.webp){kind=icon}
Po sobotni zmagi na etapi na Svete Višarje je z včerajšnjim ciljem v Rimu Primož Roglič kot prvi Slovenec osvojil Giro d'Italia. To je njegov četrti Grand Tour, kot v kolesarstvu imenujejo tritedenske dirke po Franciji, Italiji in Španiji.
Za zmago je prejel 265 tisoč evrov iz 1,5 milijona evrov vrednega nagradnega sklada. Po treh zmagah na španski Vuelti, a tudi ogromni smoli, ki je nekdanjega svetovnega mladinskega prvaka v smučarskih skokih spremljala v karieri, je ta zmaga, sploh zaradi težav s kolesom, še toliko več vredna. Zmagovalec dirke po Franciji bo prejel višjo nagrado in sicer 500 tisoč evrov.
Rogličeva pogodba v nizozemski ekipi Jumbo Visma je letno vredna okrog 3,2 milijona evrov, kar je približno pol manj kot dobi Tadej Pogačar od ekipe Emirates. Bo zmaga dvignila pogodbeno vrednost 33-letnega tekmovalca, bo Roglič morda naslednje leto naskakoval še Tour de France, bo morda menjal ekipo, se sprašujejo mnogi.
O vrednosti zmage in poslovnih vidikih največjih kolesarskih ekip je za Blooomberg Adria govoril generalni sekretar Kolesarske zveze Slovenije Andrej Filip.
STA
V soboto ste bili na Višarjah, ko je Primož Roglič obnorel številne slovenske navijače, kakšni so bili občutki, ste pričakovali tak razplet?
To so bile želje vseh slovenskih navijačev, katerih je bilo, kot ste omenili, trume. Res so bile polne Višarje, ponavadi so polne romarjev, ki grejo na to sveto goro na romanje. Tokrat pa so romali navijači. Vsi smo se nadejali tega, potihoma pričakovali in nismo bili prepričani, kaj bo zaradi prejšnjih etap, ki so nakazovale veliko moč Gerainta Thomasa. Vendar mislim, da je Primož na krilih navijačev, kot je tudi sam povedal, prišel do te senzacionalne zmage in zaokrožil zgodbo. Kot Nekaterim se je zdel kot mučenik in res velik ljubljenec, zdaj je s tem, kar je naredil ta vikend, samo še povečal svojo priljubljenost. To je bilo nekaj nepozabnega, mogoče neponovljivega in na tak način, kot je zmagal, res senzacionalno. Mislim, da je kolesarstvo že bilo nacionalni šport, zdaj pa mislim, da je utrdilo številko 1 kot nacionalni šport Slovenije.
Roglič je za zmago na Giru prejel 265 tisoč evrov. Nekoč so zmagovalci nagrade razdelili v ekipi. Je danes še tako?
World tour (angl.) ekipe imajo sistem, kjer gre ves denar v sklad in v osnovi 15 odstotkov tega denarja, odvisno od ekipe, razdelijo vsem, ki so del ekipe. Se pravi mehanikom, maserjem, tudi športnim direktorjem, pa potem tudi tistim, ki niso na dirki, recimo osebju v ozadju, ki skrbi za logistiko, pisarno, marketing in tako naprej. To gre v osnovi takoj njim. Kolesarji pa, tudi če recimo v zadnji ali predzadnji etapi gira odstopijo, še vedno pridejo v ta sklad. V glavnem je za vse poskrbljeno. In dejansko kolesarji, ki delajo en za drugega, potem tudi žanjejo uspehe zmagovalca.
STA
Zagotovo je kolesarstvo moštveni šport, čeprav ga mnogi ne dojemajo tako. Ampak kolesarji največ zaslužijo s pogodbami. Roglič letno prejema dobrih 3,2 milijona, Pogačar 6 milijonov evrov. Koliko kolesarji zaslužijo od oglasov, je to znano?
Najprej je seveda osnovna pogodba, ki je zelo različna, Tadej (Pogačar, op. p.) mislim, da ima 6-letno; v ekipi UAE so poskrbeli, da bo dolgo časa pri njih. Potem pa je največ teh dodatnih pogodb povezanih s proizvajalci opreme, ki so lahko enaki kot za celotno ekipo, vendar vsak kolesar naredi še kak ekstra bonus s to pogodbo. Mislim, da je Tadej samo s sprintericami, se pravi kolesarskimi čevlji, lani prejel okrog milijon evrov.
Potem so tukaj zelo veliki bonusi za uspehe. Če si med prvimi desetimi na svetovni lestvici, je to lahko ponovno milijon evrov. Potem so tukaj še posebne nagrade od ekipe za vsako dirko, ki jo zmagaš. In pa tu so še oglasi, ki jih narediš s svojimi sponzorji, vendar mora biti to usklajeno s sponzorji ekipe, se pravi ne moreš imeti konkurenčnega sponzorja ali podobno. Tako da se te številke zelo gibljejo od kolesarja do kolesarja, lahko je kakšen kolesar zelo priznan in nima nič. Pogačar pa recimo dobi še kakšnih 20, 30 ali pa celo 40 odstotkov dodatno poleg tega, kar zasluži z osnovno letno pogodbo.
To je precej več denarja kot nekoč, pa vendarle manj kot v nekaterih drugih športih, na primer nogometu ali košarki. Kako pa je po koncu kariere? Ali klubi z nasveti skrbijo za to, da kolesarji dobro naložijo ta denar?
Ko je enkrat pogodba prekinjena, ni nekih stikov. Nekateri kolesarji sicer lahko ostanejo v klubu v vlogi športnih direktorjev ali kakšnih svetovalcev, drugače pa jim klubi finančnih nasvetov ne dajejo. Vsak kolesar ima svojega menedžerja, mogoče z njim nadaljuje sodelovanje in morda skupaj še vlagata ta denar.
Je pa res, da je kolesarski šport tako težak in denar tako težko prigaran, da ne poznam takih primerov, kot v nogometu ali košarki, kjer so večji zneski in potem slišimo, da kakšen košarkar po nekaj sezonah obuboža. Ampak tukaj mislim, da ti fantje tako trdo garajo, da potem ta denar privarčujejo in ga ne trošijo nespametno. So zelo varčni, preračunljivi ljudje, ker vedo, kako je ta denar prigaran. Medtem pa te zgodbe o košarki in nogometu, ki so večkrat slišane; tako da ti mogoče malo bolj rabijo nekoga, ki jim svetuje.
STA
Kakšni so finančni vložki klubov, kot so recimo Jumbo Visma ali Pogačarjev UAE, na sezono? Kolikšni so zaslužki od dirk, kakšni so na drugi strani zaslužki od oglasov?
Zaslužkov od dirk ekipe nimajo. To je ena velika rak rana kolesarstva. V sistemu World Toura in ostalih dirk ni prihodkov od televizijskih pravic ali nagrad ali oglasov. Vsaka ekipa je zadolžena zase, da proda te svoje oglasne prostore na dresu, kamionih, avtih in tako naprej in zelo je odvisno, kako je ekipa uspešna. Največji proračun ima Ineos, okrog 50 milijonov evrov. Potem sledita UAE in Jumbo, kjer sta Pogačar in Roglič, ki imata okrog 40 milijonov evrov proračuna, medtem ko recimo Bahrain Victorious, ki je najbolj blizu Sloveniji, kjer je tudi največ slovenskega osebja, mislim, da je proračun okrog 22 do 25 milijonov evrov. Potem so tu še manjše ekipe, tako da se proračuni kar razlikujejo. Tako kot v nogometu, imamo po 300 milijonov evrov in tako naprej do nekih manjših ekip, ki imajo po 50, tako da so kar velike razlike in potem, kot vidimo, samo največje ekipe lahko res konkurirajo za tista najboljša mesta. Ostali pa se nekako borijo za etapne zmage in za uvrstitev med prvih 10, če govorimo o teh tritedenskih dirkah.
Kakšen je finančni položaj slovenskih profesionalnih klubov? Je pri nas morda možno, da bi nekoč imeli World Tour ekipo?
To je, bom rekel, res oddaljeno. Mislim, da Adria Mobil kot največja slovenska ekipa, ki ima elitne kolesarje, ima proračun okrog 400 tisoč evrov, tako da se tukaj res ne gre primerjati in samo veseli so in smo lahko, da te naše ekipe včasih tekmujejo z največjimi, recimo na dirki po Sloveniji. Kar je izjemno za pogledati, vendar v osnovi nimajo nekih velikih možnosti, razen v kakšnih etapah, da so v begu in morda komu uspe, da pridejo celo med prve tri na kakšni etapi, kaj višje pa generalno ne. Ostale ekipe v Sloveniji, na primer Ljubljana Gusto, imajo proračun mogoče 150 tisoč evrov. To so res majhne ekipe, njihovi kolesarji so mladi in stremijo, da dosežejo nek rezultat in se potem prebijejo v višji rang Pro Series in potem World Tour.
