Sonja Šmuc: Slovenija ima podlago za odboj, ustvariti moramo še prave pogoje

Prihodnost se ne zgodi sama od sebe, ampak se gradi z znanjem, pogumom in vrednotami, na temeljih družbe, v kateri ljudje lahko razvijejo svoj potencial. Tako pravijo v novoustanovljenem Inštitutu Razvojnik, think tanku, ki sta ga ustanovila uspešna podjetnika, inovatorja in investitorja Jure Knez iz Dewesofta in Boštjan Bandelj iz Belektrona.

Cilj inštituta je, poudarjajo v Razvojniku, premakniti zgodbo Slovenije naprej, saj se že leta uvršča med razvite države, a zaostaja tam, kjer ne bi bilo treba. Ključno vprašanje je, ali imamo voljo, da razvoj izberemo kot zavestno odločitev. Konkurenčnost mora postati razvojna identiteta države, ki daje jasen signal, da Slovenija ve, kam gre.

Majhne države, med njimi tudi evropske, so med najbolj konkurenčnimi, a Slovenija zaostaja. To je možno spremeniti v nekaj letih. Cilj je, da Slovenija postane država z višjim življenjskim standardom, večjo samostojnostjo ljudi ter vključujočo in odporno družbo. O tem in o ciljih novega think tanka je v pogovoru za oddajo Spotlight na televiziji Bloomberg Adria govorila direktorica Inštituta Razvojnik Sonja Šmuc.

Kakšen je cilj Inštituta? Kaj je namen?

Želja in ideja je, da čim bolj približamo, lahko vsakemu aktivnemu državljanu, kako pomembna je konkurenčnost in da se ta konkurenčnost dotika čisto vseh segmentov družbe. In če jo znamo boljše postaviti, bomo imeli večji napredek in boljšo dobrobit. Skratka, če potegnem pod črto, bi rekla, naš cilj je, da lahko s tem, kar mi znamo, prispevamo k družbi večje blaginje.

Poudarjate, da moramo delovati na podlagi dejstev, ne na podlagi mnenj. Kaj dejstva govorijo o slovenski konkurenčnosti?

Trenutna dejstva kažejo, da na mednarodni lestvici konkurenčnosti padamo, da smo najnižje po letu 2015, da nikakor ne uspemo narediti nekega odboja navzgor. Trenutno podatki kažejo, da je bila stopnja rasti enoodstotna, vendar nižja od Evropske unije, kar je precejšnji unikum za nas in pomeni, da izgubljamo razliko z Evropsko unijo - po investicijah, ki se merijo glede na delež v BDP, smo šele na 20. mestu. Hrvaška je, na primer, osma, kar pomeni, da nismo privlačni zlasti za tujce, da tu investirajo, in tudi domači razmišljajo ali investirati tu ali investirati kje drugje.

Čeprav je zaposlenost še vedno zelo visoka in je to dober podatek, je v enem letu 6000 delovnih mest manj v zasebnem sektorju in 8000 več v javnem sektorju. Zagotovo smo ljudi v javnem sektorju tudi potrebovali, ampak to pomeni, da se javnofinančno breme povečuje, ker je manj ljudi iz zasebnega sektorja, ki vplačujejo, in več ljudi, ki jih treba plačati iz skupne malhe.

Čisto pavšalno, čez prst, ta enoodstotna rast ne nadomesti teh škarij, ki se razpirajo v škodo zasebnega in v korist javnega sektorja?

Ta upočasnitev rasti, ker je Slovenija običajno imela precej boljši tempo, nas skrbi. Od enega odstotka priti na še manj, sploh v tem zelo negotovem obdobju, v katero vstopamo, ko se zdi, da iz ene krize zaplavamo v naslednjo in vsaka naslednja se zdi hujša od prejšnje, je zelo nevarno, sploh, da nam gospodarska rast tako pada.

Lahko rečemo, da je del razloga zagotovo mogoče pripisati gospodarski zimi v Nemčiji, ki kar traja. Je morda del krivde, zdi se mi, da te teme nočemo odpirati, tudi na slovenskem gospodarstvu? Pogosto slišimo kritike, da gospodarstvo "sedi na denarju", česar se je naučilo po letu 2008, in da si zdaj ne upa investirati. Tudi podatki Banke Slovenije kažejo, da se slovenska podjetja zadolžujejo predvsem za obratni kapital, ne pa za investicije. Kako spodbuditi podjetja k ponovnemu investiranju? Kolikšen del krivde za to, da ni odboja, je na podjetjih samih?

Zagotovo je del krivde tudi tam. Če bi morala opisati, bi rekla, da je krivda pomanjkanje ambicij. Zakaj ne bi bili bolj ambiciozni, več investirali in izboljševali svojih podjetij? To se delno kaže tudi na lestvici IMD, ki je pokazala, da Slovenci na splošno nismo nagnjeni k spremembam in imamo odpor do novosti, del tega je prisotno tudi v gospodarstvu, pri podjetnikih in menedžerjih.

Smo previdni. To je nekaj, kar je verjetno zapisano v našem DNK. Ker smo previdni, smo kot narod preživeli tako dolgo. Hkrati pa je ta previdnost zavora v gospodarstvu. Varuje nas takrat, ko je slabo, hkrati pa nas ne potegne naprej. V tem delu imate prav.

Ampak obstaja pa tudi drugi del enačbe. Ker je v našem skupnem interesu, da bi podjetja več vlagala, ne moremo imeti sistema, kjer dva meseca pred novo obdavčitvijo izveš, da bo ta uvedena. Ali pa se uvede zakon o "štempljanju", ki se nato čez tri ali šest mesecev popravlja. To ni pošteno. V takšnem nestanovitnem okolju se bo vsak vprašal, ali se mu sploh splača investirati.

