Kitajska rešuje države v razvoju – najprej posodijo, nato pomagajo

Bloomberg Businessweek

Nova študija je pokazala, da je Ljudska banka Kitajske od leta 2000 za pomoč tujim posojilojemalcem namenila najmanj 240 milijard dolarjev (219  milijard evrov). 

Kitajska je v okviru svojih prizadevanj za širitev poslovanja in vpliva, ki se lahko primerjajo s širitvijo gospodarske moči Združenih držav Amerike (ZDA) v 20. stoletju, v obdobju ene generacije postala največji svetovni neodvisni posojilodajalec gospodarstev v razvoju. Zdaj smo pred naslednjim poglavjem: ker ima vse več revnih držav težave zaradi dolgov, Kitajska črpa iz ogromnih rezerv svoje centralne banke, da bi se uveljavila kot vir nujnih sredstev za reševanje prav tistih držav, ki jim je dolga leta posojala denar.

Skupina vodilnih ekonomistov je v novi študiji, ki ponuja redek vpogled v to, kaj Ljudska banka Kitajske (angl. People's Bank of China) počne s svojimi 3,3 bilijona dolarjev (tri bilijone evrov), dokumentirala najmanj 240 milijard dolarjev (220 milijard evrov) pomoči, ki jo je Peking od leta 2000 namenil 22 državam, med njimi Argentini, Pakistanu in Nigeriji.

Po mnenju avtorjev gre za "nov svetovni sistem čezmejnega posojanja denarja, namenjen reševanju držav v dolžniških težavah", konkurenčen sistemom, ki jih od 40. let prejšnjega stoletja izvajajo ZDA. Ljudska banka Kitajske s tem postaja tudi vpliven posojilodajalec v skrajni sili v času vse večje tekmovalnosti med ZDA in Kitajsko.

Kitajska je več kot tri četrtine sredstev oziroma 185 milijard dolarjev (169 milijard evrov) razdelila v letih od 2016 do 2021, ko se je več držav v vzponu in razvoju spopadalo s finančnimi težavami; te je pandemija še poglobila. Čeprav so natančne primerjave težko izvedljive, je 185 milijard dolarjev (169 milijard evrov) več kot 144 milijard dolarjev (139 milijard evrov), ki jih je v istem obdobju izplačal Mednarodni denarni sklad (MDS). MDS je poleg tega avgusta 2021 izdal 650 milijard dolarjev (595 milijard evrov) v okviru posebnega pandemskega zvišanja kvot, ki so jih države lahko uporabile za povečanje rezerv. 

Večina te pomoči je bila na voljo prek linij valutnih zamenjav Ljudske banke Kitajske, pri katerih gre pravzaprav za posojila z nizko obrestno mero med centralnimi bankami. Banka se je v zadnjih dveh desetletjih s 40 državami in trgovinskimi bloki dogovorila za pogodbe o zamenjavi (t. i. swap pogodbe) v vrednosti približno 580 milijard dolarjev (530 milijard evrov), pri čemer je šlo tudi za njena prizadevanja za spodbujanje mednarodne uporabe kitajske valute renminbi (uradno ime kitajske valute juan) v trgovinski in drugi poslovni dejavnosti.

Študija navaja, da je v navedenem obdobju 22 držav iz teh kreditnih linij pridobilo najmanj 170 milijard dolarjev (155 milijard evrov). Preostalih 70 milijard dolarjev (64 milijard evrov) so vlade prejele prek posojil kitajskih bank in podjetij v državni lasti.

Povečanje obsega kitajskih posojil prek centralne banke sledi pobudi predsednika Xija Jinpinga Pas in cesta (angl. Belt and Road), mehki spodbudi, s katero je bilo financiranih za 900 milijard dolarjev (824 milijard evrov) infrastrukture in drugih projektov po vsem svetu. Kritiki očitajo, da je pobuda prispevala k dolžniškim težavam v državah, kot sta Šrilanka in Pakistan, ter k negativnim posledicam za kitajske posojilodajalce v državni lasti, ki jim dolžniki dolgujejo velik del denarja.

Pogodbe o valutnih zamenjavah so po svetovni finančni krizi 2007–2008 postale značilnost odzivov na krize. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave (angl. Bank of International Settlements) so glavne centralne banke na vrhuncu gospodarskih pretresov zaradi pandemije covida-19 maja 2020 iz linij valutnih zamenjav ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed) načrpale skoraj 450 milijard dolarjev (412 milijard evrov). Fed in štiri druge centralne banke so se ta mesec prav tako oprli na trenutne linije valutnih zamenjav, ker so želeli ohraniti pretok dolarjev v finančnem sistemu, ko so se posledice propada banke Silicon Valley Bank razširile čez Atlantik do banke Credit Suisse. Kratkoročna posojila se običajno odplačajo v nekaj dneh.

BloombergAdria.com

Študija, objavljena 27. marca, trdi, da je pri kitajskih pogodbah o valutni zamenjavi drugače, saj države v razvoju iz teh 
linij črpajo denar tudi za druge namene, ne le za zagotavljanje likvidnosti. Uporabljajo jih za krepitev deviznih rezerv svojih centralnih bank v času krize, da bi se izognile znižanju bonitetnih ocen in napadom na svoje valute. Pa tudi za financiranje državnih proračunov. S tem je kitajska centralna banka postala vir nujnih sredstev ali premostitvenih posojil, ki so tradicionalno v pristojnosti MDS.

Uradniki Ljudske banke Kitajske zgodbe niso želeli komentirati. Jin Zhongxia, vodja mednarodnega oddelka pri Ljudski 
banki Kitajske, je pred kratkim na spletnem forumu kitajska posojila označil za "le majhen del širše slike" in namignil, da so se dolžniške težave držav v razvoju zaostrile zaradi zaostrovanja monetarne politike Feda in drugih centralnih bank bogatega sveta. 

Študija ekonomistov Svetovne banke, raziskovalnega projekta laboratorija AidData univerze William & Mary, univerze 
Harvard in nemškega Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu je nastala v pomembnem trenutku. Medtem ko je večina pozornosti v zvezi z naraščajočimi napetostmi med ZDA in Kitajsko usmerjena v trgovino, tehnologijo in industrijsko politiko, je dolg še ena točka trenja. 

Kitajska tradicionalno ni želela sodelovati v pogajanjih o dolgu s skupino držav upnic ali MDS in je raje sklepala svoje 
dogovore. Peking poleg tega posojilojemalcem raje odobri več časa za odplačilo posojil, kot da bi njihov dolg odpisal. 

Carmen Reinhart, nekdanja glavna ekonomistka Svetovne banke in ena od avtoric študije, je kritična do kitajskega pristopa. "To je začetek zelo dolgega in dolgotrajnega obdobja dolžniških težav za te države," pravi. "Vloga, ki jo ima Kitajska v tej fazi, pa pomeni odlašanje z reševanjem težav."

Kot pojasnjuje, avtorji poročila ne morejo dokazati, da se to res dogaja, vendar "denar je nadomestljiv", pravi Reinhart. 
"To, ali bodo šla sredstva Ljudske banke Kitajske neposredno za plačilo kitajskim posojilodajalcem ali ne, ni tako pomembno. S krepitvijo rezerv centralne banke se sprosti denar, ki ga lahko v krizi usmerimo drugam." Nekaj podobnega je v 80. letih prejšnjega stoletja storila ameriška centralna banka Federal Reserve za zaščito ameriških bank, ki so se znašle v težavah zaradi posojil latinskoameriškim državam, razlaga.

Uradniki v Washingtonu še naprej opozarjajo, da je Peking številne revne države zvabil v dolžniško past. "Kitajska je prišla in ustvarila velikanske dolgove," je dejal svetovalec Bele hiše Amos Hochstein v govoru v washingtonskem možganskem trustu 22. marca. Kot je dodal, se zdaj od MDS in drugih držav zahteva, da rešujejo države z dolgom do Kitajske.

Jasno pa je, da Kitajska pridobiva čedalje večjo vlogo pri izračunih držav, ki jih je prizadela kriza, in ponuja alternativo sistemu, ki je do zdaj desetletja usmerjal odziv sveta na izredne gospodarske razmere. To je še kako pomembno, saj se največji gospodarstvi čedalje izraziteje bojujeta za vpliv v svetovnem finančnem in monetarnem sistemu, ki, kot so zapisali avtorji študije, "postaja vse bolj večstranski manj institucionaliziran in manj pregleden".