Nataša Pirc Musar: 'Države agresorke slej ko prej izgubijo svoje vojne'

Z intervjujem z Natašo Pirc Musar, prvo predsednico v zgodovini samostojne Slovenije, zaključujemo marčevsko serijo pogovorov z ženskami, ki na različnih področjih soustvarjajo družbo in v njej puščajo pečat.

Predsednica spregovori o vse bolj zaostreni geopolitični situaciji ter njenih posledicah za globalno stabilnost, gospodarstvo in migracije. Verjame v svet, utemeljen na načelih Ustanovne listine Združenih narodov, rešitev trenutnih razmer pa vidi v povezovanju, dialogu in spoštovanju mednarodnega prava.

Ob tem opozarja na protislovja v domačem političnem prostoru ter poudarja, da slovenski izobraževalni sistem finančni pismenosti namenja premalo pozornosti.

Kot prva ženska na čelu države svojo funkcijo razume kot čast in odgovornost. Spregovori o vlogi žensk v politiki in gospodarstvu ter o tem, zakaj napredek na področju enakosti spolov še vedno ni dovolj hiter. Pogovor z njo razkrije tudi bolj osebno plat predsednice – njeno ustvarjalnost v kuhinji, ljubezen do živali in dejstvo, da je po naravi nočna ptica.

Evropa se trenutno sooča z več krizami hkrati – vojna v Ukrajini, napetosti na Bližnjem vzhodu, gospodarska negotovost ... Kako kot predsednica majhne, a odprte evropske države vidite trenutno geopolitično situacijo?

Bojim se, da to, kar se dogaja, ni toliko povezano z geopolitiko, ampak s svojevrstno politiko iskanja ravnotežja moči tako, da se v vojno potegne čim več držav, ki bodo na ta način, materialno, z vidika človeških virov in psihološko, izčrpane od vojne izgubile svoje primerjalne prednosti. V primeru Ukrajine, recimo, Ruske federacije ni ogrožal nihče – se je pa z agresijo na Ukrajino okrepil narativ, da je ogrožena kar vsa Evropa, ki se mora braniti, tudi vojaško, če je treba. Enako je z ZDA. Ne toliko v povezavi z Latinsko Ameriko, kjer ameriška posredovanja sicer niso nič novega. Prava ameriška zgodba je, že videno, na Bližnjem vzhodu, kjer so se ZDA vključile v vojno, pa jih ne ogroža nihče. V vojno, ki je agresorska, pač ne greš zato, da bi pomagal svojemu prijatelju … in pri tem celo veš, da kršiš mednarodno parvo. Kri imajo na koncu na rokah vsi.  

Zgodovina je jasna: države agresorke slej ko prej izgubijo svoje vojne. Dalje, razumne države, ki jih nihče vojaško ne ogroža, se vojaško ne bodo odzivale in svojih resursov, človeških in materialnih, ne bodo razmetavale vsepovprek. Tu ne mislim samo na evropske države, temveč tudi na Kitajsko, Indijo, Brazilijo in še katero. Oklevanje evropskega dela vojaškega zavezništva glede Irana je, če mene vprašate, korak v pravo smer.  

Skorajda vse države, ki doživljajo gospodarski in politični vzpon, zaenkrat zagovarjajo pomen multilateralizma in spodbujanje mednarodne trgovine. To pa je povsem drugačen jezik, kot ga govorijo v ZDA, Rusiji in Izraelu.

Seveda se je treba zavedati: za Evropo in ves miroljubni svet odpor proti tem državam in njihovim agresivnim zunanjim politikam ne bo lahek, bo dolgotrajen. Toda alternativa, stopati v vojaški spopad samo zato, ker to hoče nekdo tretji, je še slabša. Je pogubna. Ni pogubna samo za male države, pogubna je za ogromno večino držav. Zato verjamem v svet, utemeljen na načelih Ustanovne listine Združenih narodov, kot edino opcijo, ki ponuja prihodnost. To, kar se trenutno dogaja po svetu, ko posamezne države – torej, ki jih lahko prešteješ na prste ene roke – ves svet porivajo v anarhijo, kjer ni nobenih pravil, razen surove moči, namreč ni v interesu nikogar, ki da kaj na razum in osnovno človeško dostojanstvo. In takih nas je največ, zagotovo miroljubne ljudi štejemo v milijardah. Za tak svet se je treba boriti na vseh forumih, kjer je še mogoče spregovoriti za govorniškim pultom, ne na okopih. In takih odrov je k sreči še vedno zelo veliko.

Dogajanje na Bližnjem vzhodu močno vpliva na globalno stabilnost, energijo in trgovino. Kaj lahko po vašem mnenju Evropa v resnici naredi?

Dogajanje na Bližnjem vzhodu ima širše geopolitične posledice – vpliva na mednarodno gospodarstvo, energetske trge in infrastrukturo, dobavne verige pa tudi demografske trende (migracije), kar bomo čutili tudi drugod po svetu.

Na to se moramo spomniti predvsem takrat, ko nas bodo tudi v Sloveniji tiste politične stranke, ki trenutno na ves glas podpirajo ameriško-izraelsko posredovanje v Iranu in ga predstavljajo kot pomoč iranskemu ljudstvu, svarile pred migranti, ki bodo prišli od kod? Točno iz tega istega Irana, kar je ena od logičnih posledic tega napada. Ko se bo to začelo dogajati, pa te stranke za iranske migrante ne bodo našle nobene prijazne besede več.

Treba je narediti vse, da se ustavijo napadi in povračilni ukrepi, da se spoštuje mednarodno pravo in da se zadeve rešujejo po diplomatski poti. Napad na Iran in napad Irana na okoliške države sta nesprejemljiva. Zelo verjetno bo potreben tretji akter za pogovore med ZDA, Izraelom in Iranom.  

EU mora rešitve iskati v aktivnostih in ukrepih diplomacije, ekonomskih ukrepih, podpori mednarodnemu pravu in multilateralizmu v okviru OZN, humanitarni pomoči, prizadevanjih za stabilnost in odpornost dobavnih verig ter energetski stabilnosti. Ne zmore pa v tako kompleksni situaciji delovati sama.

Evropa je v več preteklih krizah ugotovila, da mora krepiti svojo konkurenčnost, zmogljivosti ter odpornost in varnost svoje infrastrukture, dobavnih verig, energetskih, tehnoloških, obrambnih in drugih kapacitet. Poleg tega pa tudi solidarnost in enotnost. Situacija na Bližnjem vzhodu to znova in še dodatno potrjuje.

Nataša Pirc Musar verjame v dialog, povezovanje in spoštovanje mednarodnega prava. Foto: Bobo

Kako naj se majhne države, kot je Slovenija, pozicionirajo med velikimi silami?

Majhne države nimajo surove moči, lahko pa razvijejo premišljeno strategijo za delovanje v obstoječih razmerjih sil. Ključno je, da se države, kot je Slovenija, močno opirajo na zavezništva, kot sta Evropska unija in Nato, saj jim ta dajejo večjo politično težo in varnost. Znotraj Nata pa je treba povedati tudi ZDA, kar jim gre. Če prijateljem ne smeš povedati svojega mnenja, to ni pravo prijateljstvo oz. zavezništvo. Še huje: če mnenje poveš, si sovražnik, naletiš na grožnje. To ni svet kulture dialoga.  

Čeprav se mednarodni sistem vse bolj premika od multilateralizma k multipolarnosti, kjer pridobivata pomen moč in velikost držav, mednarodne organizacije še vedno omogočajo oblikovanje koalicij enako mislečih. V okviru organizacij, kot so OVSE, Svet Evrope in OECD, lahko tudi majhne države s povezovanjem dosežejo, da njihov glas postane slišan. Velike države takšne usklajene pobude težje prezrejo.

Zato je za Slovenijo ključno, da gradi partnerstva z državami, ki so ji podobne po velikosti ali vrednotah, ter skupaj z njimi zagovarja pomen mednarodnega prava in multilateralnega sodelovanja. Skupna moč se tu ne kaže v vojaški sili, temveč v idejah, normah in sposobnosti njihove uveljavitve.

Pomemben element je tudi specializacija. Majhna država lahko postane nepogrešljiva na specifičnih področjih, kot so umetna inteligenca, trajnostni razvoj in logistika. Če na določenem področju izstopa, postane relevantna partnerica tudi večjim silam.

Slovenija si je z aktivno diplomacijo, tudi v okviru Varnostnega sveta OZN, ustvarila podobo zanesljive in verodostojne države. Na ta način lahko države, ki so geografsko sicer manjše, pomembno prispevajo k uravnoteženju odnosov med velikimi silami, saj pogosto delujejo kot mostovi med različnimi interesi. To zahteva visoko raven diplomatske spretnosti in tukaj ima Slovenija dobre temelje.

V času inflacije in negotovosti postaja vse pomembnejša tudi finančna pismenost. Ali menite, da države naredijo dovolj, da državljane pripravijo na upravljanje osebnih financ in vlaganje?

Me zelo veseli, da ste postavili to vprašanje, ker se s to tematiko ukvarjam že vse od začetka mandata in je izjemno pomembna.

Za druge države težko sodim, Slovenija, v mislih imam pristojna ministrstva in šolski sistem, pa na tem področju zagotovo ne naredijo dovolj. To poudarjam že vsa leta mandata. Finančna pismenost bi morala biti nujno del kurikuluma v osnovnih šolah. Tako, kot bi morali biti del kurikuluma predmeti informacijske tehnologije in tudi medijske pismenosti. Slovenija je edina evropska država, ki tovrstnih obveznih predmetov še nima, pa čeprav je posebna delovna skupina pristojnemu ministrstvu uvedbo takšnega predmeta predlagala.

Me pa veseli, da je odsotnost izobraževanja na področju finančne pismenosti opazila Banka Slovenije in se tudi izjemno hitro odzvala. Ob začetku mojega mandata sem to težavo izpostavila takratemu guvernerju Boštjanu Vasletu. In hitro so vzpostavili projekt 'mojstri digitalne prihodnosti', ki ga je potem uspešno nadaljeval viceguverner in sedanji guverner Primož Dolenc. Izveden bo tudi letos in vsako leto se zaključnega dela udeležim tudi sama in nagovorim mlade.

Projekt je namenjen osnovnošolcem zadnje triade in je v letu 2025 vključil več kot 60 osnovnih in srednjih šol. Zaradi dobrega odmeva pa zdaj podobne projekte uvajajo tudi nacionalne banke sosednjih držav, ker so si lani njihovi predstavniki prišli pogledat zaključno prireditev v Ljubljani. Zato res iskrena hvala Banki Slovenije, ki pogumno vstopa skozi vrata slovenskih šol in orje ledino na področju finančnega in bančnega opismenjevanja mladih generacij.

Slovenci sicer veljamo za zelo varčen narod, vendar precej zadržan pri vlaganju, zlasti na kapitalske trge. Zakaj mislite, da je tako? 

Mislim, da je ta zadržanost kombinacija zgodovinskih izkušenj in tudi določene kulture previdnosti, ki je Slovencem blizu. Če pogledamo nazaj, smo kot družba doživeli nekatere finančne pretrese vključno s finančno krizo, ki je pri številnih pustila občutek nezaupanja v kapitalske trge. Takšne izkušnje se ne izbrišejo hitro in vplivajo na kolektivno dojemanje tveganja.

Poleg tega se premalo pogovarjamo o financah, o tem sva govorili pri prejšnjem vprašanju pomanjkanja finančne pismenosti. Ko nečesa ne poznamo dovolj dobro, je povsem naravno, da se temu raje izognemo. Zato se številni odločajo za tradicionalne in varnejše oblike varčevanja, kot so bančni depoziti ali nepremičnine, ki jih bolje razumejo.

Pomemben dejavnik je tudi naš odnos do tveganja. Slovenci smo v osnovi previdni, kar ima svoje prednosti, vendar lahko v določenih primerih pomeni tudi zamujene priložnosti. Kapitalski trgi niso nujno špekulacija – lahko so dolgoročno orodje za ustvarjanje stabilnosti in blaginje, če so uporabljeni premišljeno in odgovorno.

Zato vidim ključno nalogo države in institucij v tem, da okrepijo finančno izobraževanje, povečajo transparentnost trgov in gradijo zaupanje. Ko ljudje razumejo, kako stvari delujejo, in ko imajo občutek, da so pravila jasna in poštena, se tudi njihova pripravljenost za vlaganje poveča. In to je pomembno ne le za posameznike, ampak tudi za razvoj celotnega gospodarstva.

Me pa ob tem skrbi še ena stvar. Živimo v času vplivnežev in podkastov ... tudi sama ga imam in sem dobila zdaj idejo, da moram v njem spregovoriti tudi o problematiki finančne pismenosti. Ampak želim poudariti nekaj drugega. Izjemno pomembno je, da ljudem o vlaganju svetujejo strokovnjaki, ne pa nekdo, ki je malo 'pogooglal', ali pa nekdo, ki je nekoč malo poročal o teh temah. Zato pozivam ljudi, da naj se najprej pozanimajo, od koga prihajajo nasveti.

Kakšen pa je vaš osebni odnos do vlaganja? Znano je, da ste lani kupili ljudsko obveznico – ali razmišljate, da bi kupili tudi novo izdajo?  

Do vlaganja imam odgovoren in premišljen odnos. Prepričana sem, da mora vsak posameznik pred odločitvijo o vlaganju dobro razumeti osnovna načela – tveganja, donosnost, časovno dimenzijo in predvsem lastne cilje. Sama se ne odločam impulzivno, ampak pretehtam, kaj posamezna naložba pomeni. Ob tem pa želim poudariti, da bi morali kot družba bistveno več vlagati v finančno pismenost, saj je prav znanje tisto, ki posamezniku omogoča suvereno in odgovorno upravljanje lastnih sredstev.

Zato zelo pozdravljam zadnjo odločitev vlade, ki je novim vlagateljem omogočila odprtje INR (individualni naložbeni račun), ki prinaša za vlaganje na kapitalske trge številne ugodnosti. Tudi sama sem ga odprla, čeprav imam že 30 let tudi trgovalni račun.

Nakup ljudske obveznice sem razumela tudi kot izraz zaupanja v lastno državo in njene institucije. Takšni instrumenti imajo dvojno vrednost – posameznikom omogočajo varno obliko varčevanja, hkrati pa prispevajo k stabilnosti javnih financ. To se mi zdi še zlasti pomembno v času, ko se soočamo z različnimi globalnimi negotovostmi.

Odločitve, ali bom kupila novo izdajo, še nisem sprejela, vendar takšne možnosti vedno pozorno spremljam.

V zadnjih letih kot naložbe postajajo vse bolj priljubljeni tudi predmeti, kot so umetnine in luksuzne ure. Kako gledate na takšne oblike investiranja? Zdi se, da smo Slovenci pogosto precej občutljivi, ko pride do vprašanja statusnih simbolov ...  

Pri nakupu umetnin gre vsekakor lahko za dobre naložbe. Vlaganje v umetnost pa lahko razumemo kot podporo ustvarjalnosti in ohranjanju kulturne dediščine, kar se mi zdi pomembno. Gre pa pri tem vašem vprašanju za odločitev vsakega posameznika in obstajajo tudi možnosti, ki ste jih omenili v vprašanju.

