.webp){kind=icon}
Direktiva Evropske unije o poročanju podjetij o trajnosti od podjetij z več kot 500 zaposlenimi v Evropski uniji zahteva poročanje o ESG standardih. To pomeni, da bodo vsaj do leta 2025 prva podjetja morala uvesti vsa potrebna pravila, ki bodo temelj poročil. In o čem bodo morala poročati podjetja? Ker je cilj direktive modernizacija in krepitev družbene ter okoljske odgovornosti podjetij, bodo ta morala poročati o okoljskih zadevah, socilanih zadevah in obravnavi zaposlenih, spoštovanju človekovih pravic, protikorupcijskih in podkupninskih ukrepih znotraj podjetij in spolni, starostni, izobrazbeni in poklicni raznolikosti članov upravnih odborov.
O ESG standardih smo se pogovarjali z nemšlim pravnikom Alessiem Rossijem, ki je kot partner zaposlen v odvetniški pisarni Andersen, kjer se že ukvarja z uvajanjem ESG standardfov v nemških podjetjih.
Gospod Rossi, vi že delate na uvajanju ESG standardov v nemških podjetjih. Kaj so pokazale izkušnje z nemškim zakonom o dobavnih verigah? Ali se je oskrba spremenila? Ali se je povečalo število bližnjih podružnicah?
Preberi še
Analiza: Vlaganje v ESG-sredstva v regiji Adria še v povojih
Trajnostno in družbeno odgovorno vlaganje ima dobro perspektivo za rast predvsem na dolgi rok.
06.02.2023
ATVP že pripravlja borzna podjetja na nova pravila ESG-poročanja
Svet EU je konec novembra sprejel novo direktivo CSRD, ki uvaja nove enotne standarde ESG-poročanja.
16.12.2022
Da, obstaja prijavljen interes za selitev podružnic in proizvodnjih v države v bližini ('nearshoring'). Ne bi rekel, da je tesno povezano s samo nemško dobavno verigo. 'Nearshoring' bolj povzročajo geopolitični konflikti, ki smo jim priča, in dobavne verige, kar je morda prispevalo k tem posebnim razmeram. Torej, da, obstaja zanimanje za 'nearshoring', vendar pojav še ni zelo močno prisoten.
Kako pa lahko podjetje v Nemčiji spremlja raven uveljavljanja človekovih pravic ali okoljskih praks v državah, ki so oddaljene več tisoč kilometrov?
Vodstvu družbe, za katero velja nemški zakon o dobavni verigi, je naloženo, da poda splošno izjavo, s katero potrdi, da so bile izdane izjave o spoštovanju človekovih pravic. Poleg tega mora tako korporacija sama kot njeni dobavitelji predstaviti in izvajati tako imenovani kodeks ravnanja. Predvsem gre za vprašanje zmanjševanja tveganja. To je sistem obvladovanja tveganj, ki ga je treba izvajati, vse pa se začne z uvedbo tako imenovane vroče linije za žvižgače. Vsakoletna revizija takšnega tveganja je obvezna, seveda pa bodo obstajale tudi pogodbene obveznosti za dobavitelje, ki bodo s tem prisiljeni k spoštovanju danega kodeksa ravnanja.
Pa so bile za podjetja v Nemčiji, ki ne spoštujejo uredbe, že uvedene kakšne sankcije?
Še ne. Vsaj na prvi stopnji, kolikor nam je znano, ne. Razumeti moramo, da je podjetje, na katerega vpliva nemški zakon o dobavnih verigah, ni dolžno predložiti dokazil o izvajanju in uspešnosti ukrepov. Podjetja morajo predložiti dokazila, da so storila vse, kar je mogoče, da bi preprečila ali ustavila kršitev. To je vse. Civilnopravne odgovornosti še ni. Seveda pa obstaja skrbni pregled, ki ga je treba izvajati vsako leto. Menim, da ne bo nobenih sankcij, revidirana podjetja pa bodo seveda poročala o ukrepih, ki so jih sprejela v primeru, da bi odkrila kakršne koli kršitve. Dokazilo bo že samo odkritje kršitev.
