Sankcije so vojno 'izvozile' v svet in ponastavile geopolitična razmerja

Ko so ruske sile pred letom dni krenile s svojih položajev vzdolž meje z Ukrajino, so vse vpletene strani pričakovale hitro zmago. To pričakovanje je bilo najbolj izrazito na strani ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je stavil na bliskovito prodiranje ruskih oboroženih sil, skoncentriranih v odločilnem udarcu različnih rodov vojske. Medtem ko naj bi kopenske sile ob podpori topništva in zračnih sil v nekaj dneh onesposobile glavnino ukrajinskih branilcev, je bil glavni cilj ruskih posebnih enot, ki so drvele po glavni vpadnici v Kijev, obglavljenje režima ukrajinskega predsednika Volodomirja Zelenskega.  

Zgodilo se ni ne eno ne drugo in po enem letu spopadov je jasno, da se je kremeljski načrt hitre vojne izjalovil. Še več, Rusi imajo po poročanju Bloomberga, ki se sklicuje na ocene ameriške vojske, 70 tisoč žrtev, kar je skoraj polovica števila vojakov, s katerimi so uvodoma krenili v napad; frontna črta pa se od poletja ni bistveno premaknila.

V napačno kalkulacijo tudi Zahod

Vendar se v svojih pričakovanjih o hitrem zaključku spopadov niso ušteli zgolj v Moskvi. V podobno utvaro so sprva zašli tudi zahodni zavezniki na čelu z Združenimi državami Amerike (ZDA) in zvezo Nato. Odziv Zahoda na neizzvano rusko agresijo je bil v začetku resda precedenčen; tako po obsegu kot tudi s stališča odločnosti zaveznikov. Sloga in obseg sankcij sta Ruse presenetila, saj je bila prav domnevna nesložnost Zahoda v očeh Moskve osrednja premisa, ki naj bi rusko ruleto na bojišču prevesila v korist Kremlja.

Z zamrznitvijo premoženja Putinovih najtesnejših zaupnikov in izvajalcev njegove ekonomske zunanje politike – ruskih oligarhov –, omejevanjem izvoza ruskih energentov, izključevanjem njihovih bank iz sistema Swift ter umikom pomembnih podjetij z ruskega trga in iz industrije, so zahodne države povsem pristrigle peruti ruskemu gospodarstvu.

Poznavalec Rusije in nekdanje Sovjetske zveze Denis Mancevič v zvezi s tem ugotavlja, da je bila odločitev za uvedbo sankcij sicer smela, vendar se je Zahod uštel v svojih pričakovanjih, da bo njihov učinek hiter. "Sankcije niso orodje, ki bi lahko na kratki rok vplivalo na potek vojne," razmišlja Mancevič in dodaja, da je takšno prepričanje povsem zgrešeno. Njihov učinek, pravi, se bo pokazal na dolgi rok. Da je dejansko tako, postaja jasno šele po letu dni spopadov, saj sta se ruska industrijska aktivnost in bruto domači proizvod (BDP) le začela zmanjševati.

Da je bila ost sankcij uperjena v energente, je bilo pričakovano, saj ti predstavljajo 40 odstotkov vsega izvoza ruske države. Vendar se je na tej točki v vedno manj lokalizirani konflikt vključila spremenljivka, na račun katere se je vojna podaljšala in globalizirala.

Sankcije so vojno "izvozile" v svet

Kitajska je na eni strani zaradi lastnih nenasitnih energetskih potreb in na drugi zaradi možnosti, da prek sodelovanja z Rusijo parira hegemoniji ZDA, izkoristila priložnost in še okrepila odkup ruskih energentov. "Zahodne sankcije so Rusijo že od leta 2014 (po aneksiji Krima, op. a.) potiskale Rusijo v smeri bolj poglobljenega sodelovanja s Kitajsko," o nepredvidljivih posledicah sankcij meni Mancevič. Poleg tega "Kitajski ustreza, dejansko ji je preprosto všeč, da se Rusi postavljajo po robu ZDA, tj. proti nosilcu unipolarnega sveta, saj to počne tudi sama", pa dodaja obramboslovec s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Iztok Prezelj.

Ko govorimo o globalizaciji ukrajinske vojne, ne smemo pozabiti na še eno azijsko velikanko, ki pragmatično izkorišča ukrajinsko vojno za zadovoljitev lastnih potreb in avansiranje lastnih geopolitičnih interesov. Motivi Indije so sicer drugačni od Kitajske, opozarja obramboslovec in evropski poslanec Klemen Grošelj: "Indija želi v spremenjenih globalnih geopolitičnih razmerah okrepiti lasten položaj, preprečiti popolno rusko odvisnost od Kitajske in iz spopada med Rusijo in Zahodom zase pridobiti kar najboljše možne pozicije za povojni svet, ki šele nastaja." Indija v vojni – podobno kot Kitajska – vidi priložnost, da se finančno, gospodarsko in politično preoblikuje v enega svetovnih centrov moči.

A ruska stava na trikotnik Rusija-Kitajska-Indija za nadomeščanje izpada trgovinskega sodelovanja z Zahodom se po oceni sogovornikov ne bo izšla. "Delež blagovne menjave, opravljene v juanih, se je resda občutno povečal, delež uvoza iz Kitajske prav tako," o ruskem obratu proti vzhodni Aziji razmišlja Mancevič: "A vse to je občutno premalo, da bi lahko Kitajska ali Indija kratkoročno nadomestili Evropsko unijo (EU) v medsebojni trgovini z Rusijo."

Igro vodita Kitajska in Indija

Vendar vse niti in strateške odločitve še zdaleč niso v Putinovih rokah, prej obratno. Kot ugotavlja odlična poznavalka Kitajske in širšega azijskega prostora Zorana Baković, so najboljši odraz učinkovitosti protiruskih sankcij prošnje Moskve, ki jih ta že od začetka vojne naslavlja na Peking. "Kako delujejo sankcije, je najbolj razvidno iz tega, za kaj vse Putin prosi prijatelja Xija Jinpinga oziroma v čem Rusija še zdaleč ni več samozadostna," je zapisala v svoji nedavni kolumni za časnik Delo.

Problem predstavlja predvsem dostop do visoke tehnologije in znanja, kar so ruskemu gospodarstvu in industriji zagotavljale zahodne družbe, ki so v zasledovanju enormnega potenciala ruskega 143-milijonskega trga vstopale v partnerstva s tamkajšnjimi podjetji. Najbolj očiten primer je avtomobilska industrija, kjer je odhod zlasti nemških avtomobilskih koncernov in njihove tehnologije ter investicij v razvoj znatno prizadel domače proizvajalce. O tem, kako Kremelj skuša njihov odhod nadomestiti z naslanjanjem na kitajske avtomobilske družbe, smo na spletnih straneh Bloomberg Adria že poročali.

Mancevič ugotavlja, da imata od porušenega geopolitičnega razmerja največjo korist predvsem Kitajska in Indija, ne pa Rusija. Azijski velikanki namreč "zelo spretno izkoriščata nastale razmere in predvsem kupujeta poceni rusko nafto". Rusija po drugi strani "nima drugega izhoda, kot da se zanaša na partnerje, kot so Kitajska, Iran in deloma Indija, Turčija".

Američani Kitajsko sicer že od začetka vojne obtožujejo gospodarskega podpiranja Rusije, s čimer azijska velesila v očeh Zahoda spodkopava učinek sankcij. Ameriški zunanji minister Antony Blinken je pred dnevi znova ošvrknil Peking, češ da sino-rusko partnerstvo morebiti ne vključuje zgolj energentov in tehnologije, ampak tudi orožje. A sodelovanje je ne glede na nasmeške in stiske rok ruskih in kitajskih predstavnikov daleč od dolgoročnega in trdnega zavezništva.

Razumeti ga gre namreč zlasti z vidika ekonomskega oziroma energetskega pragmatizma kitajskega vodstva, meni Baković. Novinarka poudarja, da je Pekingu še vedno v večjem interesu negovati zgledne odnose z ZDA, ki so njihov največji trgovinski partner (in obratno) kot se zbliževati z Moskvo. Vprašanje pa je, ali je slednje tudi v interesu ZDA. Washington z nelagodjem opazuje naraščajočo samozavest Kitajske v mednarodnih zadevah, katere katalizator je prav ukrajinska vojna oziroma zahodne sankcije. A to ni edini dejavnik.

Kitajci bi gradili most miru – in si okrepili prestiž

Pomemben spodbujevalec krepitve prestiža in vpliva v mednarodnih zadevah bi bilo kitajsko posredništvo pri zaustavljanju morije na vzhodnoevropski fronti. Vsaj tako so prepričani v Pekingu. Temu primerno so ZDA zadržane do vsakršne pobude kitajskega voditelja Xija Jinpinga, ki si prizadeva zgraditi simbolični most med zahodnimi zavezniki in Rusijo. "Most je v imaginariju kitajske kulture izjemno močan simbol," meni Baković.

Svojo vizijo reševanja spora v Ukrajini bo kitajski voditelj predvidoma predstavil danes. Pred tem je kitajsko vodstvo v Kremelj poslalo svojega visokega odposlanca Wanga Yija z nalogo, da pripravi teren, na katerem si Xi želi zasejati oljko miru. Povsem jasno je namreč, da je odločitev o vzkalitvi semena miru vsaj toliko v Putinovih rokah kot je na drugi strani v rokah ameriškega predsednika Joeja Bidna. Wang je ruskemu vodstvu prenesel Xijeve želje po čim prejšnji prekinitvi ognja; kar ostaja nejasno, pa je Putinov odziv.

Xijev današnji govor bi na ključno vprašanje o začetku konca konflikta znal podati precej točen odgovor, zato ga bomo vsekakor pozorno spremljali.  

A gradnja mirovnega mostu med Vzhodom in Zahodom ima po oceni Grošlja tudi samozaščitniške vzgibe. Negotovost ukrajinske vojne, ki se v nasprotju z uvodnimi pričakovanji kvečjemu vse bolj zapleta, namreč v Pekingu zbuja strah. Xi se sprašuje, ali je posredna vojna med Zahodom in Vzhodom namesto zajezitve širjenja Natovega vpliva na vzhod nemara dejansko dosegla ravno obraten učinek. "Kitajska zaradi lastnih interesov ne more dovoliti neuspeha Rusije. Kitajska vedno bolj dojema vojno v Ukrajini kot izziv lastni varnosti. V neuspehu Rusije vse bolj vidi grožnjo sebi," meni poznavalec geopolitike. Vzhodnoazijska velikanka bi namreč v primeru ruskega poraza "ostala sama s svojim razvojno-političnim modelom pod pritiskom Zahoda".

Vseeno je končni cilj Kitajske, da si zagotovi sedež za mizo velesil, ki bodo krojile podobo sveta po koncu vojne v Ukrajini. Predvsem pa, da si to zagotovi po lastni zaslugi in pod pogoji, ki jih bo diktiral Peking. Zato bo ta letos po pričakovanjih Baković znova okrepil prizadevanja za krepitev gospodarsko-infrastrukturne pobude pasu in ceste (angl. Belt and Road Initative), s čimer si prek povezovanja z evrazijskimi partnerji želi Kitajski zagotoviti vzpon, ki bo neodvisen tako od ZDA kot tudi Rusije.

Pobuda pasu in ceste mimogrede prav letos praznuje desetletnico svojega obstoja, o čemer bomo na spletnih straneh Bloomberg Adria obsežneje poročali v prihodnjih dneh.

Ključna izpeljava analize geopolitičnega vidika odločujočega konflikta moderne dobe je, da vojna v Ukrajini po svojem prvem letu z vstopom Kitajske in Indije ter drugih držav pridobiva globalni predznak.

Zanimivo bo videti, kako bo sprva lokalizirana vojna ponastavila obstoječo geopolitično ureditev sveta, ki pod "nosilko unipolarnega sveta", tj. ZDA, traja že od konca druge svetovne vojne. "To se odraža v podatku, da 60 odstotkov globalnega BDP podpira Ukrajino, vendar 66 odstotkov svetovne populacije živi v državah, ki so bodisi nevtralne bodisi podpirajo Rusijo," o pomembnem vidiku vojne pripomni Grošelj. "Vojna, kakršna poteka v Ukrajini, vedno vodi v globalno prerazporeditev moči – ekonomske, finančne in vojaške moči –, česar se še najmanj zaveda EU," sklene sogovornik.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar