Oblikovalka, ki je naučila ženske, kako naj se oblačijo

V knjigi Claire McCardell: The Designer Who Set Women Free, Elizabeth Evitts Dickinson opisuje, kako je Claire McCardell izumila koncept ločenih oblačilnih kosov oziroma t. i. "separate", zavrnila razkošje evropske visoke mode ter ustvarila ekonomičen in funkcionalen slog oblačenja, ki je še danes moden – in izrazito ameriški.

"Moški so razbremenjeni glede garderobe – zakaj ne bi sledila njihovemu zgledu? "

To je bilo vprašanje, ki ga je McCardellova neprestano imela v mislih, ko se je pakirala za še eno potovanje v Pariz, da bi se udeležila modnih revij. Leta 1934 je morala ženska, ki je potovala čez Atlantik, s seboj vzeti ogromne kovčke, da bi spravila vse dele svoje garderobe. Tudi prazni so ti kovčki lahko tehtali do 45 kilogramov. Najrazkošnejši modeli so se odpirali kot sestavljanka – z majhnimi predali in mini omarami za vsak kos oblačila. Posebni predali so bili za klobuke, drugi za čevlje. Rokavice, rutke in nakit so bili zaviti v svilene vrečke, obleke pa ovite v papir, da se ne bi zmečkale. Trakovi in zaponke so vse držali na mestu.

McCardellovi je bilo vlačenje teh kovčkov iz njenega stanovanja na ulici East 38th Street na Manhattnu do pomolov reke Hudson, nato na ladjo in nazaj, skoraj kot šport – v katerem ni uživala, niti z nesebično plačanimi nosači.

McCardell v službi v New Yorku leta 1940. Foto: Bettmann/Getty Images

 

Preprostost v oblačenju je bila zanjo vedno ključna vrednota, in verjela je, da je njeno poslanstvo kot oblikovalke, da reši "problem oblačil" – tako zase kot za svoje stranke. Oblačila naj bi, po njenem mnenju, "ustrezala instinktivnim potrebam ženske, ki jih nosi".

"Oblačilo se mora prilegati osebi in priložnosti. Narejeno je za nošenje, za življenje v njem."

Ženske bi morale imeti "oblačila, ki jih je enostavno obleči in sleči, z gumbi, ki se zapenjajo, pasovi, ki se zavežejo, in pravimi žepi. Z drugimi besedami: zdrava pamet v garderobi. " Njen cilj je bil ustvariti "neodvisna oblačila za neodvisne ženske, ki delajo".

Moški so imeli praktično uniformo: obleko. Z menjavo srajc in kravat je ena sama obleka zadostovala za celotno potovanje. Ženske pa so imele hišne obleke, dnevne obleke, čajne toalete, večerne obleke … Spakirati vse to v en kovček, je bilo zelo zahtevno. "Vedno sta me privlačila udobje in preprostost moških oblačil," je nekoč pojasnila McCardell in začela razmišljati o naboru oblačil – podobno kot pri moški obleki – ki bi ženskam na poti ponudil rešitev. Zamislila si je sistem petih oblačilnih kosov, ki se lahko med seboj kombinirajo: suknjič, bluza z zavezovanjem pri vratu, bermude, krilo in hlače. Vsi bi bili izdelani iz istega materiala in bi se enostavno ujemali.

Tega istega leta je McCardell začela šivati vzorce svoje zamisli iz črnega rebrastega džersija – materiala, ki se ne mečka in se enostavno pakuje. Pet med seboj zamenljivih kosov, preprostega kroja, brez dodatkov – z drugimi besedami, ničesar, kar bi omejevalo njihovo uporabnost. "Oblačila brez blišča – samo tkanina, ki je odrezana in oblikovana, " je pozneje zapisala.

Ženska je lahko razpakirala džersi oblačila brez gub in pozabila na likalnik. Bila so idealna za potovanja, a tudi primerna za tiste, ki so v času velike gospodarske krize živeli skromno. McCardellova je tudi sama delala, zato je potrebovala oblačila, ki bi jih lahko nosila od jutra do večera. Hodila je več ulic do modne četrti (anlg. Garment District) ali se peljala s podzemno železnico. Pogosto je iz proizvodnega studia modne hiše Townley, kjer je oblikovala športna oblačila, naravnost odšla na kosilo v hotel Pierre. Po službi se je srečevala s prijatelji ali šla na pijačo. Potrebovala je garderobo, prilagojeno mestnemu življenju.

Veliko njenih inovacij se je zdelo "osupljivo očitnih", ko jih je enkrat ustvarila, in pogosto se je spraševala, zakaj nanje ni pomislila že prej. Oblačila so se lahko prilagajala – z dodatkom nakita ali dodatkov; bluzo in bermude je bilo mogoče nositi v službo in nato zvečer, le z dodatkom suknjiča in zapestnic.

Ko pa je leta 1934 te vzorce predstavila trgovcem iz veleblagovnica, so bili zmedeni. To ni bil običajen način prodaje. Trgovci niso prodajali petih kosov v isti barvi, niti ločenih kosov, ki bi se lahko kombinirali. Za nove koncepte, še posebej tiste, ki niso izvirali iz Pariza, ni bilo veliko posluha.

Čeprav je McCardellova rada nosila svoja oblačila, se ta v podjetju Townley niso dobro prodajala. "Moji modeli so pogosto prestrašili kupce, " je dejala, "in oblačila je treba umakniti iz kolekcije. "Njen šef ji je nenehno govoril, da so njeni modeli "preveč nori za Sedmo avenijo". Sama je ta izraz z veseljem sprejela. Začela je svoje izvirne kreacije imenovati "moje norosti".

Ko so teh pet kosov odstranili iz kolekcije, McCardellova ni odnehala. "Po mojih izkušnjah je treba dobro novo idejo ponavljati znova in znova, da se prime," je kasneje dejala. "Ideji se morate prikrasti počasi – vsaj v svetu množične proizvodnje oblačil."

Zakaj je koncept "separates" predhodnik trajnostne mode.Vir: Simon & Schuster

 

Ko je Pariz junija 1940 padel v roke nacistom in je evropska moda postala nedosegljiva, se je McCardell odločila, da ponovno predstavi svojo "noro" zamisel o kombinirani garderobi. Leta 1941 je razširila prvotni koncept s petih na šest kosov: bluza, hlače, dolgo krilo, krajše krilo, džersi pulover in suknjič. Kombinirala je črn svileni rajon, ki se enostavno pere, s črnim volnenim džersijem. Namesto da bi moški prodajalci predstavljali oblačila, je McCardellova sama začela potovati po ZDA in imela zasebne predstavitve kolekcije – t. i. trunk showe – kjer je neposredno komunicirala s strankami in trgovci ter razlagala praktičnost svojega sistema oblačil. Ti neformalni dogodki so omogočili predstavitev novih modelov v lokalnih trgovinah.

Nekega jutra je McCardell v letalu za Boston nosila tri kose iz kolekcije: črno bluzo iz tafta, krilo iz džersija in suknjič. V šestem nadstropju veleblagovnice Filene's je kupcem in trgovcem razlagala praktičnost kompaktne garderobe za potovanja. Ko je vedno več Američanov potovalo z letalom, je bila takšna garderoba – ki jo je poimenovala duffel bag wardrobe (garderoba, ki gre v potovalno torbo) – prihodnost. Sprva je zraven nosila še klobuk, a ga je opustila, ker je v letalu motil. Namesto tega je imel njen suknjič s kapuco, ki jo je lahko snela. Med predstavitvijo so manekenke prikazale devet različnih kombinacij z istimi šestimi kosi.

Ženske so bile vajene kupovati nove obleke, ne pa kombinirati istih kosov znova in znova. "Seveda vam lahko postane dolgčas, " je iskreno povedala McCardell, a dodala, da lahko videz enostavno osvežimo z dodatki. Pokazala je uhančke v obliki srca, prstane, broške, plastične zapestnice in kovinske ogrlice, ki jih je sama oblikovala ob oblačilih. Novinar Christian Science Monitorja je opazil njeno navdušenje: "Oblikovanje oblačil je zabavno. To se vidi takoj, ko začnete pogovor z gospodično McCardell. "

Bila je utelešenje samozavestne, sproščene in bistre ženske – ravno to, kar so mnoge prisotne želele postati. Ženske je spodbujala, naj poiščejo svoj "slog". Slog je tisto, kar ustreza njihovemu telesu, osebnosti in načinu življenja. Moda je tisto, kar Pariz znova in znova vsiljuje, da bi bile ženske vedno nezadovoljne in kupovale več. "Moda je, kot vemo, zelo muhasto dekle, " je rada rekla McCardell. "Zato jo ignorirajte. Najdite svoj slog. " Občinstvo jo je oboževalo. Nek lastnik trgovine je podjetju Townley napisal: "Bilo je res pravo zadovoljstvo spoznati to očarljivo umetnico in njen srčen pristop do ‘običajnih strank’. "

Sama McCardellova je bila reklama za svojo inovativno idejo. Podjetje Townley jo je začelo dejavno promovirati kot modno ikono, ki so si jo ženske želele. Potovala je po državi kot filmska zvezda, ki promovira filme. Podjetje je njeno zamisel predstavljalo kot modno revolucijo za ženske z "več okusa kot denarja". Revija Vogue je predstavila njeno kolekcijo v uredniškem prispevku in šest kosov poimenovala "oblačila, ki lahko vodijo devet različnih življenj". "Kupite celotno kolekcijo ali samo del – in kombinirajte sami"

Sedem let po tem, ko je prvič zasnovala idejo, je McCardellova končno uspela. Petdeset let kasneje je tisto, kar je ustvarila – sistem "separates" – postalo temelj ameriške mode.

 

Iz knjige Claire McCardell: The Designer Who Set Women Free. © 2025 Elizabeth Evitts Dickinson. Objavljeno z dovoljenjem založbe Simon & Schuster, LLC. Vse pravice pridržane.

 

Prevedla Miljana Ivanović- Bloomberg Adria.