Andersen
Direktiva EU o poročanju o trajnosti bo začela veljati do leta 2025. Ali se bo razlikovala od sedanjih nemških predpisov?
Da, bistveno se bo razlikovala. Trenutna zakonodaja na evropski ravni predvideva civilnopravno odgovornost podjetja za kakršno koli neskladnost vzdolž njegovih dobavnih verig. To v Nemčiji še ne velja. Zato se bo 24. januarja prag za prijavo v tujini znižal na 1000 zaposlenih. Z novo direktivo se bo ta prag znižal na 500 zaposlenih. Poleg tega bo novost pristojbina za prenos, vezana na promet zadevnega subjekta, določena na 1,5 milijona. Tako se bodo pogoji še zaostrili.
Pa ima uredba v Nemčiji znani učinek na podjetja v drugih članicah EU, kot je na primer Slovenija?
Konkretno, za Slovenijo pričakujemo, da bo zakonodaja zajela le nekaj slovenskih podjetij s hčerinskimi družbami ali podružnicami, ki v Nemčiji izpolnjujejo prag 3000 zaposlenih. To se bo z znižanjem transfernih sredstev seveda spremenilo, slovenska podjetja, ki so neposredni dobavitelji ali ponudniki storitev večjim nemškim podjetjem na področju uveljavljanja zakonodaje, pa bodo predvidoma pogodbeno pozvana k uskladitvi z zakonom in se morajo pripraviti na predvideni nižji prag na ravni EU. Tako se morajo poleg tega slovenski državni organi, občine in mesta odločiti, ali bodo zakon spoštovali prostovoljno. To odraža dobro prakso korporativnega upravljanja. Učinki, torej, bodo.
In še moje zadnje vprašanje. Kritiki pravijo, da bodo evropska gospodarstva v primerjavi z drugimi manj konkurenčna. Kakšen je vaš odgovor, vaše mnenje o tej trditvi?
Očitno je to tema, o kateri se veliko razpravlja, in menim, da moramo razlikovati med velikimi in multinacionalnimi korporacijami ter družinskimi in manjšimi podjetji.
Zagotovo se k številnim obremenitvam, ki so že tako v nasprotju s poslovnimi potrebami, dodaja še dodatno birokratsko breme. To je jasno. Podjetja, velika podjetja, ki že imajo vzpostavljen sistem upravljanja tveganj, so v ugodnejšem položaju. To je očitno, ker že imajo nekaj, medtem ko se druga lahko znajdejo v položaju, ko se bodo morala obrniti na organizirano institucionalno upravljanje tveganj. To je dejstvo, ki predstavlja oviro pri vsakodnevnem poslovanju. Po drugi strani pa ne vidim nobenega dobrega razloga, zakaj bi posebej ESG zmanjšalo konkurenčnost v primerjavi z drugimi. Nagibal bi se k temu, da bi bilo ravno obratno. Nasprotno, s preoblikovanjem oskrbovalnih verig in pridobivanjem oskrbovalnih verig lahko podjetja pridobijo konkurenčno prednost, če je njihov način poslovanja v skladu s standardi ESG.
Samoumevno je, da pridobivanje konkurenčne prednosti na podlagi kršenja človekovih pravic ni nekaj, s čimer bi podjetja želela biti povezana. Torej gre na koncu za vprašanje stroškov in birokratskega bremena. Vendar ne zdi se mi, da je to kritičnega pomena. Mislim, da obstaja možnost, da podjetja, ki še vedno nimajo sistema za obvladovanje tveganj, pridobijo nekaj več upravljanja znotraj podjetja z dodajanjem ustreznega sistema, ki se seveda zanaša na ustrezne informacijske rešitve. To pa je povezano z dodatnimi stroški, kar je očitno.
