.webp){kind=icon}
Mesec po poplavah so vse glasnejša vprašanja, kako bomo posledice poplav čutili tudi v prihodnjih letih. Nekdanji minister za finance in nekdanji dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Dušan Mramor ima tudi sam izkušnje z obvladovanjem kriz. Leta 2004, v času njegovega prvega mandata finančnega ministra v Ropovi vladi, je zgornje Posočje prizadel močan potres. V drugem mandatu, v času Cerarjeve vlade, se je ukvarjal pretežno s posledicami finančne krize. Raziskovalna skupina uglednih ekonomistov je pod njegovim vodstvom pripravila tudi akcijski načrt za višjo produktivnost.
Dušan Mramor je za Bloomberg Adria TV govoril o dolgoročnih posledicah najhujše naravne katastrofe: kakšni bodo vplivi na proračune prihodnjih let, na gospodarsko rast? So dosedanji ukrepi vlade dobri in kaj z njimi sporočamo finančnim trgom?
Vlada je z zadnjim rebalansom proračuna prerazporedila 520 milijonov evrov sredstev in jih namenila sanaciji poplav. Jasno je, da bo škoda velika, obnova še dražja. Vse to bo vplivalo na proračune naslednjih let. Kako ocenjujete do zdaj sprejete ukrepe?
Nekaj izkušenj imam iz preteklih velikih šokov, ki smo jih doživeli, recimo iz potresa leta 2004 v Posočju in podobno. Kot se je vlada lotila zdaj, smo se lotili takrat. Najprej seveda rešuješ življenja in premoženje. Potem pa podjetja, da lahko čim prej poslujejo. Težko je ocenjevati vrednost škode, ker je še zelo zgodaj. Mi smo pri potresu kasneje ugotovili, da so bili ti stroški višji, kot smo jih najprej ocenili, ker ko začneš s sanacijo, se pokaže še cel kup drugih problemov. S tega stališča vam težko povem, ali je 520 milijonov dobra začetna osnova ali ne. Po občutku bi rekel, da. Tudi sam bi začel s takšno relativno konservativno oceno, ampak s tudi dovolj prostora, da se tiste najbolj nujne stvari naredijo.
Kako pa ocenjujete sprejete ukrepe, obdavčitev najemnin, dividend, dobičkov? To so zadnji večer pred obravnavo v državnem zboru dodali v interventni zakon.
Ti dodatni ukrepi, ki so jih sprejemali v državnem zboru, se predvsem nanašajo na neke davke na kapital.
Premier Golob pravi, da tisti, ki ima več, naj tudi več prispeva. Kakšno je vaše mnenje o tem? Se morda res dela preveč na pamet, kot to očita opozicija?
Tukaj je treba biti zelo previden, ker se na prvi pogled se zdi, da naj banke ali tisti, ki imajo dividende in tisti, ki imajo več, prispevajo k sanaciji. Treba je vedeti, da je struktura lastništva naših podjetij precej drugačna, kot je bila v preteklosti. Podjetja niso več v državni ali v družbeni lasti, kot so bila nekoč. Zato moramo izredno paziti, kaj sporočamo finančnim trgom. Če finančnim trgom sporočamo, da bomo z davki najprej odvzeli njim premoženje, ki ga imajo v Sloveniji, bo reakcija takojšnja. To vam lahko zagotavljam, ker sem tudi sam nekaj takšnega doživel, in bodo takoj začeli pritiskati na Slovenijo, ker pravzaprav odvzema drugim državam ali pa podjetjem iz drugih držav njihov dobiček.
Treba je biti sorazmeren. Če vzameš 0,3 odstotka dobičkov iz kapitala, hkrati pa imamo potem recimo še delovne sobote, kjer bomo z delom pokrivali dodatno te stroške obnove, se stvar že sliši drugače. Treba je izračunati, kakšna je teža enega in drugega. S takšnimi argumenti bi lahko bili uspešni.
Za premierjevo tezo, da tisti, ki ima več, naj da več, bi pa rekel, da je v takih primerih običajna, je pa populistična in tega se moramo zavedati.
Ljudje so, ko pride do take velike nesreče, zelo občutljivi, se tudi bojijo. V Posočju sem si po potresu ogledal, kaj bo treba obnoviti, in videl, da so ljudje zelo prizadeti in je treba biti izjemno pazljiv, kako komuniciraš ukrepe in kako jih miriš. Tako da v tem kontekstu to razumem. Če bi pa šel v ekonomski kontekst, bi imel pa kar nekaj pripomb. Veste, da imamo po Ginijevem indeksu skoraj največjo enakost dohodkov na svetu, kar povzroča določene probleme glede konkurenčnosti in produktivnosti. Ampak verjetno zdaj ni trenutek, da bi o tem razpravljali. Najprej je treba posledice, kolikor se da, sanirati in rešiti. Potem se pa moramo pogovarjati tudi o teh reformah, ki so seveda tudi nujne.
Ginijev indeks (tudi Ginijev koeficient) meri enakost oziroma razliko med najvišjimi in najnižjimi dohodki in je merilo neenakomerne porazdelitve dohodkov. Višji ko je, bolj neenakomerna je porazdelitev. Neenakomernost pa ni nujno slaba.
Slovenski koeficient je po podatkih Svetovne banke trenutno 24 in je najnižji na svetu. Zakaj enakost v tem smislu ne spodbuja produktivnosti? Kot pravi dr. Mramor: "Razlika med najvišjimi in najnižjimi dohodki je minimalna, to pa posledično ubija tisto, kar je dobro v kapitalizmu: motivacijo in produktivnost." O tem je pred leti za Finance pisal tudi dr. Marko Pahor, ki je leta 2018 napisal: "Namesto tega, da je enakost dohodka in premoženja ultimativna vrednota [...], bi morala biti ultimativna vrednota trud in nagrada zanj."
To je tudi eno od mojih vprašanj. Kako bodo poplave vplivale na državne proračune v prihodnjih letih in morebitna zadolževanja, pa tudi kako bodo vplivale širše na prebivalstvo, gospodarstvo, državne infrastrukturne projekte in pa vse potrebne reforme, ki zdaj stojijo? Videti je namreč, kot da bo zdaj vse zaradi poplav potisnjeno ob rob?
To je največja nesreča do zdaj z vidika izgube premoženja. Moram reči, da so se zelo dobro odzvali glede varovanja življenj. Skratka, to je prva stvar, ki jo narediš, in potem seveda sledi obnova infrastrukture. Če se ne lotiš najprej infrastrukture, ti vse stoji in tudi dostop pomoči ni mogoč. S tega vidika je bilo to prav. Kako bo to vplivalo na prihodnje proračune in na prihodnjo gospodarsko rast ali padec? Zagotovo bo vplivalo, ker tako velike izgube premoženja ne moreš preprosto nadomestiti. Kar poskušamo narediti, je, da poskušamo tistim, ki so izgubili premoženje, tisti del premoženja, ki je ključen za življenje – to so stavbe in infrastruktura – najprej nadomestiti in jih preseliti. S tega vidika bo to v prvi fazi vplivalo negativno, ker je izguba premoženja izguba premoženja.
Kako ga lahko zdaj nadomestiš in kako bo to vplivalo na rast? Če bomo pravilno vodili ekonomsko politiko, lahko vpliva tudi pozitivno. Nove ceste, stavbe in tisto, kar je bilo izgubljenega, lahko naredimo bolj kakovostno. Lahko se vse prilagodi potrebam zelenega prehoda. Večje kapacitete elektroomrežij ali boljše rekonstrukcije cest, ki bodo imele večjo tonažo, lahko prispevajo k večji produktivnosti. Vse to je lahko pozitivno. Lahko izkoristimo trenutek – če bomo to naredili pravilno – mogoče tudi za zagon.
Seveda pa popolno pokritje vsakomur vsega, kar je izgubil, zelo težko pride v poštev, ker se je treba odločiti, kdo bo to plačal. Ljudje so izgubili hiše in to bo treba delno kriti iz zavarovanj, delno pa se bo država zadolževala in na različne načine ljudi razbremenjevala, tako kot je bilo zdaj s cenami bencina in elektrike ter jim omogočala rekonstrukcijo. Enovitega odgovora torej ni. Večkrat sem poudaril tudi na strateškem svetu: ne zamudite priložnosti, ki jo prinaša kriza. Kriza vedno prinese dobre priložnosti. Če jih izkoristimo, je lahko končni rezultat še boljši.
Se vam zdi, da vam je uspelo izkoristiti krizo takrat, ko se vam je zgodila? Kaj bi svetovali na podlagi svoje izkušnje trenutni vladi?
Mislim, da smo jo takrat dobro izkoristili, ker so bile leta 2004, 2005, 2006 in 2007 leta izjemne gospodarske rasti. Ne samo zaradi tega, tudi zaradi vseh drugih ukrepov in gospodarskega okolja. Takrat smo se vključevali v Evropsko unijo. Če gledamo leto, ko se je zgodil ta potres, in vsa leta, ki so sledila, do 2009, ko je prišla svetovna kriza, kar je bilo mnogo let kasneje, je bil to zelo dober odziv.
STA
Proračunski primanjkljaj mora v prihodnje upoštevati fiskalna pravila Evropske unije in ostati pod tremi odstotki. Lahko Slovenija zaradi poplav računa na kakšno izjemo in ali bi to sploh bilo smiselno? Je mogoče rezerve najti kje drugje?
Evropska pravila so takšna, da dogodke, kot so ta, izključujejo iz izračuna primanjkljaja, ki je dovoljen. To so tako imenovani enkratni dogodki in to ne bo vplivalo na oceno, kakšen deficit ima država. Mene ne skrbijo te usklajenosti s pravili Evropske unije, ker smo jih vedno nekako znali zadovoljiti. Bolj me skrbi, kako se bo vodila popoplavna rekonstrukcija. Bo res šlo za najboljše namene? Bo denar porabljen dobro in kakovostno?
Pri vsakem takšnem šoku za celo družbo imate ljudi, ki čakajo na tak šok in izkoriščajo obdobje, ko še ni vse pod kontrolo. To me bolj skrbi, ker se je to dogajalo tudi pri prejšnjih šokih. Tudi pri popotresnih obnovah smo potem videli, da nekatere stvari niso bile čisto pod nadzorom.
Kako vidite okrevanje gospodarstva? Kaj bo morala narediti država in morda kakšne posebne ukrepe uporabiti za podjetja, ki so strateška ali pomembnejša?
Iz prejšnjih izkušenj smo se naučili, kako se je treba odzvati. Teh izkušenj imamo kar nekaj: pandemijo, finančno krizo in tako naprej. Vemo, da je treba najprej zagotoviti, da ne izgubljamo življenj, potem, da ne izgubljamo premoženja. Nato pridejo na vrsto gospodarstvo in podjetja. Tukaj sem predlagal že večkrat in počasi se to prijema, recimo temu nemški model.
Kako oni reagirajo in kako zavarujejo svoje gospodarstvo, da podjetja ne gredo pod vodo v obdobju, ko ni prihodkov, ker podjetje ne posluje. Gre za več ukrepov, katerih logika je, da se najprej zagotovi, da zaposleni ostanejo v podjetju. Na primer z državno podporo v višini 80 odstotkov plače tistih, ki so na čakanju. Nato se opredeli preostali potrebni obseg posredovanja države, da podjetja ne gredo v stečaj. Hkrati se ustanovi poseben sklad, ki z državnim vložkom, lahko pa tudi iz drugih virov, omogoča intervencije v lastništvo podjetij, ki so v velikih težavah in je malo verjetno, da bodo posojila lahko vrnila. Ta sklad lahko s pravočasnim prevzemom najbolj strateških podjetij v težavah obrani napadov iz tujine. Ob ponovni vzpostavitvi normalnega poslovanja pa sklad praviloma proda lastništvo v teh podjetjih. Kolikor vem, je to bil model Lufthanse v Nemčiji kot odgovor na šok pandemije.
Dolgotrajnost obnove potrjuje tudi primer Nemčije, kjer po dveh letih obnova še vedno traja. Kot so nam sporočili z nemškega finančnega ministrstva, je do 31. avgusta 2023 za namen obnove izplačalo skoraj 3 milijarde evrov (184,6 milijona takojšnje pomoči in slabe 2,8 milijarde evrov pomoči za obnovo (tako imenovani Aufbauhilfe 2021). Po poplavah je Nemčija ustanovila sklad za pomoč pri obnovi, ki je težak do 30 milijard evrov.
Seveda se takoj odpre vprašanje, v kakšni obliki so to posredovanja države. Nemški model temelji na logiki, da kolikor je le mogoče, je pomoč v obliki povratnih sredstev, namenjenih ohranjanju likvidnosti podjetij. Ko se kriza konča in podjetja spet poslujejo dobičkonosno, začnejo vračati prejeta posojila.
Mislim, da je vlada glede podpore gospodarstvu ubrala predvsem ta način, zlasti če bo sprejela idejo o skladu. Mislim, da je ta ideja zelo dobra in je v bistvu kopija tistega, kar so naredili Nemci. Vendar pa so se slovenske vlade kar po vrsti in to vedno bolj obnašale populistično in dajale podporo gospodarstvu v obliki subvencij, torej nepovratno, potrebna sredstva pa pridobivale z zadolžitvijo. Po krizi smo obtičali z ogromnim povečanjem zadolženosti države.
Solidarnostni prispevek. Marsikdo v gospodarstvu se sprašuje, ali je pravi način, da se ga pod prisilo zahteva od gospodarstva, nekateri so izrazili bojazen, da bo ta solidarnostni prispevek ostal, kot recimo višji DDV. Po drugi strani so pa takšni, ki menijo, da potrebujemo nekaj takšnega za financiranje sklada. Kako gledate na to problematiko?
Jaz sem naklonjen solidarnostnemu prispevku. V kakšni obliki? Treba je dati več možnosti, ker so situacije različne. Lahko daš možnost, da se to oddela. Nekatera podjetja bodo z veseljem to naredila, nekaterim pa je bolje, da plačajo določen delež prihodka. Tako da s tega vidika mislim, da to ni slabo, da se to uporabi tudi za financiranje sklada. Po mojem mnenju je to zelo koristno. Jaz sem to celo enkrat predlagal. Takrat so se oglasili nekateri, ki se jim je to zdelo popolnoma nesprejemljivo, da bi še dan ali dva oddelali in s tem popravili nastalo škodo. Mislim, da je to morda nekaj takšnega, kar poveže ljudi v takem trenutku, ki je za nekatere zelo stresen.
Bi ga bilo smiselno obdržati tudi v bodoče?
Nič ni bolj trajnega kot tisto, kar je začasno. In taka bojazen je po mojem kar na mestu. Treba bi se bilo držati tega, da je začasno. To je namenjeno za leti 2023 in 2024 in po letu 2024 tega ne bi smelo biti.
