Pozabite na predstavo o 'zeleni agendi' kot oddaljenem, skoraj idealističnem cilju. V investicijskem svetu je leto 2026 prineslo precej bolj pragmatičen zasuk, rudarstvo danes ni več le kopanje v zemljo, temveč vse pogosteje tudi pridobivanje surovin iz odpadkov in obstoječih zalog.
Dolga leta je veljalo, da do litija, kobalta ali niklja vodi le ena pot, odprtje rudnika, zapletena birokracija in izpostavljenost političnim tveganjem. Danes pa, ob zaostrenih geopolitičnih razmerah, v ospredje stopa tako imenovano urbano rudarstvo. Recikliranje baterij ni več nišna dejavnost, temveč postaja ključni del strategije, s katero zahodne ekonomije zmanjšujejo odvisnost od kitajskih dobavnih verig.
Feniks iz pepela: vrnitev litija po obdobju ohlajanja
Litij so številni prehitro odpisali, ko se je trg električnih vozil začasno umiril in so cene obstale. Vmes so se razmere bistveno spremenile. Litij danes ni več odvisen le od avtomobilske industrije. Z razogljičenjem energetike in hitrim razvojem velikih sistemov za shranjevanje energije povpraševanje dobiva povsem nove razsežnosti.
Rast se nadaljuje tudi v letu 2026, kjer se napoveduje povečanje povpraševanja od 15 do 40 odstotkov. Ponudba temu tempu ne sledi. Že leta 2025 je zrasla za približno 20 odstotkov, medtem ko je povpraševanje poskočilo za okoli 30 odstotkov. Posledica je zaostrovanje razmer na trgu in postopno zmanjševanje zalog.
Na daljši rok se slika še bolj spreminja. Po ocenah družbe Albemarle bi lahko globalno povpraševanje po litiju do leta 2030 doseglo od 2,8 do 3,6 milijona ton, ob letni rasti od 10 do 20 odstotkov. Pri tem glavni gonilnik niso več le električna vozila, temveč vse hitreje rastoči trg baterij za shranjevanje energije, ki beleži dvomestne stopnje rasti.
Podobno ocenjuje tudi Mednarodna agencija za energijo, ki napoveduje, da bi se lahko povpraševanje po litiju do leta 2040 povečalo celo za petkrat. Ključna razloga sta pospešena elektrifikacija prometa in širitev energetskih sistemov, ki temeljijo na baterijah. Hkrati IEA opozarja, da obstoječe zmogljivosti že okoli leta 2030 ne bodo več zadoščale, kar nakazuje vse večji razkorak med ponudbo in povpraševanjem ter možnost trajnega pomanjkanja na trgu.
Po presežku ponudbe v letih 2023 in 2024 se trg litija v letu 2026 polagoma vrača v ravnovesje. Presežki se zmanjšujejo, kar nakazuje, da je najzahtevnejši del cikla mimo, povpraševanje pa znova dobiva zagon. Litij tako zapušča obdobje nezaupanja in vstopa v fazo stabilizacije ob vse bolj realni možnosti, da bi trg ob hitrejši rasti povpraševanja prej, kot se je pričakovalo, zdrsnil v pomanjkanje.
Danes ni več vprašanje, ali litij potrebujemo. To je z rastjo povpraševanja iz različnih panog, ne le avtomobilske, že jasno. Ključno postaja, kdo ima najbolj učinkovit dostop do teh virov, saj se primanjkljaj vrača, a v povsem novih razmerah, kjer se na novo oblikujejo tudi dobičkonosne priložnosti.
Kje se skriva dobiček: rudniki ali recikliranje
Vlagatelji so danes v zanimivem položaju. Delnice rudarskih podjetij so po padcu cen in pritisku na prihodke videti privlačno, skoraj podcenjeno, a ta priložnost prinaša precejšnja tveganja. Rudarstvo ostaja močno izpostavljeno geopolitičnim razmeram in dolgim investicijskim ciklom. Čeprav se trg postopno stabilizira in se presežek ponudbe zmanjšuje, kar dolgoročno podpira proizvajalce, osnovni problem ostaja. Od odkritja do dobičkonosnega rudnika lahko mine tudi desetletje, v tem času pa se razmere na trgu lahko večkrat povsem spremenijo. To pomeni, da so rudniki sicer zelo donosni ob rasti cen, hkrati pa izjemno občutljivi za politične in regulativne spremembe.
Recikliranje na drugi strani ponuja povsem drugačno zgodbo. Ob dvomestni rasti povpraševanja po litiju in postopnem približevanju ravnovesju na trgu hitro narašča vrednost že obstoječih materialov.
V nasprotju z rudniki, kjer je kapital lahko vezan dolga leta brez jasnega donosa, se lahko reciklažni obrati postavijo in zaženejo v precej krajšem času, pogosto v manj kot dveh letih. To pomeni bistveno hitrejše povračilo naložbe. Poleg tega reciklaža ni vezana na omejene geografske lokacije, kot to velja za rudarstvo, temveč jo je mogoče razvijati tam, kjer je dostop do odpadnih materialov.
Še pomembneje je, da se poslovni model reciklaže krepi z rastjo cen litija. Medtem ko rudniki potrebujejo visoke cene, da upravičijo dolge investicijske cikle, reciklažna podjetja ustvarjajo vrednost iz že obstoječih virov, prihodki pa neposredno sledijo tržnim cenam kovin. V praksi to pomeni, da rudarska podjetja pogosto čakajo na ugoden cenovni cikel, da bi izboljšala donosnost, medtem ko reciklažna podjetja že danes izkoriščajo rast povpraševanja. Prav hitrejši donosi, manjša izpostavljenost regulativnim tveganjem in stabilnejše marže so razlogi, da se tehtnica vse bolj nagiba v korist reciklaži.
Zakaj so odpadki postali bolj zanimivi kot ruda
Da bi razumeli ta premik, je dovolj pogled na številke. Trg recikliranja litij-ionskih baterij letos presega vrednost 6,9 milijarde dolarjev, projekcije pa kažejo rast proti 37 milijardam do sredine naslednjega desetletja.
Ključno vlogo pri tem ima napredek tehnologije. Recikliranje, zlasti s hidrometalurškimi postopki, je postalo tako učinkovito, da je litij pogosto ceneje pridobiti iz odsluženih baterij kot ga uvažati z drugega konca sveta, ob tem pa nositi še stroške transporta, okoljskih dajatev in geopolitičnih tveganj.
'Battery Passport' - regulacija, ki na novo postavlja pravila igre
Eden največjih preobratov za industrijo recikliranja litij-ionskih baterij prinaša evropska regulativa, znana kot Battery Passport. Ta uvaja obveznost, da ima vsako električno vozilo v EU sledljiv digitalni zapis o izvoru uporabljenih surovin, hkrati pa določa tudi minimalni delež recikliranega litija v baterijah.
S tem reciklirani litij iz izbire postaja nuja. Proizvajalci ga morajo vključevati v svoje izdelke, kar pomeni, da se povpraševanje ne oblikuje več zgolj na trgu, temveč ga neposredno ustvarja zakonodaja. V ospredje tako stopajo podjetja, ki znajo iz odpadnih baterij ponovno pridobiti surovine, saj prav ta material postaja ključni del prihodnjih dobavnih verig.
Razlika med izkoriščanjem virov in nadzorom nad verigo vrednosti
Na primeru podjetij Albemarle in Umicore se jasno pokaže razlika med rudarskim in reciklažnim modelom.
Albemarle je eden največjih svetovnih proizvajalcev litija, katerega poslovanje je neposredno vezano na dobavo surovin za energetski in avtomobilski sektor. Njegova vloga je predvsem v zagotavljanju litijevih kemikalij in drugih specializiranih materialov, ki so ključni za industrijo.
V obdobjih rasti so prihodki, EBITDA in čisti dobiček visoki, a ko se trg obrne, so ti kazalniki hitro pod pritiskom. To jasno pokaže, kako občutljiv je rudarski model za nihanje cen in kako hitro lahko donosnost izpuhti, ko cenovna podpora izgine.
To se neposredno odrazi tudi v kakovosti poslovanja. Negativna operativna marža in negativen donos na kapital kažeta, da rudarsko podjetje v slabšem delu cikla ne izgubi le zagona, temveč tudi sposobnost učinkovitega ustvarjanja dobička za delničarje. Bruto marža sicer ostaja solidna, kar pomeni, da ima Albemarle še vedno kakovosten produkt in močan položaj v verigi, vendar tega potenciala trenutno ne uspe pretvoriti v operativni rezultat.
Na drugi strani Umicore predstavlja povsem drugačen pristop. Gre za podjetje, usmerjeno v napredne materiale in krožno gospodarstvo, z izrazitim poudarkom na recikliranju kovin, obdelavi odpadnih tokov in vračanju surovin v industrijski krog.
Pri Umicoru gibanje prihodkov, EBITDA in čistega dobička ne odraža izrazite odvisnosti od cen kovin, temveč bolj stabilen in uravnotežen poslovni model. Tudi ob ohlajanju trga dobičkonosnost ne upade tako močno kot pri rudarskih podjetjih.
To potrjujejo tudi ključni finančni kazalniki. Čeprav bruto marža ni izstopajoča, podjetju uspeva ohranjati pozitivno operativno maržo in donos na kapital, kar je bistvena razlika v primerjavi z Albemarlom. Umicore zato ne deluje kot podjetje, ki živi in umira z enim cenovnim ciklom, temveč kot sistem, ki ustvarja vrednost skozi obdelavo materialov, učinkovitost in kroženje virov. Prav v tem je tudi glavna razlika med modeloma. Rudarstvo je v veliki meri stava na gibanje cen, medtem ko reciklaža vse bolj deluje kot dolgoročna infrastrukturna zgodba.
Konec modela 'izkoplji in zavrzi'
Po letu 2026 analitiki vse pogosteje opozarjajo na možnost strukturnega pomanjkanja, predvsem zaradi hitre rasti povpraševanja v energetiki, po baterijskih sistemih in širši elektrifikaciji gospodarstva.
Trg se postopoma obrača v korist podjetjem, ki niso vezana na negotove globalne dobavne verige. Recikliranje pri tem postaja ključni del novega sistema - ne le kot alternativa, temveč kot stabilen in vse bolj učinkovit vir surovin. Medtem ko se pozornost še vedno pogosto ustavlja pri cenah litija, se prava vrednost vse bolj seli v infrastrukturo, ki omogoča njegovo ponovno uporabo.
Za vlagatelje to pomeni premik fokusa. Če se litij v prihodnjih letih znova znajde v središču rasti, bodo prav podjetja, ki gradijo to infrastrukturo, med prvimi, ki bodo ta trend pretvorila v konkretne poslovne rezultate.
.webp){kind=icon}
