.webp){kind=icon}
Ideja o davkih kot viru financiranja slovenske filmske industrije ni nova. To bi lahko postal pomemben del financiranja, saj ima Slovenija eno najmanj diverzifiranih alokacij sredstev za film, prav tako je proračun med najnižjimi v Evropi. O tem so govorili na petkovem posvetu Slovenskega filmskega centra (SFC) o stanju in razvoju slovenske filmske industrije. Skromno financiranje iz državnega proračuna bi moral nadomestiti sistem prispevkov pretočnih platform in drugih izdajateljev vsebin, ki bi spodbujal domačo produkcijo, so bili enotni predstavniki filmskih centrov iz evropskih držav, k temu pa je na posvetu pozvala tudi direktorica SFC Nataša Bučar.
Večina evropskih držav že uvaja davke na pretočne storitve, kot so pokazali primeri regulacije iz Francije, Hrvaške in Estonije. Prek teh davkov se domača produkcija financira sama, brez pomoči države. Sloveniji medtem implementacija evropske direktive za avdiovizualni sektor (AVMS), ki predlaga prav to, še ni uspela.
Bloomberg Adria
Preberi še
Bučar, Slovenski filmski center: 'Netflix navdušen nad Slovenijo'
Avdiovizualna industrija postaja industrija današnjega časa. Obrača veliko denarja in države med seboj tekmujejo, katera bo privabila več investicij.
10.06.2023
Težave v Sloveniji so tudi kadrovska podhranjenost, birokratizacija, razpršenost inštitucij in omejene kapacitete javnega studia Viba film, ki ne dosegajo ravni povpraševanja. Film je "eden najhitreje rastočih in razvijajočih se sektorjev, zato potrebujemo več fleksibilnosti in prostora, da sledimo sami industriji, ne pa 15 let starim zakonom," je na posvetu dejala Bučar.
Trenutno se slovenski film napaja izključno iz državnega proračuna, ki je SFC-ju letos namenil slabih devet milijonov evrov, Bučar pa je v intervjuju za Bloomberg Adria povedala, da avdiovizualni sektor pri nas ustvari okrog 200 milijonov evrov prihodkov in v državno blagajno preko davka na dodano vrednost (DDV) prinese okrog 40 milijonov evrov.
V Franciji za film 'niti evra' iz državnega proračuna
Francija velja za vodilno državo na področju filmske produkcije, kjer se letno proda okrog 200 milijonov kino vstopnic, delež domačih filmov pa predstavlja 40 do 50 odstotkov.
Država je regulacijo filmske industrije začela urejati takoj po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo filmskega centra leta 1946, nato pa je zakonodaja sledila spremembam v industriji; najprej v 80. letih z vključitvijo na novo privatiziranih televizijskih programov v sistem prispevkov, pa tudi nedavno z uvedbo t.i. 'Netflix davka', ki prispevke v domačo produkcijo terja tudi od pretočnih storitev.
Njihov model temelji na ideji, da "vsi, ki beležijo dobičke s kreativnimi deli, torej vsi izdajatelji vsebin, kinematografi, televizije, pretočne storitve, morajo sodelovati pri financiranju ustvarjanja vsebin," je v predstavitvi pojasnil Olivier Henrard, pomožni izvršni direktor francoskega filmskega centra (CNC).
Bloomberg Adria
Temu principu pravijo 'konec proizvodne verige financira njen začetek' (angl. downstream finances upstream), sestoji pa iz dveh načinov pridobivanja sredstev. Prvi način so prispevki vseh izdajateljev avdiovizualnih vsebin, ki so vplačani neposredno v CNC, na leto pa znašajo okrog 700 milijonov evrov. CNC ta sredstva izplača naprej producentom domačih avdiovizualnih vsebin, kinematografom za njihovo modernizacijo in distributerjem ter filmskim festivalom.
Drugi način so obvezne investicije vseh izdajateljev vsebin, ki na leto prinesejo še 1,8 milijarde evrov, te pa morajo zadostiti več pogojem, od vsebin v francoskem jeziku do podpore neodvisnemu filmu – obveznost tako ni le kvantitativna, temveč tudi kvalitativna. Skupaj v francosko filmsko produkcijo letno priteče okrog 2,5 milijarde evrov. "V tem sistemu ni niti enega evra iz državnega proračuna," je poudaril Henrard.
Kako lahko Netflix financira domačo produkcijo
Do sedaj je finančne obveznosti pretočnih storitev v takšni ali drugačni obliki uvedlo 17 držav Evropske unije (EU), evropska direktiva o avdiovizualnih storitvah pa omogoča, da se tovrstni prispevki obračunajo tudi v primeru čezmejnih storitev, torej ko je podružnica kakšnega ameriškega podjetja registrirana v drugi evropski državi.
Ključno je, da skupen nastop evropskih držav veča pogajalsko moč, predvsem za manjše države, ki bi jih sicer skrbelo, da z visokimi dajatvami odženejo ponudnike, kot sta Netflix ali Disney+, je na posvetu dejala Julie-Jeanne Regnault, generalna direktorica Združenja filmskih režiserjev evropske filmske agencije (EFAD).
Regnault je izpostavila nedavno odločitev nizozemske vlade, da uzakoni obvezne investicije pretočnih platform v višini pet odstotkov prihodkov, čeprav so bili pred tem med večjimi nasprotniki direktive AVMS in uvedbe prispevkov. "Ne pozabimo, da je evropska podružnica Netflixa registrirana na Nizozemskem," je dodala.
Države sicer k regulaciji pristopajo različno: Edine države, ki so se odločile tako za uvedbo davka kot tudi obvezne investicije, so Francija, Portugalska in Hrvaška. Slednja je s svojimi lokacijami vodilna v regiji Adria pri privabljanju tujih produkcij, ledino pa orje tudi pri obdavčevanju pretočnih velikanov.
David proti Goljatu
Hrvaški ukrep ni bil dosežen zlahka, je zbranim povedal direktor hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC) Chris Marcich. Davek so namreč uvajali ravno ob nastopu pandemije, ko so se ljudje zanašali na pretočne storitve za prevedritev zaprtij, ob tem pa so bili odločevalci deležni pritiskov in groženj s strani ponudnikov. Na koncu so uvedli dvoodstotni davek, Marcich pa to obžaluje in si želi, da bi imeli takrat več poguma za višje stopnje prispevka.
Precep hrvaških regulatorjev pove nekaj o pogajalskih vzvodih različnih držav – Slovenija je tu bližje Hrvaški kot Franciji, saj smo majhen trg, kjer globalni pretočni velikani ne ustvarjajo veliko prihodkov. Tu se moramo zanašati na kolektivno pogajalsko moč v okviru evropske filmske agencije, meni Marcich, a opozarja, da je treba srednjeročno spremeniti nekaj zakonodaje, ker ta ne odraža interesov in potreb manjših držav.
Bloomberg Adria
"V vmesnem času je treba izvajati pritisk javnosti na ponudnike, ki se upirajo prispevkom. De facto diskriminacija, kot jo vidimo sedaj, po novem zakonu ni sprejemljiva. Morda devet ali deset držav članic EU uživa prednosti resničnih naložb, ostali pa ne. Takšna dvotirna Evropa ni niti politični cilj niti ne naslavlja kulturne raznolikosti," je dejal direktor HAVC.
Hrvaška se kot edina v regiji Adria lahko pohvali vsaj s hrvaškimi podnapisi in uporabniškim vmesnikom na največji pretočni platformi, medtem ko Slovenija podnapisov v domačem jeziku na Netflixu še ni izpogajala.
Za primerjavo, Netflix je v Francijo prišel leta 2014, leta 2018 pa je francoska vlada dopolnila obstoječo zakonodajo s t. i. davkom na Netlix oziroma pretočne storitve. Ta davek je takrat zahteval plačilo dveh odstotkov vseh prihodkov, generiranih v Franciji, leta 2020 se je ta prispevek povečal na 5,15 odstotka. S pomočjo direktive AVMS so v letu 2020 pretočne platforme vključili tudi v sistem obveznih investicij. Po novi ureditvi pretočne storitve v francoski filmski sektor vplačujejo 250 milijonov evrov iz naslova obveznih investicij in 100 milijonov evrov iz naslova prispevkov.
Razpotja slovenskega filma
Slovenski filmi ne dosegajo tako visokega tržnega deleža kot večje evropske države, je pa Bučar poudarila, da je v lanskem letu prišlo do precejšnjega skoka na tem področju, ko je tržni delež domačih filmov dosegel 17,5 odstotka. Dober znak je tudi dejstvo, da ta delež ni bil posledica le ene uspešne produkcije, temveč več njih.
Alokacija sredstev je najmanj diverzificirana izmed vseh analiziranih evropskih držav, kar pomeni, da obstaja le en vir financiranja za film, tj. SFC, višina proračuna pa je prav tako med najnižjimi v Evropi, je leta 2021 pokazala raziskava družbe Wagner & Hatfield. Največ teh sredstev se vloži v produkcijo, kar zapostavlja druge aspekte filmske industrije; udeleženci posveta so omenili npr. pomanjkanje sredstev za filmsko izobraževanje.
Ideja o davkih in obveznih investicijah kot viru financiranja za slovensko filmsko industrijo sega v davno leto 1992, še pred nastankom Slovenskega filmskega sklada (SFS), predhodnika SFC. A do implementacije te ideje ni nikoli prišlo, je pojasnila Bučar. V zadnjih desetih letih so vsaj trije poskusi reformiranja sistema – v letih 2014, 2021 in 2022 – padli v vodo zaradi odstopov vlad in pomanjkanja politične volje.
Bloomberg Adria
Edini izdajatelj televizijskega programa, ki je dolžan prispevati dva odstotka sredstev za domačo avdiovizualno produkcijo, je RTV Slovenija, ki s temi sredstvi razpolaga neodvisno od SFC. Višina sredstev RTV za ta namen se giblje okrog 1,7 milijona evrov na leto. SFC se medtem sooča tudi s kadrovsko stisko. Na centru je namreč zaposlenih osem ljudi, kar je enako številu članov odbora, je še dejala Bučar.
"Trenutno se nahajamo na razpotju. Določene stvari dobro funkcionirajo, so pa finančno omejene. Drugih primerov dobrih praks, kjer sredstva prihajajo znotraj industrije, torej od tistih, ki imajo od nje neko korist, pa v Sloveniji žal še nismo vpeljali," nam je ob robu posveta povedal Daniel Hočevar, producent pri produkcijski hiši Vertigo. "Mislim, da ti primeri dobrih praks iz tujine kažejo, da ne gre tu za nikakršno davščino, ampak za koheziven način sodelovanja pri sofinanciranju domače AV produkcije."