Ste prva predsednica v zgodovini Slovenije. Se vam zdi, da ženske na vodilnih položajih prinašajo drugačen slog vodenja – morda bolj vključujoč ali zmernejši?  

Prepričana sem, da raznolikost – ne le spolna, temveč tudi generacijska, kulturna, verska in strokovna – prinaša boljše odločitve. Ne bi želela posploševati, da obstaja en sam 'ženski' slog vodenja, vendar iz izkušenj lahko rečem, da ženske pogosto v ospredje postavljamo dialog, sodelovanje in dolgoročne učinke odločitev.

Sama verjamem v vključujoče vodenje, kjer je prostor za različna mnenja, kjer se posluša in kjer se odločitve sprejemajo odgovorno in premišljeno. To ni znak šibkosti, temveč zrelosti.

Biti prva predsednica je čast, a tudi odgovornost. Pomembno se mi zdi, da s svojim delom odpiram prostor tudi drugim ženskam in dekletom, da si upajo stopiti na vodilne položaje. Ne bi si pa želela, da se me zgodovina spominja zgolj po tem, da sem bila prva.

Napredek na področju enakosti spolov v EU je po mnenju predsednice prepočasen. Foto: Matjaž Klemenc, Branka Timpran, Facebook

Zakaj po vašem mnenju na najvišjih položajih, tako v politiki kot v gospodarstvu, še vedno prevladujejo moški?  

Gre za posledico dolgotrajnih zgodovinskih vzorcev, ki se ne spremenijo čez noč. Sistem je bil dolgo časa postavljen tako, da je privilegiral moške – od dostopa do izobraževanja in možnosti napredovanja. Čeprav smo naredili pomembne korake naprej, ti vzorci še vedno vplivajo na današnjo realnost. Tudi nezavedni stereotipi igrajo svojo vlogo – pogosto se od žensk pričakuje drugačno vedenje kot od moških, kar vpliva na percepcijo njihovega vodenja.

Rešitve vidim v kombinaciji ukrepov: od boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja do večje zastopanosti žensk v odločevalskih strukturah in aktivnega razbijanja stereotipov. Ključno pa je tudi, da imamo zgled – vidne, uspešne ženske na vodilnih položajih. Tudi, hm, ali pa predvsem v politiki.  

Evropa sicer rada poudarja svojo zavezanost enakosti spolov, vendar razlike v plačah in zastopanosti žensk na vodilnih položajih še vedno obstajajo. Ali menite, da EU na tem področju napreduje dovolj hitro?

Evropska unija je na tem področju naredila pomembne korake – od zakonodaje do različnih strateških dokumentov. A če pogledamo konkretne številke, vidimo, da razlike še vedno obstajajo in da je napredek prepočasen.

Menim, da potrebujemo več doslednosti pri izvajanju že sprejetih ukrepov. Transparentnost pri plačah, večja odgovornost podjetij in institucij ter aktivno spodbujanje žensk k prevzemanju vodilnih vlog so ključni elementi. Pomembno pa je tudi, da se spremembe dogajajo na ravni kulture in miselnosti – zakonodaja sama po sebi nikoli ni dovolj. Ja pa potreben predpogoj, ker samo po sebi ne bo šlo.  

Enakost spolov ni zgolj vprašanje pravičnosti, ampak tudi razvoja. Družbe, ki znajo izkoristiti potencial vseh svojih članov, so uspešnejše in bolj inovativne.

Znano je, da ste velika ljubiteljica živali in tudi zagovornica njihovih pravic. Doma imate pse, vaša najljubša žival pa je menda sova?

Živali imajo v mojem življenju zelo posebno mesto. Čivave so že več kot 50 let del naše družine. Ob njih se velikokrat spomnim, kako pomembni so v resnici preprosti trenutki in pristni odnosi.

Sova pa me že od nekdaj fascinira kot simbol modrosti in tudi zato, ker je nočna ptica. Tudi sama sem bila v študentskih letih, pa tudi še danes, najbolj produktivna in ustvarjalna ponoči. Zato pa zjutraj morda rada kakšno uro dlje spim, priznam. Nas pa sova opominja tudi, da ni vedno treba govoriti na glas – včasih je pomembneje znati opazovati in razumeti.

Na splošno menim, da odnos do živali odraža stopnjo naše človečnosti. Družba, ki zna ravnati sočutno do živali, bo praviloma bolj empatična tudi do ljudi. Zato zagovarjam višje standarde zaščite živali in več zavedanja o naši odgovornosti do narave.

Znano je tudi, da vam je blizu šport – postali ste državna prvakinja v bovlingu, pred kratkim pa smo se lahko prepričali, da tudi lepo pojete. Imate še kakšen skriti talent?

Državna prvakinja v dvojicah v bovlingu nisem več, to je bil rezultat iz leta 2023. Dejstvo je, da je časa za trening premalo, kar se pozna tudi na rezultatih. Ampak ga še vedno igram. Šport me je naučil discipline, vztrajnosti in tudi sprejemanja porazov, kar so dragocene lekcije za življenje. Glasba pa mi pomeni način izražanja in sprostitve.

Zelo pomembno pa se mi zdi, da ima vsakdo, ne glede na to, s čim se poklicno ukvarja, neki hobi, ki vključuje gibanje. Sem zagovornica zdravega delovnega okolja in lahko povem, da smo vsem zaposlenim v uradu predsednice omogočili možnost rekreativnega igranja odbojke enkrat tedensko. Odziv je dober, in kadar mi obveznosti to dopuščajo, se sodelavkam in sodelavcem pri igri pridružim tudi sama. Prav luštno se imamo, hkrati pa poskrbimo za zdrav duh v zdravem telesu.

Nekdanja državna prvakinja v bovlingu ostaja zvesta športu in aktivno podpira slovenske športnike. Foto: Facebook

Ne vem, ali imam skrite talente. Res je, rada pojem, a nisem kak hud talent v tem (pove z nasmeškom, op. p.), sem pa zelo radovedna in imam veselje do učenja. Vedno sem verjela, da človek ne sme obstati na enem mestu – da mora raziskovati, se razvijati in preizkušati nove stvari. Zdaj, ko se narava prebuja po zimskem spanju, rada vrtnarim oz. urejam vrt ob domači hiši. Pa tudi spečem še vedno kaj rada, moja specialiteta so sladice v posebnih silikonskih modelčkih. Je pa za tako peko potrebnega kar nekaj časa, ki pa ga nimam ravno na pretek.

Delovali ste na številnih področjih, od novinarstva do prava in zdaj politike, ter na tej poti sprejemali pomembne odločitve. Če danes pogledate nazaj, kaj bi rekli, da je vaš največji osebni dosežek?

Čeprav sem ponosna na številne mejnike na svoji poti, bi težko izpostavila en sam dosežek. Bolj kot posamezni uspehi se mi zdi pomembna celota – pot, na kateri sem ostala zvesta svojim vrednotam. Zame so bile vedno ključni integriteta, spoštovanje človekovih pravic in odgovornost do skupnosti. To sem poskušala uresničevati kot novinarka, kot pravnica in danes kot predsednica republike.

Morda je največji osebni dosežek prav to, da sem skozi različne vloge ohranila občutek za pravičnost in pogum, da povem, kar menim, da je prav – tudi takrat, ko to ni najlažje. In če s tem navdihnem še koga, da verjame vase in v pomen vrednot, potem je to zame največji uspeh. Sicer pa sem ponosna na to, da sem bila deset let informacijska pooblaščenka, da sem ustanovila svojo odvetniško pisarno in da sem brez podpore strank postala predsednica republike. Verjetno sem nekaj v preteklosti delala prav.