Je najbolj znanemu slovenskemu navijaču uspelo unovčiti slavo?

Za slovenske nogometaše se je pravljica v Nemčiji končala z zgodovinskim uspehom. Med tistimi, ki so jih na ves glas bodrili s tribun, je bil tudi najbolj prepoznavni slovenski navijač Aleksander Javornik. Moža, ki ga med množico prepoznate po obleki, kravati, s čepico na glavi in pokalom v roki, smo ujeli po vrnitvi v Slovenijo. Ravno je bil na poti v službo. "Treba bo tudi malo delati, ne samo uživati in zapravljati," nam je odvrnil.

Iz Nemčije se je vrnil v torek, še isti dan je opravil službene obveznosti, ob štirih pa ga je ujela močna utrujenost, zaradi katere v Ljubljani ni proslavil uspehov slovenskih reprezentantov, ki so se zbrali na Kongresnem trgu. 

Spregovoril je o vzdušju v Nemčiji, razkril je, kako se je rodil in razvil njegov navijaški lik, vprašali pa smo ga pa tudi, ali ga je tudi unovčil.  

Kako ste doživljali tekme v Nemčiji, koliko tekem ste si ogledali?

Ogledal sem si vse tekme, vzdušje pa je bilo vrhunsko. Tako glasni kot mi niso nobeni navijači. Najbolj mi je ostala v spominu zadnja tekma. Nismo se uvrstili v naslednji krog, a navijači so tako navijali, kot bi bili zmagovalci. Niso popustili, razočaranim igralcem pa tudi niso pustili oditi v slačilnico. To je bil res poseben občutek in kaže, da imamo slovenski navijači veliko srce.

Mislim, da se še ni zgodilo, da bi navijači po koncu tekme še 15 minut navijali, kot bili sredi tekme in kot da vodimo ali zmagujemo! Ko sem to videl, sem dobil solzne oči. Ponosen sem, da sem Slovenec. 

Je težko uskladiti službo z navijaškimi pohodi?

Usklajujemo. Če je volja pri delu, je tudi pri prostem času.

In to počnete že dobro desetletje.

Čedalje več je tudi uspehov športnikov. Mogoče moji pokali prinašajo srečo ali neko energijo. Prav to je tudi namen pokala ‒ daje srečo in energijo. Zdi se, da deluje. Kdor ne verjame, pač ne verjame.

Kako se je začelo?

Goran Dragić me je velikokrat videl in mi je dejal, da bi si lahko pripravil strategijo, kako do denarja, ker sem toliko prisoten in ker toliko zapravljam. Razmišljal sem, kaj bi naredil, in ugotovil, da nihče ne dela kopij pokalov finala. Obleka je zato, da če se pojavim na vratih in me ne spustijo na prizorišče s pokalom, prav obleka in kravata najlažje pokažeta, da nisi nevaren in si videti kot gospod. Kapa pa je zato ‒ če dežuje, glava ne bo mokra, pomaga pa tudi kot zaščita pred soncem.

Zgodba se je začela leta …

Leta 2014. Pravzaprav že v 2013, ko je bilo evropsko prvenstvo v košarki, vendar v nekoliko drugačni obliki.

Potem so sledili, obleka, kapa, kravata in pokal?

Tako je.

Vam je lik uspelo unovčiti?

Biti zraven pri vrhunskih športnikih in takšnih rezultatih prinaša veliko zadovoljstvo. Ponosen sem, da lahko sodelujem pri tem in delim uspehe, se veselim. Športniki so mi dali res zelo veliko veselja, druženja, potovanj, veliko stvari je povezanih.

Stroške imate z obleko, pokali, poti … Koliko vas to stane?

Na pamet ne vem. Obleka še ni tak strošek, večji so stroški poti, življenja, bivanja na turnirjih.

Kako jih prenesejo vaše osebne finance?

Malo prispevajo sponzorji, malo pa od plače. Nekateri imajo hobi, recimo, vožnjo z motorjem, za nas pa je hobi navijanje. Varčuješ za to, ker ti je to navijanje fajn. Veliko je adrenalina in to te vedno znova pritegne. 

Sem tudi zelo odprt človek, rad imam ljudi in druženje z njim, rad sem nasmejan. Da imaš športnike z vrhunskimi rezultati, za katere navijaš, pa je dodaten bonus.

Ste kdaj računali, koliko evrov ste do danes porabili za navijaštvo?

Ker je to tak adrenalin, ne gledaš skozi denar in ne razmišljaš o njem. Nikoli nisem sešteval, se je pa zagotovo precej denarja zapravilo v zadnjih desetih letih. Ne bi pa o konkretnih številkah.

Kateri navijaški izlet je bil najdražji?

Finska leta 2017 zaradi stroškov življenja. Preprosto ne moreš obiskati države in samo spati v sobi. Tam je bilo zelo drago. Sto evrov ni pomenilo nič … Hrana 80 evrov, pivo skoraj 15!

Poskušajo podjetja, ki denimo podpirajo športnike, vzpostaviti stik z vami, vam kupiti vstopnice, pomagati pri stroških poti?

Tega do zdaj ni bilo veliko. Me je pa trgovec Lidl izbral za reklamo in s tem sem pokril tudi Nemčijo. Denar je bil porabljen za boljše preživetje. Verjetno so me izbrali, ker so vedeli, da ne bom varčeval, ampak ga trošil.

Sicer sem prosil za sponzorstva, ni pa bilo veliko uspeha. Bomo videli, če bo še kakšna priložnost. Ponudil se pa tudi ni nihče.

Na Instagramu imate polno fotografij s športnimi zvezdniki. Kako težko je priti do njih?

Težko. Moraš biti iznajdljiv, tako kot v službi, če hočeš dobro prodajati okna in vrata [s tem se namreč preživlja]. Vedno so bili zraven varnostniki in od lastnih sposobnosti je odvisno, ali ti bo uspelo prepričati varnostnika. V Ameriki sem šel čez šest varnostnikov, da sem prišel do Luke Dončića.

Imate kakšno slabo izkušnjo?

Pravzaprav ne. Mogoče je slaba izkušnja, ko vidim kakega slovenskega navijača ‒ sicer je to res redko ‒ ki išče konflikte. Rušijo en res lep koncept, je nepotrebno in kvari vzdušje.

Kaj je naslednji podvig?

Olimpijske igre. Imam to srečo, da imamo v podjetju kolektivni dopust. Grem z avtodomom, so pa karte zelo drage, zato se bom moral odločiti, katere tekme si bom ogledal.

S seboj bom imel kopije medalj, tako kot že v Južni Koreji. Če bodo osvojili medalje, da se mi naši športniki podpišejo nanje.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar