Stoletni velikani regije: Kako so preživeli turbulence?

Hrvaška: Kakovost, inovativnost in fleksibilnost so recept za uspeh 

Ko smo oblikovali seznam največjih in najstarejših družb, jih je novinar zagrebške redakcije Bloomberg Adria Miro Soldić na Hrvaškem našel več kot 20. Stomilijonski prag za uvrstitev na seznam jih je preseglo 14. Največji in najstarejši so farmacevt Pliva, proizvajalec električne opreme Končar Elektroindustrija, tobačno podjetje BAT Adria – prej znano kot Tvornica duhana Rovinj –, prehrambno podjetje Belje, proizvajalec pijač Jamnica, proizvajalec slaščic Kraš, proizvajalec detergentov in higienskih proizvodov Saponia in tako dalje.  

Pod pragom sto milijonov prihodkov so pristali mesna industrija Gavrilović, ki jo, mimogrede, upravlja deveta generacija družine Gavrilović, proizvajalec lokomotiv, vagonov, dvigal, oklepnih vozil, mostov, kotlov in druge težke mehanizacije Đuro Đaković, ki je ime dobil po hrvaškem aktivistu iz medvojnega obdobja, proizvajalec pijač Badel 1862, podjetje za gojenje, ulov in predelavo rib Sardina, tovarna piškotov in vafljev Koestlin, proizvajalec tekstila Varteks, proizvajalec alkoholnih pijač Maraska in tako dalje. 

Stanje hrvaškega gospodarstva se ne razlikuje od drugih držav na prehodu iz komunizma; pravzaprav so težave do današnjih dni podobne. Kot največji korak od osamosvojitve Hrvaške leta 1990 Branko Roglić, lastnik hrvaške družbe Orbico, vidi letošnji vstop v evroobmočje in schengensko območje. "To je zadnji korak pri izstopu iz Balkana v Evropo, kamor tudi sodimo," pravi. Roglić se ob tem spomni na besede hrvaškega politika Stjepana Radića, ki je vstop Hrvaške v prvo Jugoslavijo, kraljevino pod vodstvom srbske dinastije Karađorđević po prvi svetovni vojni, označil kot "hitenje gosi v meglo". S polnopravnim vstopom Hrvaške v evropsko integracijo po Roglićevem mnenju Hrvaška zapušča to meglo. Hrvaška je za ta korak potrebovala 15 let dlje kot Slovenija, čeprav sta v takratno skupno kraljevino po drugi svetovni vojni vstopili skupaj.  

Čeprav je na seznamu stoletnih podjetij malenkost več slovenskih podjetij, se hrvaško gospodarstvo dinamično spreminja in je dokazalo, da je sposobno v relativno kratkem času ustvarjati tudi samoroge, torej podjetja, vredna več kot milijardo evrov, kot sta hrvaški proizvajalec avtomobilov Rimac in informacijskotehnološko podjetje Infobip. "Zdaj imamo proste roke in upam, da bomo s pomočjo pametnih ljudi razvijali državo," optimistično zaključuje Roglić.   

Kaj pa pravijo hrvaški stoletniki – 112-letni Kraš, znan po bombonih Ki-ki in Bronhi, piškotih Domaćica, pralinejih Bajadera, 129-letni proizvajalec detergentov in čistilnih sredstev Saponia Osijek ali 104-letno modno podjetje Varteks? 

Najzahtevnejši trenutki v njihovi zgodovini so povezani z vojnami, so enotni. Že po drugi svetovni vojni so se denimo proizvajalci čokolad in piškotov združevali ter nastopili pod skupnim imenom Josip Kraš. Obrati in tovarne so se v teh obdobjih soočali s pomanjkanjem nekaterih surovin; v proizvodnji čokolade so bila to kakavova zrna. Vseeno so se podjetja prilagajala in ohranjala svoje delovanje.  

Kar nekaj preobrazb je bilo tudi v sami lastniški strukturi. V Krašu denimo omenjajo, da sood 50. do 90. let poslovali na podlagi delavskega samoupravljanja Po letu 1990 oziroma 1991 je ponovno sledila popolna preobrazba trga, lastništva, poslovanja. Ko je trg nekdanje države razpadel, so tovarne od konca leta 1991 do leta 1995 delovale v izrednih vojnih razmerah. V podjetju Saponia Osijek se spominjajo škode, ki so jo takrat utrpeli na objektih, predvsem v novih proizvodnih prostorih v Nemetinu in distribucijskem centru. Tudi izguba prometnih povezav je nosila težke posledice tako za podjetje kot za regijo. V tem obdobju se je trg skoraj čez noč močno skrčil. 

Po vojni so se na Hrvaškem pomembno spreminjali poslovni modeli in lastniške strukture velikih podjetij. Proces podrobno opišejo v podjetju Kraš. Leta 1992 je na skupščini nastala nova delniška družba Kraš prehrambna industrija, kmalu za tem so mali delničarji postali večinski lastniki podjetja. Ti delničarji so nato ustanovili Kraš ESOP z namenom razvijati model delavskega delničarstva. Pred nekaj leti pa so prepoznali potrebo po spremembi poslovno-lastniškega modela in delež prodali hrvaškemu mesnopredelovalnemu podjetju Mesna industrija Braća Pivac, ki je s tem postalo večinski lastnik.  

Podobno zgodbo opisujejo tudi v družbi Saponia. S koncem vojne in vstopom Mepas Grupe, vodilnega bosanskega distributerja izdelkov za vsakdanjo rabo, v lastniško strukturo leta 1998 se je v Saponii sprožil močan investicijski ciklus. Od privatizacije do danes je bilo skupaj vloženih več kot 68 milijonov evrov.  

Družbe omenjajo tudi izzive ob vstopu tujih konkurentov na trg. V Saponii in Varteksu pravijo, da se je v regiji močno povečal uvoz izdelkov nižjega cenovnega ranga. Podrobnosti opišejo v Varteksu, kjer omenjajo konkurenco z Daljnega in Bližnjega vzhoda, ki je privedla do množične proizvodnje manj kakovostnih oblačil. "K sreči se moda reciklira, zato sodobno oblikovanje vedno išče navdih v preteklih desetletjih. Barve, dizajni in kroji, ki so vladali v 70. letih prejšnjega stoletja, so recimo aktualni tudi to sezono," pravijo v Varteksu.  

Kakovost izdelkov in zvestoba blagovnim znamkam ter stalno prilagajanje in inoviranje je recept za uspeh, pravijo v en glas.  

Srbija: Cesarstva in države se menjajo, elektrika, pivo in orožje ostajajo  

Novinarka iz beograjske redakcije Bloomberg Adria Vanja Popović je našla 16 stoletnikov iz Srbije, a je le eno podjetje izpolnilo pogoje za uvrstitev na seznam največjih z najdaljšo tradicijo. To je državno podjetje Elektroprivreda Srbije (EPS), ki obstaja vse od leta 1893. Zasluge za nastanek družbe in elektrifikacijo Srbije pripisujejo profesorju fizike in mehanike Đorđu Stanojeviću.  

Podjetje EPS je leta 2022 ustvarilo dobre tri milijarde evrov prihodkov, kar ga je izstrelilo na vrh našega seznama. Omeniti je treba tudi, da so v preteklem letu poglobili izgubo za 400 odstotkov, in sicer na 630 milijonov evrov. Težko poslovno leto je predvsem posledica težav pri proizvodnji premoga in električne energije ter motenj na energetskem trgu, ki so posledica svetovne energetske krize, so pojasnili.  

Na pragu seznama stoletnih velikanov so ostala podjetja, kot so proizvajalec piva Apatinska pivara, tovarna orožja Zastava oružje, proizvajalec pijač, Knjaz Miloš, najbolj znan po mineralni vodi, proizvajalec čokolad, bombonov in peciva Pionir, proizvajalec mesa in mesnih izdelkov Yuhor in tako dalje. 

Eden od večjih izzivov gospodarstva in ljudi v Srbiji so bile zagotovo gospodarske sankcije zoper Jugoslavijo, Srbijo in Črno goro od leta 1992 do 1994. "To je vrnilo Srbijo 20 let nazaj," je lani za britansko BBC povedal Ljubodrag Savić, profesor na beograjski Ekonomski fakulteti. Razpadel je notranji trg in zgodila se več kot tisočodstotna hiperinflacija. Z daytonskim sporazumom leta 1995 je bila vojna končana, a sledil je še večji udarec za ljudi in gospodarstvo – večmesečno bombardiranje Srbije s strani vojaških sil Nata leta 1999 z argumentom, da želijo po propadlih pariških mirovnih pogajanjih preprečiti humanitarno krizo in vojni konflikt na Kosovu. Šlo je za usoden udarec za srbsko gospodarstvo, življenjski standard je padel na najnižjo raven. "Če je Nemčija s propadom weimarske republike in s hiperinflacijo nekako učbeniški primer kaosa, se je ob ekonomskem zlomu s 15.000-odstotno inflacijo dogajalo nekaj podobnega tudi v Srbiji. To ob takšni hiperinflaciji pomeni popoln ekonomski zlom gospodarstva," komentira profesor Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete. Tisti, ki so preživeli, so preživeli tudi ob pomoči države. Pa tudi zaradi povezav z Rusijo, ki je imela strateški interes na Balkanu, in kasneje tudi s Kitajsko, dodaja profesor. "Nastal je napol prazen prostor – veliko govorjenja, malo konkretnih dejanj. To je ena bolj žalostnih političnoekonomskih zgodb," meni profesor iz Ljubljane. 

Kako so se v tem okolju znašla stoletna podjetja? Apatinska pivara ima eno najdaljših tradicij v regiji, in sicer je bila ustanovljena v habsburški monarhiji v času Marije Terezije leta 1748 in je tako doživela vse od cesarjev, kraljev in dvojne monarhije do komunistične oblasti in tranzicije ter privatizacije. Družba je od leta 2012 del ameriškega pijačarskega koncerna Molson Coors. "Tri najstarejše stavbe so bile v sklopu kompleksa pivovarne v Apatinu leta 1994 razglašene za kulturno dediščino. Hala HoReCa, v kateri še danes točimo pivo, je že sama po sebi pravi mali pivovarski muzej," opisuje direktor Apatinske pivare Igor Vukašinović. Od ustanovitve pivovarna ni delovala le v obdobju od leta 1935 do leta 1945, ko je bila proizvodnja prekinjena zaradi težkega finančnega položaja in vojne.  

"Nenehna vlaganja, ki so se odražala v rekonstrukciji in posodobitvi takrat razpoložljivih proizvodnih obratov, uvedbi novih tehnologij v proizvodnem procesu in povečanju zmogljivosti proizvodnje piva, so v obdobju od leta 1958 do leta 1966 ustvarila osnovo za nadaljnji razvoj pivovarne in njene preobrazbe v giganta, kakršen je danes," pojasnjuje direktor Vukašinović. 

V kasnejših letih so posodabljali proizvodnjo in povečevali asortima izdelkov tudi z brezalkoholnimi pijačami. Dane Ćosić je bil na čelu pivovarja 30 let, preden se je leta 1982 upokojil. Napisal je tudi knjigo z naslovom Apatinska pivara – zgodba direktorja. V knjigi med drugim opiše, kako je nastalo ime znanega piva Jelen. Ćosić je obiskal neko pivovarno v Nemčiji, kjer so mu povedali, da je tam v navadi, da se pivo poimenuje po plemeniti živali, na primer divjadi. To je Ćosića spomnilo na jelene, ki se potikajo po apatinskih gozdovih – in tako je bilo ime rojeno. Ko so se zgodile sankcije v 90. letih, so zmanjšali proizvodnjo. Leta 1999 je bila tovarna bombardirana, pri čemer je utrpela veliko razdejanje, posledice pa čutijo še danes, saj ni bilo novih investicij ali gradnje novih zmogljivosti. 

Tudi zgodovina edine tovarne orožja v Srbiji Zastava oružje je dolga in viharna, težavam pa ni videti konca. Leta 1853 je družba začela proizvodnjo topov, letos praznujejo 170 let obstoja. "Na ta jubilej bi morali biti ponosni. Negotovost, kako ga bomo praznovali, pa je velika. Zadnja leta se vsi nekako izogibajo našim proslavam, kot bi se politiki sramovali tovarne," opaža Dragan Ilić, predsednik sindikata v tovarni Zastava oružje. Trenutno je družba brez direktorja. To povzroča kup težav, saj ima po zakonu in statutu podjetja samo generalni direktor pooblastilo za zastopanje družbe. "Prišli smo v pravni vakuum, kjer ni nikogar, ki bi podpisal recimo odločbo za upokojitev zaposlenih ali podaljšanje pogodbe," pove Ilić in doda, da so organizirali že štiri opozorilne stavke. "Smo na robu propada. Proizvodnja je padla na najnižjo raven v zgodovini." Ilić odgovornost za poglabljanje izgube pripiše neodgovornemu vodenju in slabemu načrtovanju v preteklosti, med vzroki pa navede tudi to, da niso izkoristili poslovnih priložnosti. "Nekateri strokovnjaki pravijo, da je takšno slabo gospodarjenje še bolj škodljivo kot Natovo bombardiranje," omeni Ilić. Sicer pa se spominja, kako so bile takrat zgradbe porušene, oprema uničena, zaposleni ponižani. "Delalo se je tudi v času bombardiranja, a je bilo okolje izredno zahtevno. Dobiti stranko je bilo kot prava loterija," pravi.  

V letih 2005 in 2006 se je začela demilitarizacija. Vlada takratnega premierja Vojislava Koštunice je za podjetja strateškega pomena razglasila pet tovarn, tudi Zastavo oružje. Sledilo je okrevanje, država je investirala v podjetje. Ilić dodaja, da je podjetje izvozno naravnano in da največ izvažajo v Združene države Amerike (ZDA) ter da je blagovna znamka Zastava oružje prepoznavna v svetu. "Naše puške in mitraljezi so zelo kompleksni izdelki. Srbija ima redkokdaj ponuditi kaj takšnega svetu," dodaja. Zakonodaja predvideva zmanjšanje državnega deleža v podjetju na raven do 49 odstotkov; ni izključeno, da se bo to v prihodnosti tudi zgodilo. 

Bosna in Hercegovina: Brez neizmerne želje po obstanku je težko preživeti 

Na seznamu največjih in najstarejših ni podjetij iz Bosne in Hercegovine (BiH). Čeprav smo tam našli tudi stoletnike, so ti praviloma manjši in ne dosegajo sto milijonov evrov prihodkov, kar je prag za uvrstitev na seznam. Novinarka iz sarajevskega uredništva Bloomberg Adria Mirela Haskić Suša je našla 15 podjetij z vsaj stoletno tradicijo, med katerimi so proizvajalci mineralne vode Sarajevski kiseljak, piva Sarajevska pivara in Banjalučka pivara, vina Carski vinograd, pridelovalec soli Solana iz Tuzle, pekarska družba Klas ter proizvajalec mleka in mlečnih izdelkov Mljekara Livno …  

Čeprav je zgodovina BiH pred letom 1990 pestra, je verjetno najbolj svež spomin na vojno po osamosvojitvi od leta 1992 do leta 1995. Vojna je vzela več kot sto tisoč življenj, uničila številne objekte in infrastrukturo. Gospodarstvo v času vojne praktično ni delovalo.  

Za podjetja in BiH sta bila razpad Jugoslavije in vojna, ki je sledila, eno najtežavnejših obdobij v zgodovini. Pretrgane so bile vse vezi z dolgoletnimi parterji iz tedanje skupne države, ustavil se je razvoj, infrastruktura podjetij in njihova okolica sta bili skoraj popolnoma uničeni. Podjetja pripovedujejo o herojstvu, povezanosti in sodelovanju.  

"Kljub vojni Sarajevska pivara ni prenehala z delom, čeprav je bila proizvodnja simbolična – le tri odstotke prejšnje proizvodnje. Za Sarajevčane je bil to edini vir pitne vode v obleganem mestu," pravi Elvir Husejnović, vodja marketinga Sarajevske pivare. Pivovarno je takrat vodil Hilma Selimović, ki jo je rešil pred krizo v 80. letih ter do leta 1991 posodobil proizvodnjo in jo povečal za trikrat.  

Pred sarajevsko pivovarno so Sarajevčani v vojnih letih vsak dan čakali v vrstah za vodo. Poleg tega so zaposleni v pivovarni oskrbovali prebivalce z vodo na 21 lokacijah v mestu ter skrbeli tudi za bolnišnice, javne kuhinje in druga podjetja, ki so delovala v tem obdobju. Že na začetku vojne so v kleti skrili zaloge slada, hmelja in amonijaka, proizvodnja pa se je nadaljevala po zaslugi generatorja, saj je mesto ostalo brez elektrike. Ko je zmanjkalo surovin, so prvič začeli izdelovati pivo iz riža. Proizvodnja ni bila prekinjena, čeprav je na pivovarno padlo okoli 350 nabojev različnih kalibrov.  

Tudi Klas je bil ključen za preskrbo Sarajeva med vojno, se spominja upokojeni delavec Alija Šabanović, ki opisuje, kako se je Klas boril skozi celotno svojo zgodovino. Tam je delal 50 let, vse od študentskih let, naprej kot skladiščnik, na koncu pa tudi kot direktor. "Radi smo imeli podjetje, v katerem smo delali," pravi Šabanović, ki je izkušnje in ljubezen do podjetja strnil v monografiji z naslovom 115 let Klasa – kratka zgodovina mlinarstva in pekarstva v BiH, ki je bila izdana leta 2017. 

Enega najhujših udarcev je Klas doživel oktobra 1992, ko so štiri tankovske granate zadele mlin, "srce" podjetja – zadet je bil prostor pod armirano betonsko ploščo nad silosom za moko. Mlin je bil ustavljen, oprema uničena. "Nato se je začela rekonstrukcija mlina, pri kateri so sodelovali številni strokovnjaki, veliko je bilo improviziranja, mlin pa so ponovno zagnali v dobrega pol leta, kar je bil velik uspeh v vojnih razmerah," se spominja Šabanović. 

Vojno obdobje je bilo tudi obdobje inovativnosti zaposlenih, saj so v štirih vojnih letih z improvizacijami uspeli ohraniti proizvodnjo. Pomanjkanje vode so v Klasu reševali z redno nočno dostavo s cisternami iz sarajevske pivovarne. Ko je primanjkovalo pekovskega kvasa, je Sarajevska pivara proizvajala pivski kvas za proizvodnjo kruha. Težave s pomanjkanjem električne energije so v Klasu reševali s prevzemom agregatov pri drugih sarajevskih podjetjih, vendar pa je slabo in nekvalitetno gorivo povzročalo nenehne zastoje v njihovem delovanju, kar je oteževalo proizvodnjo.  

Če sta omenjeni tovorni delovali ves čas vojne, so morali Sarajevski kiseljak leta 1993 popolnoma ustaviti. Njihova zgodba se je sicer začela, ko se je jugoslovanska monarhija odločila, da mesto Kiseljak postane narodno zdravilišče, kamor ljudje prihajajo uživat mineralno vodo, saj so verjeli, da ima zdravilni učinek.  

Vojna je za seboj pustila tudi uničene poslovne objekte, podjetja so ostala brez surovin, z ukradenimi tovornjaki, izgubljeno embalažo in neplačanimi terjatvami, naštevajo v podjetjih. V Sarajevskemu kiseljaku so ob koncu vojne ocenili, da je podjetju povzročila za okoli 8,5 milijona nemških mark (4,25 milijona evrov) škode, v Sarajevski pivari pa so povojno škodo ocenili na več kot 20 milijonov dolarjev (18,7 milijona evrov ob trenutnem tečaju).  

Po vojni je sledil čas za rekonstrukcijo in iskanje stabilnega lastništva. V štirih letih je Sarajevskemu kiseljaku uspelo dvigniti obseg proizvodnje mineralne vode na predvojno raven in uvesti embalažo iz plastike. Novembra 1998 je hrvaški koncern Agrokor prek Jamnice postal večinski lastnik Sarajevskega kiseljaka in začel vlagati v razvoj in posodobitev tovarne. Danes je Sarajevski kiseljak del skupine Fortenova, ki je nastala s prestrukturiranjem insolventnega hrvaškega prehrambno-trgovskega giganta Agrokor. Tudi v Sarajevski pivari pravijo, da so v prenovo tovarne vložili približno 43 milijonov evrov. Privatizacija pivovarne je potekala leta 2001, od takrat pa je podjetje v večinski lasti nekdanjega direktorja Hilme Selimovića. 

Po podobnem zaporedju so se dogodki odvijali tudi v Klasu – celovita rekonstrukcija mlina je bila končana leta 2002. Istega leta je Klas kotiral na sarajevski borzi. Leta 2014 ga je kupila bosanskohercegovska skupina AS Group (danes AS Holding), ki je v lasti družine Hrvić in jo vodi predsednik uprave Rusmir Hrvić.  

Severna Makedonija: Neizkoriščene priložnosti 

Čeprav na seznamu stoletnih velikanov ni podjetij iz Severne Makedonije, je novinarka in urednica skopskega uredništva Bloomberg Adria Aleksandra Tomić našla nekaj manjših stoletnikov. Omenimo pridelovalca vin Tikveš, pivovarja Prilepska pivarnica in Pivara Skopje, tovarno čokolade, vafljev in sladkarij Evropa ter tobačno podjetje Tutunski kombinat Prilep. 

Podjetja so uspela preživeti, ker so bila skozi vse blokade in embarge osredotočena na makedonski trg, razmišlja Dušan Petreski, nekdanji predsednik Gospodarske zbornice Makedonije. Nekatera podjetja so tudi prejela pakete pomoči iz sklada Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), ki jih je recimo Pivara Skopje večkrat izkoristila. "Čeprav je takrat skupna vlada dejala, da proizvodnja piva ni prioriteta, smo vseeno uspeli dobiti pomoč v več tranšah in tovarno rešili pred propadom," dodaja.  

Ob osamosvojitvi leta 1991 je bila Makedonija edina država, ki je vojna ob razpadu Jugoslavije ni direktno prizadela. Čutili pa so posledice vojne, ki je izbruhnila na Kosovu leta 1998, ko je v Makedonijo prebežalo okoli 360 tisoč Albancev, ki so se potem vrnili na Kosovo. Albanski nacionalisti so takrat zahtevali tudi neodvisnost delov Makedonije z albanskim prebivalstvom. Oboroženi upor se je končal leta 2001 z ohridskim sporazumom. Težave je Makedoniji povzročala tudi Grčija, predvsem zaradi imena in njenih simbolov. Spor se je končal šele leta 2018 s prespanskim sporazumom, ki je Makedoniji prinesel novo ime Severna Makedonija.  

Gospodarstvo so dušile predvsem odsotnost infrastrukture in trgovinske sankcije, ki so prizadele tako Jugoslavijo kot Makedonijo neposredno, denimo embargo Grčije.  

Vseeno so tudi v Severni Makedoniji uspeli izkoristiti plodno zemljo za pridelavo vina – Tikveš obstaja vse od leta 1885, ko se je v Makedoniji prvič začela organizirana pridelava in prodaja vina. Da ima Tikveš posebno mesto v gospodarski zgodovini Jugoslavije, priča tudi vinski arhiv Tikvesha, ki je bil ustanovljen na pobudo Josipa Broza - Tita. Tito je verjel, da mora klet ohraniti vina najboljših letnikov po vzoru svetovno znanih pridelovalcev. Tako danes v vinski kleti v Kavdarcih najdemo na tisoče vinskih steklenic najžlahtnejših letnikov.   

Zakaj pa ni več makedonskih stoletnikov? "Funkcionalna država smo od leta 1945, pred tem obdobjem je bila Makedonija pasivno območje brez perspektive gospodarskega razvoja. Imeli smo usnjarne, manjše mline, hidroelektrarne ..." razlaga Dušan Petreski, ki je naši novinarki izročil knjigo iz leta 1998, ki prikazuje gospodarski razvoj Makedonije. "S posebnimi čustvi sem listala monografijo, ki je tudi opomin na dogodke, ki so državo potisnili v šibak gospodarski razvoj, neizkoriščene priložnosti in malo optimizma," pravi Tomić.  

Ko se je leta 1945 zgodila nacionalizacija, je Makedonija v sklopu centralnega načrtovanja "dobila" paket za primarno proizvodnjo. To pomeni, da so makedonska podjetja proizvajala primarne proizvode, ki so jih dokončali v drugih podjetjih takrat skupne države. Tudi zato so številna velika podjetja propadla, pojasnjuje Petreski. Država pred letom 1918 pravzaprav ni imela razvite industrije, predvsem ker je bila Makedonija do leta 1912 del turške države, je v svojih delih zapisal Borislav Blagoev, prvi glavni tajnik trgovinsko-industrijske zbornice v Makedoniji. V obdobju obeh svetovnih vojn je obstajalo le okoli sto industrijskih podjetij, med vojno pa je bila večina zgradb in infrastrukture uničena.  

Slovenija: Stoletniki s pogledom izven meja 

Na seznamu stoletnih velikanov je 12 podjetij iz Slovenije, ki dosegajo in presegajo prag sto milijonov evrov prihodkov v letu 2021. Vsega skupaj smo jih našli več kot 20. "Za slovenska podjetja je veljalo, da so bila vedno bolj odprta do tujine," pravi profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete Bogomir Kovač. Veliko je tudi preživelih blagovnih znamk, ne pa tudi podjetij.  

Predvsem dolgoživa je metalurška in kemična dejavnost. Med stoletnimi podjetji iz omenjenih dejavnosti sta Cinkarna Celje, ki v letu 2023 praznuje 150. obletnico svojega obstoja, in Impol iz Slovenske Bistrice, ki je iz plavža in kovačije iz leta 1825 postal sodobno metalurško podjetje. Proizvajalec aluminija bo čez dve leti dopolnil 200 let, četudi ni vedno slišal na ime Impol. Svoje začetke v 19. stoletju beležijo tudi podjetja Helios, tovarna barv in lakov, trgovec z gradbenim materialom Merkur, ki je nastal leta 1896 kot trgovina z železnino, in Pivovarna Laško, ki je začela z varjenjem piva v letu 1825. Dolgo tradicijo ima tudi ribniško podjetje Riko (Ribniška industrija kovinske opreme), ki se je začelo kot delavnica športne in medicinske opreme z imenom JOR leta 1881, za časa Jugoslavije proizvajalo kmetijsko mehanizacijo, od osamosvojitve Slovenije pa se ukvarja z inženiringom in modernizacijo proizvodnih procesov. V prvih desetletjih 20. stoletja so nastali še drugi obrati težke industrije, kot sta Hella Saturnus (1921) in Unior (1919), razvila se je tudi zavarovalniška dejavnost z Zavarovalnico Triglav (1900). Leta 1905 je bila ustanovljena Perutnina Ptuj, cementarna Salonit Anhovo je nastala leta 1921, dve leti kasneje pa še domžalska tovarna sanitetnega materiala Tosama, ki letos svojo sto let. 

Gospodarske težave v nekdanji skupni državi so privedle do največje prelomnice v slovenski zgodovini – odcepitve od Jugoslavije. Vojna v Sloveniji je trajala deset dni. Tako kot v preostalih državah so tudi slovenska podjetja izgubila večinski trg in so morala poiskati nove trge. Zakaj je Impol obstal skoraj 200 let? "Razlogov je več. Prvi je prava panoga. Aluminij je kovina, ki kotira na borzi. Čeprav so v gospodarstvu vedno nihanja, poraba konstantno raste, kar daje pozitivne spodbude za poslovanje in dober razvoj podjetja. Sreča je tudi, da je podjetje, predhodnik Impola, prvih 130 let predelovalo baker in si je s tem na področju predelave barvnih kovin nabralo veliko znanja, ki so ga lahko kasneje zaposleni uporabili pri obdelavi aluminija in hitro osvojili nove postopke. V Impolu je vedno bilo veliko znanja. Od nas, ki smo bili prvi v Jugoslaviji, so se učili tudi vsi ostali jugoslovanski predelovalci aluminija," v Impolovi publikaciji zapiše metalurg Črtomir Zadravec.