Evropski nogomet vstopa v območje pravne nestabilnosti. Premier liga poskuša uvesti omejitve porabe prek novih pravil "anchoring" (sidranje) in "squad-cost ratio" (razmerje stroškov ekipe), medtem ko Združenje profesionalnih nogometašev (PFA) napoveduje tožbe. La Liga skuša igrati prvenstvene tekme v Združenih državah Amerike, a je naletela na odpor igralcev in sindikata AFE.
Skupni imenovalec aktualnih problemov in izzivov v največji evropski športni industriji je pomanjkanje "kolektivne pogodbe (CBA)", ki bi opredelila pravila, stroške in pravice skozi pogajanja, ne pa prek enostranskih odločitev.
V ameriških športih so takšni sporazumi temelj sistema: uravnavajo interese lastnikov in igralcev, zagotavljajo protimonopolno zaščito pravilom o plačah ter omogočajo izvedbo vsake spremembe.
UEFA je uvedla "Squad Cost Rule", s katero se omejuje poraba klubov na 70 odstotkov skupnih prihodkov, s postopnim prehodom do leta 2025. Kazni že obstajajo; Roma in več drugih klubov je že pod nadzorom zaradi prekoračitve limita. Premier liga gre še korak dlje: "anchoring" bi skupno porabo klubov vezal na večkratnik prihodkov najslabše ekipe.
"Anchoring" in "squad-cost ratio" so povsem nova pravila v nogometu. Foto: Bloomberg
Sindikat igralcev trdi, da se s tem krši pravica do zaslužka, medtem ko del klubov opozarja na slabši konkurenčni položaj v primerjavi z Real Madridom, PSG in Bayernom. Rezultat so grožnje s tožbami, ne pa stabilnost.
Na drugi strani La Liga poskuša povečati svoj komercialni doseg z igranjem tekem v ZDA. Čeprav je ameriški sodni primer Relevent proti USSF odprl vrata takim načrtom, je odpor igralcev ostal močan. Sindikat AFE zavrača možnost, da bi se tekme igrale izven Španije brez predhodnega dogovora in zagotovil glede obremenitve ter varnosti igralcev. V obeh primerih, v Angliji in Španiji, je problem enak – pravila se vsiljujejo, namesto da bi se o njih pogajali.
Pravni okvir: kolektivna pogodba kot "ščit"
V evropskem kontekstu obstaja trdna podlaga za tak okvir. Sodba Albany iz leta 1999 je potrdila, da sporazumi, nastali skozi kolektivno pogajanje in ki se nanašajo na pogoje dela in zaposlovanja, niso predmet protimonopolnih omejitev iz člena 101 PDEU. Z drugimi besedami: če se lige in sindikati dogovorijo o salary capu, razdelitvi prihodkov, potnih pogojih ali minimalnih plačah, ti mehanizmi postanejo pravno legitimni.
Če pa jih liga uvede enostransko, se odpirajo vrata za tožbe in individualne pravne postopke – kar se prav zdaj dogaja v Premier ligi. V ZDA ima to načelo jasen naziv: non-statutory labor exemption. Zaradi kolektivnih pogodb so salary cap, luxury tax in t. i. escrow sistemi zakoniti, ker so rezultat pogajanj, ne monopolnih odločitev. Zato NBA, NFL in MLB redko pristanejo na sodišču. V Evropi pa vsak poskus nadzora stroškov konča v politični ali pravni krizi.
Zakaj ima CBA smisel tudi za klube
Kolektivna pogodba ne bi bilo popuščanje igralcem, temveč zagotovilo za vse strani.
Prvič, prinaša predvidljivost stroškov – dogovorjeni plačni okvir in izjeme (npr. doma vzgojeni igralci, veterani) stabilizirajo trg.
Drugič, uvaja socialni mir – če obstajajo jasni mehanizmi za stavko, arbitražo in reševanje sporov, so konflikti redkejši in krajši.
Tretjič, podpira konkurenčno ravnotežje – cap in floor se pogajata kot paket, s čimer se prepreči tekma v trošenju in demotivacija manjših klubov.
Četrtič, daje socialno licenco – odločitve o razporedih, počitku in tekmah zunaj države gredo skozi sistemsko preverjanje, ne skozi medijske vojne.
In končno, zmanjšuje stroške sodnih postopkov – vsaka sprememba pravil postane stvar pogajanja, ne pa vsiljena odločitev.
Kaj bi evropski CBA konkretno vseboval
Evropska kolektivna pogodba bi se lahko oprla na nekaj ključnih stebrov, ki bi povezali športni in delovnopravni okvir na način, ki ga v nogometu do zdaj ni bilo.
Foto: Depositphotos
Prvi steber je finančni modul, ki bi določal prag porabe v skladu s pravilom Uefe o 70 odstotkih prihodkov, z možnostjo fleksibilnega sistema "luxury tax" za klube, ki presežejo limit. Tak pristop bi vključeval tudi minimalni salary floor, s čimer bi se zagotovilo, da določen del prihodkov namenijo plačam igralcev in razvoju nogometnih akademij. Na ta način bi hkrati dosegli nadzor stroškov in ohranili konkurenčnost manjših klubov.
Drugi steber se nanaša na zdravje in obremenitev igralcev. Kolektivna pogodba bi morala jasno določiti maksimalno število tekem na sezono, obvezne dni počitka in standardizirane potovalne protokole. Posebej pomemben element bi bil obvezni pristanek igralcev za tekme zunaj matične države, kar bi preprečilo situacije, kot je odpor v La Ligi pri poskusu igranja tekem v ZDA. Vse razvojne ideje za ligo bi bilo treba predhodno uskladiti z neposrednimi izvajalci – igralci.
Tretji element je transparentnost in nadzor. Treba je vzpostaviti neodvisno telo, ki bi spremljalo spoštovanje pravil o porabi, revidiralo stroške klubov in enkrat letno objavljalo javna poročila o finančni disciplini. Tak mehanizem bi povečal zaupanje med klubi, sindikati in regulativnimi organi ter preprečil špekulacije o selektivni uporabi pravil.
Nazadnje bi morala kolektivna pogodba imeti jasno določen čas trajanja in mehanizem prilagoditve. Obdobje pet do šest let s klavzulo reopener bi omogočilo pogajanja v primeru nenadnih sprememb prihodkov od TV pravic, tržnih motenj ali gospodarskih kriz. S tem bi bila zagotovljena fleksibilnost sistema in njegova dolgoročna vzdržnost.
Tak model bi, kot kažejo jasne ameriške izkušnje, klubom prinesel varnost in predvidljivost, igralcem pa status partnerjev v procesu odločanja. Bil bi prvi resni institucionalni okvir, ki ga evropski nogomet vzpostavlja med tržno dinamiko in delovnimi pravicami.
Čas za redefinicijo odnosov
UEFA, Premier liga in La Liga so danes na razpotju, poskušajo uravnotežiti komercialno rast in trajnost, vendar to počnejo brez formalnega pogajalskega mehanizma.
Dokler se pravila vsiljujejo od zgoraj, vsak reformni poskus tvegano postane nov sodni primer. Kolektivna pogodba, po vzoru ameriških lig, bi to prekinila – stroške, tveganja in pravice bi spremenila v skupni dogovor, ne pa v konflikt.
Kot je nedavno dejal eden od vodij FIFPRO-a, evropski nogomet ima vse elemente velike industrije, razen industrijskih odnosov.
.webp){kind=icon}
