Lažen občutek varnosti: zakaj je prilagajanje portfelja ključna odločitev v letu 2026

Večina investitorjev je v letu 2025 imela občutek, da je ravnala pravilno. Trg je rasel, portfelji so se okrepili, številke na izpisih pa so delovale spodbudno. A pod površjem se skriva težava, o kateri se redko govori, dokler vse raste. Današnji portfelji pogosto ne nosijo več tveganja, ki so ga investitorji zavestno izbrali, temveč tistega, ki jim ga je trg tiho vsilil. Ravno v tem je paradoks dobrih let: ne povečujejo le vrednosti portfelja, ampak ga pogosto tudi preoblikujejo v nekaj, kar investitor nikoli ni nameraval imeti.

V okolju zvišanega vrednotenja, upočasnjevanja globalne rasti in vse manjše tolerance trga do razočaranj postaja prostor za napako občutno ožji. Ker nihanj trga nihče ne more zanesljivo napovedati, ni racionalnega razloga, da bi prevzemali raven tveganja, ki ni skladna z investicijskim profilom. Negotovost ostaja konstanta, ki je investitor ne more odpraviti, lahko pa nadzira način, kako ji je izpostavljen – skozi jasno strategijo, pravilno diverzifikacijo in rebalansiranje (prilagajanje) kot obvezno vzdrževanje portfelja, ki zagotavlja, da portfelj deluje v skladu z dolgoročnimi cilji ne glede na zunanje šoke.

Kako portfelj 'odtava' brez kakršnekoli odločitve investitorja

Za začetek vzemimo portfelj, nastavljen v razmerju 60/40 med delnicami in zlatom, zasnovan tako, da ponuja ravnotežje med rastjo in stabilnostjo. Ker je zlato močno raslo v primerjavi z delnicami ameriškega trga, se je to ravnotežje postopoma premikalo. Konkretno, S&P 500 je čez leto zabeležil 17,9-odstotno rast, medtem ko je zlato doseglo občutno impresivnejši donos, okoli 65 odstotkov. Takšna razlika v donosih je povzročila, da je portfelj, ki je začel leto s 60 odstotki v delnicah in 40 odstotki v zlatu, končal blizu razmerja 52/48.

Brez kakršnekoli transakcije, brez nove odločitve in brez zavestnega prevzemanja dodatnega tveganja se je struktura portfelja spremenila. Investitor ima danes precej bolj pasiven portfelj, kot je načrtoval, čeprav mu intuitivno deluje, da je "samo trg opravil svoje".

Foto: Bloomberg

 

To, kar dodatno zaplete sliko, je struktura rasti samega trga delnic. Zadnji ciklus rasti v ZDA ni bil rezultat široke gospodarske moči, temveč predvsem koncentracije kapitala v nekaj največjih podjetjih, znanih kot veličastnih sedem. Neproporcionalno velik del skupnega donosa indeksa je bil ustvarjen v ozkem krogu delnic z visoko tržno kapitalizacijo, medtem ko je velik del trga ostal ob strani. To pomeni, da tudi tisti del portfelja, ki je ostal izpostavljen delnicam, ni bil nujno enakomerno diverzificiran, temveč je postal vse bolj odvisen od rezultatov poslovanja peščice podjetij. Takšno koncentracijsko tveganje se ne zdi nevarno, dokler cene rastejo, a se tiho kopiči in postane vidno šele, ko se tržni trend obrne.

Po močnem letu lažen občutek varnosti

Težava pri takem premiku ni večja volatilnost, temveč sprememba značaja portfelja, ki poteka neopazno. Portfelj, ki po dobrem letu deluje stabilno in uspešno, je v resnici postal drugačen od tistega, kar je investitor sprva želel. V tem primeru je močna rast zlata, čeprav gre za tradicionalno varno zavetje, povzročila, da je defenzivni del portfelja zavzel precej večji delež, kot je bilo načrtovano, s čimer se je spremenilo ravnotežje med rastjo in ohranjanjem kapitala. Če investitor ne izvede prilagoditve ali rebalans, v leto 2026 vstopa s portfeljem, ki ni več optimiziran za dolgoročno rast, ampak je nenamerno postal bolj pasiven in bolj nagnjen k zamujanju priložnosti v obdobjih, ko rizična sredstva ponovno prevzamejo pobudo.

Upravljanje tveganja ne pomeni samo zaščite pred padci, temveč tudi nadzor nad tem, kakšno tveganje nosimo in zakaj. Portfelj, preveč nagnjen k varnim sredstvom, se morda psihološko zdi udoben, a dolgoročno nosi svoje tveganje – tveganje oportunitetnih stroškov. V okolju povečane negotovosti se investitorji čustveno navežejo na sredstva, ki so 'delovala' v preteklem letu, kar jih lahko pripelje do napačnih odločitev ob spremembi tržnega režima. Zato mora investiranje ostati proces, temelječ na pravilih, ne na občutku varnosti, ki ga ustvarja pretekli donos. Vstop v leto 2026 z 'novim', nenamernim portfeljem pomeni, da se zanašamo na inercijo trga, ne na strategijo, dolgoročni rezultati pa se ne gradijo na tem, kar je včeraj delovalo, temveč na disciplini in prilagajanju.

 

Rebalans kot povrnitev nadzora

Rebalans ni poskus napovedovanja vrha trga niti signal, da sledi padec. Gre za tehnično, a hkrati globoko strateško odločitev, da se portfelj vrne v okvir, ki ustreza ciljem investitorja in toleranci do tveganja. S prodajo dela tistega, kar je najbolj zraslo, in prerazporeditvijo kapitala k stabilnejšim ali zapostavljenim segmentom investitor vzpostavlja disciplino, ne donos, pri čemer je zelo pomemben element procesa tudi davčna optimizacija. Eno od orodij, ki se pogosto uporablja za to, je tax-loss harvesting – prodaja pozicij, ki so v izgubi, da se uravnajo dobički in zmanjša davčna obremenitev. Ta strategija pa zahteva previdnost, saj lahko prodaja kakovostne delnice, ki je začasno korigirala, dolgoročno prinese dražjo napako kot plačani davek. Bistvo rebalansa ni optimizacija davkov za vsako ceno, temveč vrnitev strukture portfelja v želeni okvir.

Zakaj rebalans v 2026 ni defenziven korak

Posebnost rebalansa v letu 2026 je v tem, da ni nujno defenzivno. Nasprotno, omogoča zmanjšanje sistemskega tveganja. Investiranje izključno na en trg, kot so ZDA, pomeni prevzem tveganja, ki vpliva na celoten sistem in ga klasična diverzifikacija znotraj istega trga ne more odpraviti. Recesija, regulatorni šoki ali makroekonomski pretresi prizadenejo skoraj vsa podjetja v eni državi. Če že diverzificiramo za zmanjšanje nesistemskega tveganja med podjetji in sektorji, je logičen korak, da isto naredimo med državami in kontinenti, s čimer zmanjšamo odvisnost portfelja od enega ekonomskega sistema.

Evropa, Kitajska in trgi v razvoju kot protiutež ZDA

Evropa, zlasti njen 'value' segment, danes ponuja kombinacijo nižjih vrednotenj in večje izpostavljenosti realnemu gospodarskemu ciklu. Takšna struktura portfelja se v obdobjih tržne evforije morda zdi nezanimiva, a postane izjemno dragocena, ko investitorji znova iščejo stabilne denarne tokove in predvidljive dobičke. Podoben asimetrični potencial ponuja kitajski trg, ki še vedno trguje po zgodovinsko nizkih vrednotenjih po dolgem obdobju pritiskov, medtem ko imajo nekatera podjetja močan dolgoročni potencial, ki se še ni popolnoma odrazil v cenah. Trgi v razvoju, zlasti v Aziji, dodatno prispevajo k diverzifikaciji z drugačno dinamiko rasti in ugodnimi demografskimi trendi.

 

 

Nazaj k nadzoru in zmanjšanje odvisnosti od Amerike

Bistvo rebalansa je preprosto – vrniti izbiro investitorju. Namesto pasivnega prevzemanja vedno večje izpostavljenosti enemu trgu in enemu scenariju, rebalans omogoča zavestno redefinicijo tveganja in vzpostavitev ravnotežja med rastjo in stabilnostjo. V okolju, kjer ameriški trg nosi vedno večjo koncentracijo tveganja, je ključno sporočilo tega cikla jasno – diverzifikacija z zmanjšanjem odvisnosti od enega trga, kot so ZDA, in gradnja portfelja, ki je odpornejši proti spremembam režima.

Prilagajanje portfelja v letu 2026 ni popravek napake, temveč strateška optimizacija portfelja za naslednjo fazo trga. Investitorjem, ki sledijo lastni strategiji, omogoča, da ohranijo solventnost in fleksibilnost ter da so pripravljeni na priložnosti, ko se večina drugih ukvarja z odpravljanjem škode.