Investicije so plaha ptica, ne?

Tako. Podobno, kot se obnašamo doma, ko nismo prepričani, kako bodo šle stvari, ne gremo po nov hladilnik, če nam ni treba.

Ali so slovenska podjetja vseeno sposobna konkurirati v mednarodnem okolju? Kaj kažejo številke?

Absolutno so. Na tej lestvici IMD smo deseti, kar je naša najvišja uvrstitev posamičnega kazalca. To pomeni, da so slovenska podjetja prekaljena na tujih trgih. Hkrati pa smo zaradi močne izvozne usmerjenosti bolj odvisni in ranljivi, ko se geopolitične razmere začnejo krhati in ko vladavina prava ni več tako pomembna kot vladavina moči. Tam močna izvozna gospodarstva, nenazadnje tudi Nemčija, ki je bistveno večja od nas, bolj zanihamo.

Če smo sposobni konkurirati v tujini, kje potem izgubljamo sapo?

Najbolj jo izgubljamo v sistemu, ki smo ga ustvarili sami. Kot da bi si sami zategovali uzdo okoli vratu z regulacijo, ki je bolj pretirana, kot bi bilo potrebno. Težava je tudi v izvajanju te regulacije, tam, kjer bi bilo potrebno, da jo izvajamo, je ne. Če pogledamo sodne podatke, traja predolgo, da pridemo do odločitve. Čeprav so se stvari na določenih delih sodstva izboljšale, so na upravnih sodiščih postopki še vedno izjemno dolgi. To pomeni, da država sama ustvarja pogoje za spore.

Glede na podatke pravite, da so temelji dobri. Kaj je treba storiti zdaj, da bomo dosegli odboj?

Preprosto se moramo dogovoriti, v kakšnem sistemu želimo živeti in kaj so naše prioritete. Če si zastavimo, da je prioriteta blaginja, torej da čim več ljudi dobro živi, se moramo vprašati, kako bomo do tja prišli. To, da si nekaj samo želimo, še ne pomeni, da se bo zgodilo.

Za dosego ciljev potrebujemo sredstva. Da bi ta sredstva imeli, moramo pogledati, kje nastajajo, kje lahko nekdo prispeva. Prispevajo jih lahko kapital in talenti. Vprašati se moramo, kaj potrebuje kapital, da bo ostal tukaj in ne bo odšel na Hrvaško ali kam drugam ter kaj potrebujejo talenti, da bodo ostali tu.

Odgovori so v resnici enostavni. Kapital potrebuje ugodno davčno okolje. Vem, da ljudje tega ne slišijo radi, ker gospodarstveniki to nenehno ponavljamo, ampak to je res, to je tako, kot, da bi rekel, da gravitacija ne deluje, ampak deluje. Kapital potrebuje ugodno davčno okolje, niti ni nujno, da je obdavčitev najnižja, ne govorimo o dampingu, ampak o nečem, kar deluje, kar se zdi ljudem v gospodarstvu pošteno in da je stabilno.

Potrebuje tudi jasno poslovno okolje brez zavor, torej administracijo, ki deluje. To so sistemi, ki jih postavljamo sami. Kapital oziroma talenti pa potrebujejo kakovost bivanja, ki jo v Sloveniji imamo, poleg tega pa si želijo, da se njihov trud pozna pri plačilu. Želijo biti obdavčeni sorazmerno. Če to uredimo, bodo stvari hitro postavljene na svoje mesto.

Kako se boste na Inštitutu Razvojnik lotili prepričevanja javnosti in politike, da posvojijo vaše ideje?

Najprej z dobrimi analizami. Želimo razelektriti različna mnenja, stvari analizirati in reči, v tole lahko verjamemo. Predstavili bomo raziskave in vire, da ne bo ničesar skritega in da ljudje lahko sami preverijo podatke. Na podlagi teh ugotovitev bomo pripravili predloge ukrepov.

Tretji sklop pa je komunikacija. Prisotni bomo na družbenih omrežjih, spletnih straneh in prek različnih kampanj. Želimo ljudem približati, zakaj je tudi za povprečnega Slovenca slabo, če mora predolgo čakati na odločitev sodišča.

Čisto za konec še politično vprašanje, pri čemer se vam ni treba opredeljevati. Če bo vlado sestavila zmagovalka z levega ali desnega pola, se zdi, da bo prišlo do večjega razumevanja za gospodarstvo. Desnica to tradicionalno poudarja, na levi sredini ima zmagovalna stranka program AS. Vas obdobje pred nami navdaja z nekaj optimizma ali se spet pojavlja skrb zaradi nenehnih vojn in geopolitičnih teženj, ki bi lahko ustavile odboj Slovenije?

Lahko bi rekla oboje. V času volilne kampanje smo videli, da je bilo gospodarstvo uvrščeno zelo visoko. Verjetno zato, ker so stvari pripeljane v kot. Ni treba biti strokovnjak, da bi vedel, da se bo ta glasba enkrat ustavila in da smo blizu konca pesmi, če ne bomo ničesar spremenili. Zato so bile vse stranke bolj pozorne. Nekatere so gospodarstvu tradicionalno bolj predane, druge so ga v zadnjem času morda nekoliko na novo odkrile.

Upam, da to ni bil le del kampanje, ampak dejanski namen katere koli vlade, ki se bo sestavila. Hkrati pa bo vsaka vlada potrebovala podporo ljudi, inštitutov, kot smo mi, in tudi drugih političnih strank z drugačnim svetovnim nazorom. Če bodo razmere res tako slabe, kot se nakazuje, bo v našem skupnem interesu, da naslednje obdobje čim bolje prebrodimo.