Trump znova pritiska na Fed. Katere vzvode ima za vpliv na denarno politiko?

Predsednik ZDA Donald Trump že od začetka svojega drugega mandata vodi odločno kampanjo, s katero želi uveljaviti svoj vpliv na ameriško centralno banko Federal Reserve, s čimer vsaj javno odstopa od sodobne prakse zaščite centralne banke pred političnim vmešavanjem.

Poskušal je pritisniti na Jeroma Powella, predsednika Feda, ki ga je Trump imenoval v svojem prvem predsedniškem mandatu, naj zniža obrestne mere. Prav tako je poskušal zamenjati guvernerko Feda, Liso Cook.

Čeprav so Trumpove javne kritike za kratek čas potihnile, potem ko je njegov naslednik, ki ga je prav tako sam imenoval, Kevin Warsh, postal predsednik Feda, obstajajo jasni znaki, da predsednik še naprej posveča pozornost centralni banki.

V začetku avgusta se je razvedelo, da je Trump Warsha občasno poklical po telefonu. Trump je še naprej govoril o svoji želji, da bi Fed znižal obrestne mere. Prav tako je obnovil grožnjo, da bo odpustil Cook zaradi nedokazanih obtožb o hipotekarni goljufiji.

Trumpova prizadevanja so znova odprla vprašanje, koliko lahko in koliko bi moral ameriški predsednik vplivati na institucijo, ki je zasnovana kot neodvisna. Tukaj je, kar morate vedeti.

Kako je Trump v zadnjem času pritiskal na Fed?

Po pismu z dne 5. avgusta, ki ga je videl Bloomberg News, je bila Cook obveščena, da Trump "razmišlja o odstranitvi" s položaja, Bela hiša pa ji je dala čas do 26. avgusta, da odgovori na obtožbe, da je zagrešila hipotekarno goljufijo, ko naj bi lažno navedla drugo stanovanje kot svoje primarno prebivališče, da bi pridobila ugodnejše pogoje posojila.

Cook ni bila kazensko ovadena in obtožbe zanika. Njen odvetnik je dejal, da bodo izpodbijali vsak poskus njene razrešitve. Za zdaj je njen položaj videti varen: tesno razdeljeno vrhovno sodišče je 29. junija odločilo, da lahko ostane na položaju, medtem ko se bori proti poskusu njene odstavitve.

Ponovni pritisk na Cook jasno kaže, da namerava Trump nadaljevati prizadevanja za oblikovanje denarne politike Feda tako, da bo skladna z njegovimi pogledi. Liso Cook je leta 2022 imenoval takratni predsednik Joe Biden, njen mandat pa naj bi trajal do leta 2038. Trump bi lahko videl priložnost, če bi mu uspelo odstraniti Cook in na njeno mesto imenovati novega guvernerja, ki bi bil bolj dovzeten za njegov vpliv. Opazovalci Feda opozarjajo, da je primer Cook ključnega pomena za neodvisnost centralne banke od političnega vmešavanja.

Ali lahko Trump odpusti guvernerje Feda?

Deseti člen zakona o Federal Reserve določa, da je mogoče člane sveta guvernerjev Feda, med katerimi je tudi predsednik, "odstaviti iz utemeljenega razloga". Vrhovno sodišče je v odločbi iz maja 2025 nakazalo, da bi verjetno zaščitilo Fed, tudi če bi Trumpu dovolilo, da brez utemeljenega razloga odpusti najvišje predstavnike drugih neodvisnih zveznih agencij. Sodišče je v odločbi centralno banko označilo za "edinstveno strukturirano, kvazizasebno institucijo".

 

Sodišča so izraz "utemeljen razlog" razlagala kot neučinkovitost, zanemarjanje dolžnosti ali zlorabo položaja. Cook je v pravnem postopku opozorila, da se je domnevno sporno ravnanje zgodilo leto dni pred njenim imenovanjem in ni imelo ničesar opraviti z njenimi nalogami guvernerke Feda, zato po njenem mnenju ne izpolnjuje tega merila. Vrhovno sodišče junija ni odločilo, ali bi bile obtožbe proti Cook, če bi se izkazale za resnične, zadosten razlog za njeno razrešitev.

Kakšne pristojnosti ima predsednik nad Fedom?

Najjasnejši vpliv predsednika na Fed je imenovanje na prosta mesta v svetu guvernerjev ter imenovanje nekaterih od teh predstavnikov na vodilne položaje, vključno s predsednikom sveta.

Powell je leta 2018 kot predsednik nasledil Janet Yellen, ki je pozneje postala ministrica za finance v Bidenovi administraciji. Trump je z njegovim imenovanjem prekinil novejšo zgodovinsko prakso, po kateri novi predsedniki ponovno imenujejo predsednika Feda, ki ga je izbral njihov predhodnik. Biden je Powella leta 2021 ponovno imenoval.

Ali so prejšnje administracije pritiskale na Fed?

Predsedniki obeh strank so poskušali vplivati na Fed, tako z javnimi kot zasebnimi pritiski. Predsedniki so se v preteklosti osebno pritoževali – Lyndon Johnson je leta 1965 predsednika Feda Williama McChesneyja Martina mlajšega povabil na svoj ranč v Teksasu, kjer ga je oštel zaradi zvišanja stroškov zadolževanja.

Cecil Stoughton/LBJ Presidential Library

 

Predsednik Richard Nixon je v 70. letih zloglasno pritiskal na takratnega predsednika Feda Arthurja Burnsa, kar je po mnenju nekaterih ekonomistov prispevalo k temu, da se centralna banka takrat ni odločneje lotila omejevanja inflacije. Trump je že v svojem prvem mandatu javno ostro kritiziral Fed in Powella, kadar se ni strinjal z njunimi odločitvami o obrestnih merah.

Člani Bidenove administracije so se večinoma vzdržali javnega komentiranja denarne politike centralne banke. Nekateri demokratski člani kongresa pa so bili manj zadržani. Senatorka Elizabeth Warren iz Massachusettsa je denimo javno pozivala centralno banko k znižanju obrestnih mer, še preden je Fed to septembra 2024 dejansko storil.

Je Fed ranljiv za pritiske?

Powell je v času svojega predsedovanja poudarjal, da si Fed prizadeva delovati apolitično in pri oblikovanju denarne politike upoštevati zgolj to, kar je najbolje za gospodarstvo.

Kljub temu je splošno sprejeto, da Fed deluje v političnem okolju. Vodstvo Feda tesno sodeluje z ameriškim finančnim ministrstvom, zlasti v kriznih obdobjih, in vzdržuje stike s poslanci in senatorji na Capitol Hillu. Pri svojih odločitvah mora Fed upoštevati gospodarske posledice ukrepov predsednika in kongresa, kot so znižanje davkov ali obsežni načrti javne porabe.

Zakaj si centralne banke želijo neodvisnosti?

Argument za neodvisnost je, da bo gospodarstvu dolgoročno bolje, če bodo vlagatelji in potrošniki verjeli, da bo centralna banka brez strahu pred političnimi posledicami storila vse, kar je potrebno. Ekonomske raziskave kažejo, da imajo centralne banke, ki so neodvisne od vlade, boljše rezultate pri obvladovanju inflacije.

Zagovorniki neodvisnih centralnih bank pravijo, da jim prav odsotnost političnih pritiskov omogoča sprejemanje potrebnih, a včasih nepriljubljenih ukrepov, kot je zviševanje obrestnih mer za boj proti inflaciji. Politiki si na splošno želijo nižje obrestne mere, saj cenejši denar ljudem omogoča večjo porabo v sedanjosti in s tem spodbuja gospodarsko rast.

Pri članku je sodelovala Amara Omeokwe.