V bogatejših državah delajo precej manj in zaslužijo precej več. Kako?

Ljudska modrost pravi, da človek ne bi smel živeti, da bi delal, temveč delati, da bi živel. Ne samo da delo zagotavlja preživetje v sodobnem svetu, številni psihologi trdijo tudi, da je delo neločljiv del človeške narave. Delo je steber, na katerem sloni družba, saj poganja materialni napredek in omogoča večjo kakovost bivanja. Najbogatejše države so tiste, ki so znale povzdigniti vrednost človeškega dela in razviti visokokakovosten človeški kapital, s čimer ustvarjajo bogastvo tudi brez izdatnih naravnih virov.

Ljudje prav tako opravljajo dejavnosti, ki niso delo. To ne izključuje dejstva, da tudi druge dejavnosti prinašajo ekonomsko in družbeno korist. Ravno nasprotno, skrb za otroke, prostovoljstvo, potrošnja ter vzdrževanje družbenih in družinskih odnosov so nekatere od dejavnosti, ki so ključne za družbeni razvoj, ne da bi bile delo. Če delo zahteva manj ur, ostane več časa za druge dejavnosti, ki sicer niso delo, a so nadvse koristne za družbo in posameznika.

Delo pa je vendarle nujnost, ki je ni mogoče ignorirati. Materialna sredstva, ki jih ustvarimo z njim, so osrednjega pomena za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb po hrani, bivališču, obleki in obutvi. Pomembno je ravnovesje med delom in nedelom, idealno pa maksimiranje vrednosti dela, da bi zmanjšali obseg ur, porabljenih zanj. Osrednje vprašanje ostaja, kako delati čim manj in imeti čim več koristi od dela. Glavna možnost na makro ravni za to je stanje, da se gospodarstvo države vztrajno krepi. Preprosto rečeno, prebivalci bogatejših držav delajo manj kot prebivalci revnih držav. Kako to?

Ne da bi zajeli celotno globalno sliko, lahko zaključimo, da je ekonomski razvoj najučinkovitejši način doseganja manjše potrebe po delu. Ta trend je opazen že znotraj Evrope. V zahodni Evropi se samo v eni državi dela več kot 37 ur na teden, in sicer na Portugalskem (37,5 ure). Najkrajši delovnik imajo prebivalci Nizozemske, le 32,1 ure. Tudi v Nemčiji (33,9 ure), Avstriji (33,9 ure), na Danskem (33,9 ure) in Norveškem (33,7 ure) traja delovni teden manj kot 34 ur.

V vzhodni Evropi se dela od 37 do 43,1 ure na teden z izjemo Estonije (36,5 ure). Na vrhu lestvice po dolžini delovnega tedna so Turčija (43,1 ure), Srbija (41,3 ure) in Grčija (39,8 ure).

V Sloveniji se tedensko dela 38 ur, na Hrvaškem pa 37,8 ure. Že na prvi pogled je vidno, da obstaja negativna korelacija med višino BDP na prebivalca in povprečnim številom delovnih ur na teden. Razvidno je, da je povprečni delovni čas krajši v gospodarsko razvitejših državah.

V regiji Adria se dela vse manj

Za vsako posamezno državo velja, da bolj se gospodarsko razvija, manj dela njeno prebivalstvo. Leta 2024 so zaposleni, stari od 20 do 64 let na Hrvaškem delali 0,5 ure na teden manj kot leta 2015. To je še vedno nad povprečjem EU, v kateri je povprečno število tedenskih delovnih ur upadlo s 36,9 ure leta 2015 na 36 ur leta 2024.

V Sloveniji se je tedenski delovnik skrajšal z 39 na 38 ur, v Srbiji pa z 42,3 na 41,3 ure, kar pomeni še večji padec v obravnavanem obdobju. Čeprav so podatki nepopolni, BiH, Severna Makedonija in Črna gora beležijo podoben trend. Razvoj gospodarstva vpliva na postopno krajšanje dejanskega tedenskega dela.

Revni morajo delati veliko več od bogatih

Podatki organizacije OECD dejstvo, da revnejši delajo več od bogatih, potrjujejo tudi na svetovni ravni. Od držav, za katere organizacija zbira podatke, največ dejanskih delovnih ur opravijo zaposleni v Peruju, Mehiki in Kostariki, in sicer več kot dva tisoč ur na leto. Po drugi strani se v bogatih državah Evrope, kot so Nemčija, Danska, Nizozemska, Norveška, Švedska, Francija, dela manj kot 1.600 ur letno.

Vendar ni vse odvisno izključno od višine življenskega standarda. Obstajajo države, ki delno izstopajo oz. državljani tam delajo nenavadno veliko glede na raven gospodarskega razvoja, to sta ZDA s 1.799 delovnimi urami na leto in Južna Koreja s 1.872 delovnimi urami. Toda okvirno pravilo, da bolj je država razvita in bogatejša, manjše število delovnih ur letno našteje prebivalstvo, trdno velja. ZDA so sicer izjema z neobičajno dolgim delovnikom glede na svojo razvitost, a njihovi prebivalci še vedno letno delajo 453 ur manj kot delavci v Peruju in 498 ur manj kot tisti v Kolumbiji.

Med vsemi državami, ki jih spremlja OECD, je le ena država, v kateri se je leta 2023 nabralo več delovnih ur letno kot leta 2010, to je Združeno kraljestvo. Preostale države sledijo trendu krajšanja delovnega časa, pri čemer se je povprečje letnih delovnih ur v državah OECD zmanjšalo s 1.797 leta 2010 na 1.742 leta 2023. Na Hrvaškem je leta 2010 povprečno letno število dejanskih delovnih ur znašalo 1.942, leta 2023 pa 1.837 ur, v Sloveniji pa je povprečni delavec, star od 20 do 64 let delal 1.680 dejanskih delovnih ur, kar se je do leta 2023 zmanjšalo na 1.616 ur.

 

Delati učinkovito in ne dolgo

Bogatejše države si lahko privoščijo, da njihovo prebivalstvo dela manj ur in kljub temu ohrani visok standard, ker so njihovi delavci učinkovitejši kot v revnih državah. To je delno rezultat učinkovitejše delovne sile, ki je bolj izobražena, kvalificirana in bolj zdrava ter uporablja boljše poslovne procese. Drugi vzrok je razlika v tipu industrij, ki obstajajo v določeni državi. Bogatejše države imajo kompleksnejše industrije, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost na delavca, so kapitalsko intenzivnejše (revne države se zanašajo na delovno intenzivno industrijo) in na splošno dobičkonosnejše.

Gre za medsebojno odvisnost. Za industrije z veliko dodano vrednostjo je potrebna strokovno usposobljena delovna sila, medtem ko visoka kapitalska opremljenost povečuje učinkovitost dela, pri čemer učinkovita uporaba kapitala zahteva dobro izobražene delavce. Za ponazoritev: napredni stroji za proizvodnjo izdelkov visoke vrednosti ostajajo neuporabni, če država nima ustrezno kvalificirane delovne sile. Zaradi tega lahko zaposleni v razvitih državah, kot so Irska, Norveška, Danska, Belgija in Švica, kljub krajšemu tedenskemu in letnemu delovniku ustvarijo bistveno večjo vrednost kot delavci v manj razvitih državah s precej daljšim delovnim časom.

Pomembne so tudi institucije, formalne in neformalne. Bogate države imajo skupne značilnosti, kot so velika vlaganja v raziskave in razvoj, uspešne izobraževalne ustanove, učinkovit pravosodni aparat, nizke stopnje kriminala in korupcije ter učinkovito zdravstvo. Raziskave razkrivajo močno pozitivno korelacijo: države z višjo stopnjo ekonomske svobode so običajno gospodarsko uspešnejše.

Produktivnost na uro dela v Bolgariji, Grčiji, na Hrvaškem, Poljskem, Madžarskem, v Latviji, na Portugalskem in v Romuniji se je leta 2023 gibala med 40 in 60 dolarji na uro dela (PPP), medtem ko je bila v ZDA, na Danskem, v Švici, Belgiji, Luksemburgu, na Norveškem in Irskem med 90 in 150 dolarji (PPP).

'Nova Evropa' dohiteva 'Staro Evropo'

Na ravni celotne EU produktivnost raste zelo počasi v zadnjih letih, predvsem zaradi počasne rasti produktivnosti v velikih bogatih državah, kot so Nemčija, Italija in Francija. Razvite države sveta se že desetletja spopadajo z izzivom počasne rasti produktivnosti, kljub digitalizaciji, avtomatizaciji, robotizaciji in podobnim procesom, ki so revolucionirali moderno ekonomijo. Vendar države t. i. Nove Evrope, med katerimi je tudi Hrvaška, dosegajo boljšo rast produktivnosti.

Leta 2024 je bila produktivnost na uro dela na Hrvaškem 16,85 odstotka višja kot leta 2020, v Srbiji 18,26 odstotka višja, v Bolgariji 12,57 odstotka višja in na Poljskem 11,93 odstotka višja. Na ravni celotne EU je bila v opazovanem obdobju tako rekoč nespremenjena.

Tisti, ki želijo delati manj, morajo najprej postati bogatejši

Temeljno načelo je lahko razumljivo. Krajši delovni čas je dosegljiv le v povezavi z gospodarsko rastjo in dvigom življenjskega standarda. Ekonomski razvoj prinaša dvojno korist: višje realne plače z dvigom življenjskega standarda ter možnost krajšega delovnika, s čimer pridobimo dragoceni čas za prostovoljstvo, družino, druženje in osebni razvoj.

Določiti cilj je lahko, vse države želijo ekonomski napredek. Kako najbolj učinkovito doseči ta cilj, pa je težko vprašanje. Večja produktivnost dela je nedvomno pomembna, toda izziv pri tem je izbira najprimernejših politik in orodij za ta namen. Način, kako država pristopi k temu izzivu, bistveno vpliva na njen ekonomski razvoj.