Turški sultan v nedeljo igra tekmo življenja

 Nadobudni mladi napadalec nogometnega kluba Camialtı iz Istanbula je v žaru igre grobo zbil nasprotnikovega branilca, za kar mu je sodnik prisodil prekršek. Ker se je virtuozno obvladovanje žoge napadalca lahko primerjalo zgolj z njegovim vzkipljivim in prepirljivim značajem, si je po burnem prerekanju s sodnikom prislužil še rdeči karton. "Rdeči karton sem v svoji karieri dobil samo enkrat," je dogodke iz 70. let 20. stoletja v intervjuju ponosno povzel turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

Erdoğanov politično-ekonomski tobogan

A glede na razplet prvega kroga prelomnih predsedniških in parlamentarnih volitev v Turčiji zna biti, da ta za nekdanji nogometni up morda niti ne bo zadnji. Kako povsem predvidljiv se je moral razplet volitev pred 14. majem zdeti človeku, ki turški državi, družbi in ne nazadnje gospodarstvu tako ali drugače poveljuje že dve desetletji. Človeku, obsedenemu z nadzorom nad najmanjšimi potankostmi, brez katerega se v tej razsežni 85-milijonski pretežno islamski državi ne zgodi niti najmanjša stvar – od cene čebule in kumaric do opredelitve drže do Moskve ali Washingtona.  

Človeku, čigar življenjska pot in meteorski vzpon od uličnega prodajalca sezama do nespornega družbenega in državnega absolutista po besedah predavatelja mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Farisa Kočana predstavljata turški družbeni ideal. "Gre za izjemno karizmatičnega človeka, ki se je iz revščine povzpel na sam vrh, zaradi česar je nesporni vzor za veliko večino Turkov," ugotavlja Kočan.

V svoji 20-letni vladavini je namreč Erdoğan to razsežno in perspektivno državo, ki v praktično vseh tako demografskih kot tudi družbeno-političnih pa tudi ekonomskih ozirih spominja na pregovorni talilni lonec, potisnil po vratolomnem toboganu od demokracije do sultanata, od ekonomskega liberalizma do dušečega paternalizma, od zunanjepolitičnega obstranca do regionalne geopolitične velesile, od fiskalne in monetarne ortodoksije do nekonvencionalenga, če ne kar čudaškega in pohabljajočega intervencionizma.

Mojster iluzij

V Turčiji se v drugem desetletju Erdoganove vladavine zdi, kakor da se čas, z njim pa tudi turška politika in družba, gibljejo ritensko. "Neverjetno je, kako spreten je Erdoğan pri slikanju sebe kot odrešitelja za vse mogoče probleme," o izvoru njegove neverjetne moči in vpliva razmišlja Kočan. Paradoks je seveda ta, dodaja strokovnjak, da je za praktično vse težave – od pohabljenega gospodarstva, obremenjenega s kronično inflacijo, do neustreznega saniranja posledic uničujočih potresov – odgovoren prav on oziroma z njim tesno povezan novi družbeni razred privilegiranih vplivnežev. Ti prežemajo in prevzemajo sleherno plast turškega državnega aparata in družbe, dodaja Kočan.    

A udobno predvidljivost populističnega mojstra iluzij so na volilno nedeljo zmotili rdeči alarmi v njegovem volilnem štabu, saj so se proti večeru ritensko začeli gibati tudi glasovi turških volivcev. Okoli 64 milijonov volilnih upravičencev je volitve kot ključni in praktično še edini vzvod demokracije sredi Erdoğanove avtokratske regresije pograbilo odločno, skorajda obupano. Volilna udeležba je bila s skoraj 89 odstotki namreč rekordna.

V za Turčijo značilno kaotičnem ozračju preštevanja rezultatov volitev, ki se bodo dokončno razpletle ob koncu tega tedna, se je sprva resda zdelo, da bo moderni turški sultan odločujoči gol zabil že v samem začetku volilne tekme. V prvih urah po zaprtju volišč so bili namreč najprej prešteti glasovi volivcev iz ruralnih delov evrazijske velikanke, ki pretežno veljajo za zveste podpornike Erdoğanovega režima.

Vendar ko so zvečer začeli kapljati rezultati iz volišč v zvečini bolj liberalno usmerjenih urbanih predelih Istanbula, Ankare in Izmirja, je uvodna Erdoğanova prednost začela kopneti podobno kot upi na modernizacijo turške države in sekularizacije družbe v obdobju njegovega predsedovanja.

Ko so bili prešteti vsi glasovi, je bilo jasno, kar so že vseskozi napovedovale Bloombergove analize. O nadaljnji usodi Turčije bo odločal drugi krog volitev.

Trgovci z ultranacionalističnimi novci in ustoličevalci sultanov

Tako je bilo dan po volitvah znano predvsem dvoje. Prvič, da je Erdoğanov razmeroma dober rezultat (prepričal je 49,5 odstotka volivcev), pri čemur mu javnomnenjske ankete še pred dnevi niso pripisovale vloge favorita, negativno vplival na že tako klavrno stanje v turškem 900 milijard dolarjev vrednem gospodarstvu.Kaj si o razpletu volitev mislijo finančni trgi, ki so podobno kot predvolilne ankete stavili na zmago opozicije, je bilo tako jasno že na povolilni ponedeljek. Tamkajšnji delniški trgi so namreč po poročanju Bloomberga v začetku tedna strmoglavili za 6,7 odstotka, kar je turške oblasti spodbudilo k zaustavitvi trgovanja.

Medtem ko se je majala vizija demokratično rehabilitirane Turčije, ki je v prvem desetletju Erdoğanove (samo)vladavine veljala za perspektiven prebujajoči se trg, se je opotekala tudi oslabljena turška lira. Tečaj lokalne valute je dan po volitvah v primerjavi z dolarjem padel za 0,4 odstotka. Njeno nadaljnje drsenje je zaustavila intervencija Ankare, ki je že v nedeljo s sprostitvijo deviznih rezerv poskušala stabilizirati nihanje vrednosti nacionalne valute.

In drugič, da bodo zaradi tesnega izida v prvem krogu, paradoksalno, najbolj odločujoči glasovi skrajnih nacionalistov, kot sta tretjeuvrščeni predsedniški kandidat in prvak nacionalističnega zavezništva ATA Sinan Oğan ter vodja Stranke zmage Ümit Özdağ.

Erdoğan, ki dobremu rezultatu navkljub ni presegel 50-odstotnega pragu, s katerim bi si zagotovil tretji mandat, zato ni izgubljal časa in je – kakor mu je narekoval njegov izostreni politični instinkt – nemudoma krenil v protiofenzivo. Čeprav je v prvem krogu na račun neodločenega rezultata prejel rumeni karton, je kot nekdanji napadalec pač natančno vedel, kako pomembno se je braniti z napadom. V želji po preseganju kritičnega volilnega pragu je zato v začetku minulega tedna sklenil pragmatično zavezništvo s tretjeuvrščenim kandidatom, skrajnim nacionalistom Oğanom.

Ta je namreč prejel presenetljivih 5,1 odstotka vseh glasov, kar je toliko, kolikor bi Erdoğan v ponovljenih volitvah potreboval za zmago. Nič čudnega, da so Oğana, ki je v maniri orientalskega trgovca v zameno za podpredsedniški položaj naokoli ponujal osvojene protibegunske in protikurdske glasove, mediji označili za de facto nosilca politične moči oziroma ustoličevalca bodočega turškega sultana.

Čeprav daleč od demokrata, ki je svoj politični projekt zgradil s podpihovanjem skrajnih nacionalističnih in šovinističnih stališč, uperjenih proti milijonom sirskih in afganistanskih beguncev ter kurdski manjšini (ti predstavljajo četrtino tamkajšnjega volilnega telesa), je trgovec z glasovi ljudstva svojo potezo in posledični umik iz drugega kroga volitev kajpak predstavil pod pretvezo krepitve demokracije. "Pomembno je, da novoizvoljeni predsednik pripada tisti politični struji, ki obvlada parlament," je v sporočilu za javnost dejal Oğan, ki se je naslonil na dejstvo, da je prvi krog glede porazdelitve sedežev v parlamentu – za razliko od predsedniških volitev – postregel z odločnim zmagovalcem.

Erdoğanova Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) bo namreč v novi sestavi parlamenta skupaj z ultranacionalistično stranko MHP brez večjih težav dobila večino v 600-članskem parlamentu in tako obvladovala večino.

Seveda Oğan ob predaji žezla in krone ni pozabil ošvrkniti Erdoğanovih nasprotnikov, zbranih pod pisano in na trenutke obupno razcepljeno pahljačo šestih ideološko raznolikih strank. Tako imenovana "miza šestih" pod vodstvom 74-letnega nekdanjega državnega uradnika Kemala Kılıçdaroğluja, ki je vsaj toliko nekarizmatičen, kot je na drugi strani karizmatičen Erdoğan oziroma "Reisi Cumhur" (sl. predsednik oziroma predsednik republike), kar je eden od priljubljenih vzdevkov največjega virtuoza turškega političnega nogometa doslej. Ob tem je najmanj ironično, da Turčija prav v času naraščajočega Erdoğanovega avtoritranega stiska in desekularizacije praznuje stoletnico ustanovitve republike.

"(Kılıçdaroğlujevo) Narodno zavezništvo ni zmoglo bistveno ogroziti vladavine Ljudskega zavezništva, ki je na oblasti že 20 let," je transakcijo svojih glasov na Erdoğanov račun pospremil Oğan in dodal, da jih zavezništvo pod vodstvom  Kılıçdaroğluja "ni zmoglo prepričati o prihodnosti in je zgrešilo cilj".

"V poslovanju s turškimi partnerji je zakoreninjeno transakcijsko razumevanje posla, saj so zmeraj na preži za novimi priložnostmi, ki bi se jim lahko obrestovali. So trgovci v pravem pomenu besede," nam je v zvezi z posebnostmi poslovanja s turškimi partnerji povedal Matej Rogelj, vodja centra za mednarodno poslovanje pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS).

Po volilni nedelji porajanje nove družbene elite?

Da to velja tudi za tamkajšnjo politiko, je bilo jasno v naslednjih dneh, ko je v že tako kompleksno notranjepolitično konstelacijo tik pred zdajci posegel še en skrajni nacionalist. Ümit Özdağ, ki je pred nedavnim fizično obračunal z notranjim ministrom Süleymanom Soylujem, saj ga je ta razglasil za plačanca Georga Sorosa, je namreč v sredo podpisal memorandum o sodelovanju med Kılıçdaroğlujevim zavezništvom in svojimi ultranacionalisti.

Politični analitiki ugotavljajo, da je nepričakovan Kılıçdaroğlujev zasuk v desno posledica kalkulacije, osnovane na dejstvu, da begunska problematika zanima le majhen, tj. malo več kot dvoodstotni, delež turškega volilnega telesa.

S tem obratom je opozicijski kandidat po Kočanovi oceni storil usodno napako, saj njegova obljuba o deportaciji beguncev in izbrisu kurdske manjšine iz tamkajšnjega družbeno-političnega prostora, kar je bila cena za podporo skrajnih nacionalistov, deluje neiskreno oziroma celo ustvarja disonanco.

"To je nekaj povsem drugega, kar je Kılıçdaroğlu zagovarjal pred prvim krogom volitev, saj je zaslutil, da bi lahko tako pridobil tudi te glasove," o opozicijskem prvaku, ki je domačijske posnetke iz svoje kuhinje po novem zamenjal z odločnim udarjanjem po mizi in opaznim zaostrovanjem stališč, ugotavlja Kočan. Strokovnjak za mednarodne odnose meni, da bodo turški volivci spregledali njegovo cinično potezo in jo v nedeljo kaznovali s podeljevanjem svojih glasov "hodži", kakor Turki še imenujejo Erdoğana.

Da je Turčija danes daleč od zlate dobe gospodarske rasti, ki je v obdobju med letoma 2002 in 2007 raslo s kar sedmimi odstotki letno (kasneje je rast dosegala celo devet odstotkov), je jasno že nekaj časa. Posedanje zdravih temeljev turškega gospodarstva je prejudiciralo zlasti Erdoğanovo zgrešeno izvajanje fiskalne in monetarne politike, znano tudi kot "erdoganoekonomija" (angl. Erdoganomics) in utemeljeno na prepričanju, da nizke obrestne mere zmanjšujejo inflacijo.

Kočan v zvezi s tem opozarja, da je imelo nekonvencionalno vodenje ekonomske in denarne politike konkreten politični cilj. "Nizke obrestne mere so podjetnikom omogočile najemanje poceni kreditov," pojasnjuje in dodaja, da so bili to zlasti Erdoğanu naklonjeni podjetniki, ki so posledično tudi sestavni del nove družbene elite. "Gre za konsolidacijo novega družbenega razreda, ki ga Erdoğan gradi od leta 2018 naprej, njegov namen pa je dokončno izkoreninjenje kemalističnih družbenih struktur in sekularistične ustave," o temni revanšistični plati Erdoğanove družbene novogradnje, ki Turčijo čaka v primeru kontinuitete njegove vladavine, razmišlja sogovornik.

"Če v nedeljo zmaga, se bojim, da bo to zanj pomenilo dosmrtni mandat," meni Kočan, ki zariše vzporednice s še enim samodržcem, ki je obenem tudi velik Erdoğanov prijatelj – Vladimirjem Putinom.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar