne da bi pričakoval, da bom na njem kaj zagledal," pravi. "Ko sem pogledal na zaslon, pa so bile na njem tri grške črke."

Okoli druge ure zjutraj je Farritor svoji mami, nato pa še Friedmanu in drugim tekmovalcem poslal sporočilo o tem, kaj je odkril, medtem ko je komaj zadrževal solze veselja. "To je bil trenutek, ko sem si rekel: O, moj bog, to bo dejansko delovalo. Prebrali bomo zvitke."

Kmalu je Farritor razbral 10 črk in osvojil 40 tisoč dolarjev (37 tisoč evrov) kot eno od nagrad za napredovanje na tekmovanju. Klasiki so pregledali njegovo delo in sporočili, da je odkril grško besedo za vijoličasto.

Farritor je še naprej treniral svoj model strojnega učenja s podatki prasketa ter objavljal svoj napredek na Discordu in Twitterju. Njegova in Handmerjeva odkritja so sprožila nov val navdušenja med tekmovalci, ki so začeli uporabljati podobne tehnike. V drugi polovici leta 2023 se je Farritor povezal z dvema drugima tekmovalcema, Youssefom Naderjem in Julianom Schilligerjem, s katerima se je dogovoril, da bodo združili tehnologije in si razdelili morebitno denarno nagrado.

Rocío Espín

 

Za glavno nagrado tekmovanja je na koncu prispelo 18 prijav. Nekatere so bile brez smisla, nekaj pa jih je pokazalo, da se je Friedmanova igra izplačala. Na slikah zvitkov, ki so bile nekoč nejasne packe, so se zdaj svetili celi odstavki črk. Sistemi umetne inteligence so oživili preteklost.

"To je situacija, s katero se kot klasik tako rekoč nikoli ne srečaš," pravi Tobias Reinhardt, profesor antične filozofije in latinske književnosti na univerzi v Oxfordu. "Večinoma pregleduješ besedila, ki jih je že kdo pregledal. Misel, da bereš besedilo, ki je bilo nazadnje razvito na mizi nekoga pred 1900 leti, je neverjetna."

Skupina klasikov je pregledala vse prijave in za zmagovalko dejansko razglasila Farritorjevo ekipo. Uspelo jim je sestaviti več kot deset stolpcev besedila s celimi odstavki. Znanstveniki, ki jih še vedno prevajajo, menijo, da je besedilo še eno Filodemovo delo, ki govori o užitkih glasbe in hrane ter njunih učinkih na čute. "Pogled na prve dovolj čitljive posnetke te povsem nove starodavne knjige in začetek njihovega prepisovanja je bila izjemno čustvena izkušnja," pravi Janko, eden od pregledovalcev. Čeprav ti odlomki niso kakšno posebno odkritje o starem Rimu, so v večini klasikov vzbudili upanje v to, kar bi lahko sledilo.

Možno je, da je vila izčrpana – da v njej ni več knjižnic s tisoči zvitkov, ki bi čakali na odkritje, ali da preostali ne vsebujejo ničesar osupljivega. Možno pa je tudi, da vsebujejo dragocene nauke za sodobni svet.

Naš svet seveda vključuje Ercolano, sodobno mesto s približno 50 tisoč prebivalci, zgrajeno na vrhu antičnega Herkulaneja. Več prebivalcev je lastnikov nepremičnin in stavb na vrhu vile. "Da bi odkrili starodavno mesto, bi morali iz Ercolana izgnati ljudi in vse uničiti," pravi Federica Nicolardi, papirologinja z neapeljske univerze Federico II.

Dokler ne bo prišlo do množične selitve, si Friedman prizadeva izpopolniti tisto, kar ima. Še veliko je treba postoriti; prvo tekmovanje je obrodilo sadove, ki pomenijo približno pet odstotkov enega zvitka. Po njegovih besedah bi lahko novi tekmovalci dosegli 85 odstotkov. Prav tako želi financirati vzpostavitev bolj avtomatiziranih sistemov, ki bodo pospešili postopke skeniranja in digitalnega glajenja. Za zdaj je prav on eden redkih, ki so se sprehajali po vili, in pravi, da razmišlja tudi o nakupu skenerjev, ki bi jih lahko postavili neposredno vanjo in z njimi vzporedno skenirali na tone zvitkov na dan.

"Tudi če je na voljo samo en Aristotelov dialog, čudovita izgubljena homerska pesem ali depeša rimskega generala o Jezusu Kristusu, ki se sprehaja naokoli," pravi, "je celotna zadeva več kot vredna našega truda."

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar