Markus Herrmann: Tajvana ne bo pripojilo orožje, ampak kultura in politika

Kakšni so načrti kitajskega političnega vrha in kako na njihovi podlagi izoblikovati enoten diplomatski odziv, ki bo hkrati brez tveganj za varnost Evropske unije (EU) in koristen za njeno gospodarstvo? Čeprav je neznank v zvezi s Kitajsko nešteto, si EU in z njo Slovenija v zadnjem času zastavljata predvsem to vprašanje.

"Komunistična partija Kitajske (KPK) sebe in državo vidi v zenitu izvajanja programa nacionalnega preporoda," meni Markus Herrmann Chen, izvršni direktor svetovalnega podjetja China Macro Group, ki podjetjem in državnim institucijam svetuje pri vstopanju na kitajski trg in vzpostavljanju odnosov s kitajskimi političnimi institucijami.

Če kaj, potem je nedavni obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona in predsednice Evropske komisije (EK) Ursule von der Leyen v Pekingu nazorno pokazal, da EU ne ve, česa si v odnosu do Kitajske pravzaprav želi; kaj šele, kako to doseči. Na drugi strani je kitajski voditelj Xi Jinping svojima gostoma zelo nazorno pokazal, česa si Kitajska želi od Evropejcev. "Kitajski pristop je utemeljen na dveh strateških ciljih," o kitajskih pričakovanjih do EU razmišlja Herrmann Chen, "prvič, da Evropa sprejme kitajski multipolarni svetovni nazor, in drugič, da si ta v zunanjepolitičnem oziroma geopolitičnem oziru posledično zagotovi avtonomijo."

Če se EU v odnosu do Kitajske obnaša nebogljeno in razglašeno, potem si kitajski politični vrh silno želi, da bi EU "svojo zunanjo politiko izvajala neodvisno od želja Združenih držav Amerike (ZDA)", ugotavlja Herrmann Chen.     

Je ključ do definiranja in nadaljnje krepitve sino-evropskih odnosov ukrajinska vojna oziroma njena rešitev? Kakšna usoda čaka Tajvan in ali je kitajsko gospodarsko in politično "sonce" v zenitu?

V enem od petih kitajskih klasičnih tekstov sta čas in oblast pojasnjena s pojmom obilja oziroma polnosti. Kitajski starodavni modreci so zapisali, da "obilje pomeni uspeh" in da naj zato vladarji stremijo k temu, da bo njihova vladavina kot "sonce v zenitu". Vendar se kasneje v tekstu pojavi pomenljivo svarilo: "Ko je sonce opoldne, začne zahajati, in ko je luna polna, začne pojemati." Če starodavna cesarska priporočila preslikava v današnji čas in na odnose med Kitajsko in ZDA: Ali Kitajska ameriško hegemonijo vidi kot pregovorno sonce v zenitu, se pravi tik pred zatonom, ali je po vaši oceni kitajska geopolitična polna luna tista, ki bo začela veneti?

Gre za zelo zanimivo vprašanje. Pri tem moramo ločiti dve stvari, in sicer kakšne so na eni strani želje oziroma namere kitajskega političnega vrha, kakšna je torej njihova državna politika in v kateri razvojni fazi je na drugi strani dejansko Kitajska.

Če se naslonim na vašo analogijo, bi rekel, da Kitajska z vidika državne politike in uresničevanja njenih ciljev zagotovo še ni v fazi zenita. Njihova pozornost je v veliki meri usmerjena v domače razmere, na t. i. nacionalni preporod, v okviru katerega so si do leta 2049 zastavili ustvariti moderno socialistično državo, ki je močna, vplivna, lepa in demokratična. To je njihov dolgoročni cilj in eden glavnih ciljev stoletne agende tamkajšnjega političnega vrha. Če pogledamo, kakšna so dejstva, kakšni so dejanski splošni kazalci njihovega gospodarskega razvoja, bi rekel, da so trenutno na vzpenjajoči krivulji.

Vsekakor pa obstajajo tveganja, ki se kažejo v njihovem finančnem sistemu in nepremičninskem sektorju. Tveganja so prav tako opazna z vidika geopolitične situacije in neučinkovitega oziroma neproduktivnega javnega sektorja. Tukaj imamo še negativne demografske trende, zmanjšuje se tudi delovna sila. Menim, da povečevanje produktivnosti ni bilo dobro porazdeljeno. Torej imate cel niz vprašanj.

Toda državna politika si prizadeva, da bi v svoje načrte in ukrepe vključila vsa ta tveganja in z njimi naslovila izzive. Zato menim, da KPK sebe in državo vidi v zenitu izvajanja programa nacionalnega preporoda. Če pogledamo zadnjih 40 let kitajske zgodovine, jim je treba priznati, da so marsikateri zastavljeni cilj uspeli doseči.

Vprašali ste me še o ZDA. KPK ima na to državo specifičen pogled. V njihovih očeh ima kitajski sistem številne prednosti pred ameriškim in drugimi zahodnimi sistemi, ki temeljijo na kapitalizmu odprtega tipa. Zato je KPK prepričana, da so ZDA v zatonu, da njihovo sonce zahaja. To je pravzaprav njihova temeljna predpostavka, ki jo kitajsko vodstvo vidi kot (ob)sodbo.

Kitajski voditelj Xi Jinping je po potrditvi svojega tretjega mandata na nedavnem ljudskem kongresu za svoj prvi obisk na tujem pomenljivo izbral Rusijo. Opremljen s samozavestjo precedenčnega tretjega mandata, ki v maniri vzornika Maa Zedonga na široko odpira vrata njegovi ambiciji po dosmrtni vladavini, je v Moskvi resda potrdil posebno kitajsko prijateljstvo s Kremljem, a govora o zavezništvu ni bilo. Xi je ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu celo dal jasno vedeti, da se je razmerje sil v partnerstvu zaradi ukrajinske vojne prevesilo v korist Pekinga. Bi lahko šli še dlje in rekli, da je Rusija izgubila status enakovredne partnerice in postala kitajska energetska kolonija, ki paradoksalno celo ovira geopolitični razcvet Kitajske?

Strinjam se z oceno srečanja v Moskvi. Menim, da sino-ruske odnose poganjata na eni strani predvsem medsebojna ekonomska komplementarnost, s čimer mislim na to, kar ste omenili z vidika energetskih virov in potreb, in na drugi strani politika velikih sil, kjer je v ospredju predvsem pariranje ZDA.

Hkrati so vsekakor tudi omejitve v odnosu. Po mojem videnju vsaj tri, in sicer asimetrija v medsebojni trgovini, ruski strah pred kitajskim nacionalizmom in nazadnje postopanje Rusije na ukrajinskem bojišču, vključno s končnim razpletom vojne.

Kitajska v odnosu do Rusije poskuša povezati oziroma uravnotežiti več stvari in zavzeti nevtralno držo. Zahodu je težko razumeti, da čeprav je njena drža proruska, je hkrati tudi nevtralna. Želi si nasprotovati ZDA – v tem Kitajska vidi korist v sodelovanju z Rusijo – in v tem oziru je njena drža proruska, po drugi strani pa ji ni pretirano mar za težave, v katere se zaradi vojne pogreza Rusija. Njene žrtve in splošno človeško trpljenje v ukrajinski vojni je ne zanimajo, saj je treba vedeti, da je imela Kitajska z Ukrajino razvite pomembne ekonomsko-trgovinske odnose. Zato se zdi, kot da se njuno partnerstvo ne poglablja oziroma da se celo ohlaja. Kitajska je trenutno res v močnejšem položaju v tem odnosu, vendar zaradi naštetega vseeno stremi k vzpostavljanju ravnovesja in čim bolj nevtralni vlogi.

Zanimivo, da ste omenili obstoj gospodarskega sodelovanja med Ukrajino in Kitajsko, saj sem vas hotel v zvezi s tem vprašati, ali se strinjate z oceno, da je bil nedavni kitajski mirovni predlog za prekinitev spopadov v Ukrajini del širše kitajske gospodarske strategije. V smislu, da se prek povojne obnove vrne na ukrajinski trg in tako poskuša prodreti še na ostale evropske trge.

Ne bi rekel, da je bil to glavni namen kitajskega mirovnega predloga. Mislim, da se Kitajska zaveda, da je izid vojne negotov in da bo Kitajska za prodor v evropski prostor uporabila drugačne vzvode. Prav danes sta na obisku v Pekingu francoski predsednik Macron in predsednica EK von der Leyen (intervju je bil opravljen 6. aprila, op. a.), pri čemer je zanimivo, da je von der Leyen v svojem nedavnem govoru o redefiniranju evropskega odnosa s Kitajsko, ki je bil mimogrede zelo politično obarvan, poudarila stališče, da si bo EU prizadevala za zmanjševanje tveganj v odnosu do Kitajske. Kar je bistveno drugačno stališče od ameriškega, saj si ZDA prizadevajo za popoln odklop svoje industrije in gospodarstva od Kitajske.

To je pomembna razlika, saj če nekdo reče, da si želi zmanjšati tveganja v odnosu, to pomeni, da si te odnose še vedno želi imeti, ne pa jih popolnoma prekiniti.

Zato menim, da Kitajska ne želi izkoristiti Ukrajine za izgradnjo mostu v EU. Ta si namreč prek vojne in v odnosu do Rusije želi preprečiti širjenje zveze Nato proti vzhodu. Kitajski pristop v smislu vzpostavljanja odnosov do EU poteka neposredno prek Bruslja in Pariza. V tem pogledu je Francija zelo pomemben igralec.

Kitajski pristop k Evropi je utemeljen na dveh strateških ciljih, in sicer prvič, da Evropa sprejme kitajski multipolarni svetovni nazor, in drugič, da si EU v zunanjepolitičnem oziroma geopolitičnem oziru posledično zagotovi avtonomijo in da tako tudi deluje. Se pravi, da svojo zunanjo politiko izvaja neodvisno od želja ZDA.

A mislim, da ste s svojim vprašanjem poskušali opozoriti na nekaj drugega, in sicer ali bo obnova Ukrajine dejansko vplivala na dvig kitajskega ugleda, na spremembo zahodne optike do njene vloge v svetu. To je zelo zanimivo razmišljanje ... (daljši molk)

Mislim, da v tem trenutku in glede na besedilo mirovnega predloga o tem ne morem soditi.

Zanimivo je, da je Kitajska pred nedavnim lansirala novo svetovno politično pobudo za miroljubno reševanje sporov (Mednarodna organizacija za mediacijo, angl. International Organization for Mediation – IOMed). Kmalu po njenem lansiranju so se pojavila ugibanja, ali bo prav Ukrajina eden prvih praktičnih primerov delovanja te organizacije, s katero bi si lahko ta zagotovila določeno mero kredibilnosti. No, zaenkrat ni prepričljivih znakov, da se bo to tudi zgodilo.

Ali ni nemara Pekingu z vidika ukrajinske vojne bolj kot pariranje ZDA pomemben obstoj Putinovega režima, kakršen koli že ta je? Ne nazadnje je večji del Rusije v Aziji, s katero ima Kitajska dobrih 4.200 kilometrov dolgo mejo in bogato zgodovino obmejnih sporov. Negotovost anarhije v severni kitajski sosedi bi bila namreč bistveno slabša situacija od toleriranja obstoja režima z diktatorskimi potezami, ki nad Ukrajino izvaja nepojmljivo nasilje.

Vsekakor je ta bojazen prisotna v razmišljanjih Pekinga v odnosu do Rusije, Ukrajine in Evrope. Obmejna varnost in stabilne notranjepolitične razmere v Rusiji so predpogoj za zagotavljanje družbenega in ekonomskega razvoja doma. Obmejno vprašanje je zagotovo eden izjemno pomembnih vidikov sino-ruskih odnosov, saj so stabilne in dogovorjene meje v interesu tako Kitajske kot tudi Rusije.

Kitajska meji na veliko držav in v času zadnje svetovne gospodarske krize se je politični vrh v Pekingu odločil, da se morajo njeni zunanjepolitični napori in gospodarska diplomacija usmeriti v poglabljanje odnosov z njenimi sosedami. A pri tem je trčila ob spoznanje, da se lahko Kitajska razvija samo, če so bogate in razvite tudi njene sosede, ki povečini niso bile. Zato so izoblikovali koncept skupnega razvoja, ki je mimogrede tudi eno od izhodišč pobude pasu in ceste. A osnova skupnega razvoja so stabilne razmere v regiji, kar je možno samo, če so urejena obmejna vprašanja in so meje varne.

Pobuda pasu in ceste letos praznuje pomembno obletnico svojega obstoja, saj je pobudo predsednik Xi Jinping pred desetimi leti lansiral kot osrednji zunanjepolitični projekt svojega mandata. Njegov cilj je dvojen, in sicer po eni strani zagotavljanje surovin in energije za potrebe kitajskega gospodarstva in po drugi doseganje geopolitičnih ciljev Kitajske v smeri poglabljanje diplomatskega odnosa z državami v razvoju, zlasti državami t. i. globokega juga, ki so jih raznovrstni ameriški razvojni projekti in pobude zaobšli. Če se z vidika uresničevanja ciljev pobude ozreva deset let v zgodovino – ali se vam zdi, da je bil projekt uspešen?

Mislim, da se je za oceno treba vprašati, ali je Kitajska dejansko uspela pri navezovanju prijateljskih odnosov z afriškimi državami ter državami centralne in jugovzhodne Azije. Če pogledamo politiko najvišjega ranga, se pravi na državni ravni, potem menim, da je bila Kitajska pri uresničevanju tega cilja zelo uspešna.

Vseeno pa so se v zadnjih letih pojavili tudi kritični glasovi, ki so se izrazili na drugem forumu pobude pasu in ceste, kjer se je veliko govorilo o vzdržnosti dolga. Veliko držav je namreč izrazilo težave pri odplačevanju zajetnih kitajskih posojil, ki so služila kot investicije v tamkajšnje infrastrukturne projekte. Kitajska se je na to odzvala s številnimi dopolnili oziroma spremembami finančne konstrukcije investicij.

Kitajska s pobudo želi izoblikovati platformo za sodelovanje z mednarodnim dosegom in povsem praktično vzpostavljanje meddržavnih povezav za izvajanje koncepta skupnega regijskega razvoja, o katerem sva že govorila. Z njim si želi Kitajska omejiti ameriški vpliv v pacifiški regiji, ki jo razume kot lastno primarno interesno območje.

Med pandemijo covida-19 se je pozornost kitajskih oblasti preusmerila na zamejevanje pandemije, vendar je bil tretji forum pobude pasu in ceste za letos potrjen pred dvema tednoma. To kaže, da je pobuda še zmeraj pomemben projekt kitajske vlade. Res pa je, da je v tem času država lansirala mnoge druge podobne projekte in iniciative, ki so morda celo še bolj ambiciozne.

Iniciativa Global Security Initative in naložbena strategija Global Development Initative sta denimo takšni, saj za razliko od pobude pasu in ceste poskušata delovati na nivoju globalnega vodenja. Kitajska si z njima sicer ne prizadeva za zmanjšanje vloge Združenih narodov, saj se ji ta multilateralna organizacija zdi smiselna, vsekakor pa si s temi projekti želi nasprotovati ameriškemu globalnemu vplivu.  

Na 20. kongresu KPK je Xi med drugim dejal, da si mora Kitajska prizadevati za vzpostavljanje tesnejših vezi z državami v razvoju. Njegove besede odražajo prepričanje, da bo do preoblikovanja svetovne ureditve prišlo prek krepitve odnosov z državami v razvoju. Da so vsi ti projekti usmerjeni v te države in k nam, ki živimo na Zahodu, pa kaže na to, da si Kitajska želi ponastaviti svet, v katerem vloga Zahoda ne bo več tako dominantna.  

Pravite, da si Kitajska želi multipolarne ureditve sveta in ne hegemonistične, kakršna je po njenem zdaj ameriška. Pa vendar se zdi, da Kitajska posnema tako cilje kot dejanja ZDA, do katerih je sama najbolj kritična in zaradi katerih do ZDA goji najgloblje zamere. Vojaško in industrijsko vohunjenje, človekove pravice, pravice manjšin, rožljanje z orožjem okoli Tajvana, destabilizacija regionalnih in globalnih varnostnih razmer, zanemarjanje podnebnih izzivov, želja po kreiranju svetovne geopolitike in še bi lahko naštevali. Če pogledava v zgodovino, je bila Kitajska vselej imperij, središče sveta, sebe pa je pojmovala kot osrednje cesarstvo. Ta pogled, pravzaprav gre za prepričanje, močno vpliva tudi na razmišljanje sodobnega političnega vodstva te države ...

To, kar pravite, je res zanimiva ironija, vendar vseeno menim, da si Kitajska ne želi zamenjati ZDA v vlogi svetovnega hegemona. Je pa treba ohraniti kritično držo in si zastaviti vprašanje, ali si Kitajska z vsemi svojimi pobudami, o katerih sva govorila, res ne prizadeva za svetovno ureditev, do katere je sama najbolj kritična. Ključno in zanimivo vprašanje v prihodnje bo torej, ali Kitajska dejansko ima ustrezno alternativo trenutni hegemonistični ureditvi pod ameriškim vodstvom. Američani sicer trdijo, da so benigni hegemon, a Kitajska si na drugi strani prizadeva za naziv regionalnega hegemona. Njihova vizija je svet miroljubnega sobivanja; vsaj tako pravi vodstvo.

Kitajska je bila, kot ste omenili, resda velik starodavni imperij, a njihov pogled je bil zaradi kompleksnosti internih razmer bolj ali manj usmerjen navznoter. Kitajska nima kolonialne preteklosti kot mnoge zahodne države; njene ladje niso plule po svetu, da bi zavojevale druge države. Zato menim, da njihovi nameni oziroma cilji niso podobni ameriškim.

Kitajsko boli, da imajo ZDA tako močan in prepričljiv kulturni vpliv; njihov t. i. mehki vpliv, mehka diplomacija, jih strašno frustrira. Zato je njihov cilj ustvarjanje razmer na globalni ravni, za katere se jim zdi, da si bodo z njimi zagotovili več prostora in svobode pri uresničevanju lastnih interesov.  

Cesar Daoguang je med opijskimi vojnami v 19. stoletju svoje dvorjane vprašal, ali je Združeno kraljestvo mogoče napasti kar po kopnem, s čimer je pokazal prepričanje, da je Kitajska osrednje cesarstvo, ki se ne meni pretirano za preostali svet. Vendar je država po smrti Maa Zedonga odločno zakorakala v smeri modernizacije in liberalnih ekonomskih reform, na podlagi česar je v zelo kratkem času dosegla neverjeten gospodarski razcvet. A ustvarja se vtis, da se kitajska družba vnovič zapira, njeni voditelji so v odnosu do drugih zahodnih držav sumničavi, če ne kar odkrito sovražno nastrojeni, lovke KPK v medijih, industriji in gospodarstvu pa so vse bolj razpredene, njihov stisk bolj krčevit ... Je Xi res veliki modernizator in reformator Kitajske, kot se skuša predstaviti, ali jo vodi nazaj v čas nazadnjaškega izolacionizma?

Res je, da zgodovinski pogled razkriva marsikaj. Če pogledamo spremembe ustave (partije, op. a.), ki so se zgodile v času zadnjih petih ali šestih kongresov KPK, je jasno, da se je spremenilo marsikaj. Ustavne spremembe so bile korenite in privedle so do številnih sprememb.

Deng Xiaoping je dejal, da je napredek sredstvo in cilj. Dejal je, da bodo nekateri ljudje sicer obogateli prej in bolj kot drugi, a s tem se bomo ukvarjali kasneje. Xi pa je uvedel cel kup reform, ki močno posegajo v to razvojno načelo. Pri tem se je treba vprašati, ali so bile te spremembe načrtne oziroma neizogibne. Ko namreč dosežete določeno razvojno stopnjo in odpravite revščino, kar je glavni cilj stoletnega napredka kitajskega državnega vrha, morate avtomatično zamenjati svoj razvojni model.

Deng je bil resda socialist, a je iz utilitarnih razlogov rekel, da je treba najprej obogateti in se ne ukvarjati z ideološkimi vprašanji. Vseeno se je zavedal, da bo na neki točki potrebna aktivacija mehanizmov redistribucije te novo ustvarjene blaginje.

Bil je pragmatik …

Res je. Xi je razvojnemu konceptu države dodal svoj pečat. Govorila sva o pobudi pasu in ceste, pri kateri gre za vzpodbujanje regionalnega soodvisnega razvoja in zagotavljanja varnosti. Temu je dodal še obsežen program nacionalne varnosti, ki zajema vse od kibernetske, prehranske, trgovinske in drugih oblik varnosti. Na 19. kongresu KPK je v ustavo vpeljal koncept strogega partijskega upravljanja, s čimer je hotel reformirati partijo na način, da bi ta postala organ dejanskega upravljanja z državo, ne pa samo ideološki narekovalec navodil državni birokraciji.

Na 20. partijskem kongresu je k temu dodal še cel kup drugih inovacij, med katerimi najbolj izstopa gospodarski razvoj v navezi z zagotavljanjem varnosti. Zavzel se je za napredek v kvaliteti kitajskih industrijskih izdelkov in za zagotavljanje občega blagostanja ter ponovno opredelitev tajvanskega vprašanja. V desetih letih je vpeljal deset novih temeljnih principov državnega upravljanja. Vprašanje pa je, v kolikšni meri so bile te spremembe odziv na razmere izven Kitajske.

Če so bile torej te reaktivne, potem niso v skladu z Dengovo vizijo pragmatičnega razvoja.

Če na to gledamo z zgodovinske perspektive in z vidika odnosa državnega vrha oziroma KPK do gospodarstva in do družbe, potem je gotovo res, kar pravite. Vpliv KPK se je pod Xijem brez dvoma okrepil. Xi je denimo vzpostavil cel kup novih teles, komisij, ki nadzorujejo vpeljevanje in izvajanje njegovih idej in vizije. To je bilo denimo za časa Denga nepojmljivo.

Na zadnjem kongresu je v svoj najožji krog sodelavcev stalnega odbora centralnega komiteja imenoval najožje in najbolj zadrte partijske ideologe, ki so bili spremljevalci na njegovi poti političnega vzpona in mu zato tudi dolgujejo svoje kariere oziroma položaje. Kako lahko s takšnimi sodelavci računa, da bo poživil KPK, saj ti ljudje ne bodo predstavljali "konstruktivne opozicije"?

Prvih deset let Xijeve vladavine je bilo v veliki meri povezanih s politiko. Šlo je za pridobivanje pravih ljudi in njihovo nameščanje na prave položaje, za pridobivanje pravega vpliva ter za prebijanje na vrh, dodajanje konceptov, spreminjanje ustave itd. Zdaj si misli, da je napočil čas za uresničevanje ideoloških in strateških usmeritev, ki si jih je zastavil z ustavnimi spremembami. Zato potrebuje lojalno delovno skupino, ki bo to izpeljala tudi v praksi. Vprašanje pa je, kot pravite, ali ni pri tem nemara šel predaleč, ali bodo drugačna mnenja, ki se razlikujejo od njegovega, izražena in slišana.

V kolikšni meri bo dejansko obveščen o tem, ali stvari delujejo? To je ključno.  

Seveda, saj tovrstne avtokratične razmere lahko privedejo do situacije, ko so napake zamolčane, pozitivni rezultati pa namenoma predimenzionirani. Ne nazadnje je kitajska zgodovina lep primer tega, kako takšen pristop privede do gospodarskega nazadovanja, revščine, celo lakote …

To, na kar namigujete, je pravzaprav vprašanje medsebojnih odnosov v samem vrhu KPK. Nihče od najožjega kroga pravzaprav nikoli ni deloval na državni ravni, novi premier Li Qiang je bil denimo partijski šef Šanghaja. Li je izredno preprost človek, praktičen. Upravljal je tri ekonomsko najpomembnejše kitajske province. Če bo torej sposoben uveljaviti svoj pogled, če ga bo Xi upošteval in mu dal to svobodo, potem bi stvar lahko funkcionirala.  Xi lahko govori o načelnih usmeritvah, s čimer oblikuje ideološki okvir, v okviru katerega bi se lahko pri izvajanju politike v naslednji fazi gibal Li. In če analizirava retoriko zadnjega kongresa ljudskih odposlancev, dejansko menim, da takšna dinamika dela obstaja.

Govoriti o Kitajski ni mogoče brez omembe tajvanskega vprašanja. Edini član politbiroja, ki ga Xi na zadnjem kongresu ni zamenjal, je Wang Huning. Prekaljenemu partijskemu ideologu je celo zaupal verjetno najzahtevnejšo nalogo sodobne Kitajske – reševanje tajvanskega vprašanja. Kakšna bo strategija človeka, ki ga mnogi označujejo za sivo eminenco KPK in zelo razgledanega moža iz ozadja, saj je med drugim dlje časa preživel v ZDA in o tem v slogu Alexisa de Tocquevilla celo napisal knjigo o ameriškem političnem sistemu in tamkajšnji družbi z naslovom Amerika proti Ameriki?   

Wang Huning je precej skrivnostna oseba, ki je pred leti res študirala v ZDA. Njegovega nakopičenega znanja in izkušenj ne gre podcenjevati in mislim, da mu je Xi pustil določeno mero svobode pri iskanju rešitev za Tajvan. Načelo "ene države, dveh sistemov" sicer govori o miroljubni združitvi otoka s celino, vendar se časovno okno za takšno rešitev oži.

Wang bo moral zelo dobro razmisliti o tem, kako se bo tega lotil, vseeno pa mislim, da je končni cilj Pekinga še vedno miroljubna priključitev. Ljudska osvobodilna armada PLA pa tudi ni pripravljena na tako zahtevno operacijo.

Kitajska politika odvračanja je v tem primeru uspešna, saj, kot vidimo, se je tajvanska predsednica Tsai Ing-wen med svojim obiskom ZDA odločila za obisk Los Angelesa namesto Washingtona. Tu je še nejasen izid vojne v Ukrajini. Po moji oceni bodo merila uspešnosti vladavine Xija Jinpinga drugačna in priključitev Tajvana ne bo odločujoči kriterij te presoje. Bolj bo pomembno, ali mu bo uspel projekt izgradnje tržno usmerjene socialistične države in gospodarstva, tehnološkega napredka v industriji ter zagotavljanja splošne blaginje. Tu bi opozoril na izziv ustvarjanja zadostnega povpraševanja na notranjem trgu, s čimer kitajsko gospodarstvo ne bo več tako zelo odvisno od velikih državnih investicij in projektov. Xi se tega zaveda, saj je v enem od svojih govorov dejal, da je "notranja poraba temelj naše geopolitične odpornosti".

Kitajski politični vrh ne razmišlja o vojaški rešitvi vprašanja; kakšna rešitev sploh je to? Kaj storiš z ljudmi, potem ko premagaš njihovo vojsko? Če si želijo za omenjene zunanjepolitične cilje in projekte zagotoviti dovolj kredibilnosti, rabijo podporo Zahoda, ki pa je v primeru invazije seveda ne bodo deležni.

Zato bo zanimivo videti, s kakšnimi rešitvami bo na dan prišel Wang, vendar menim, da invazije ne bo med njimi. Izkoristiti bo poskušal politične vzvode pritiska in krepitve regionalnega vpliva Kitajske, s čimer bo Tajvan skušal privesti za pogajalsko mizo. Pri tem bo zelo pazljiv, da ne bi pretirano vznemirjal Tajvancev, v smislu, da bi pri njih poglabljal negativna nacionalna čustva do Kitajske ali zmanjševal pomen njihove identitete. Kultura in politika bosta pri tem odigrali ključno vlogo, ne vojska.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar