Se sprašujete, kdo vas je prijavil inšpekciji? Kaj pa, če gre za zlonamerno prijavo

Anonimne prijave prijaviteljem omogočajo popolno imuniteto pred odgovornostjo za neetična in nezakonita ravnanja. Poleg tega velja, da v primeru neutemeljenih anonimnih pobud prihaja do protipravnega poseganja v ustavne pravice posameznika, saj prav zaradi anonimnosti ni mogoče zahtevati sodnega varstva zaradi posega v njegovo osebno dostojanstvo, saj se anonimna oseba ni dolžna razkriti. 

Nedavno so prijavitelji dobili še dodatno zaščito, in sicer s sprejemom zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZpri), ki jim je omogočil še dodatno pravno zaščito, če želijo prijaviti ali javno razkriti določene (le domnevne!) nepravilnosti.

Kaj pravi zakon o zaščiti prijaviteljev? 

Zakon med drugim izrecno določa, da prijavitelj, ki informacije o kršitvah prijavi ali javno razkrije, ne krši nobene omejitve ali prepovedi glede razkritja informacij in ne nosi nobene odgovornosti, povezane s takšno prijavo ali javnim razkritjem, pod pogojem, da ni prijavil ali javno razkril neresničnih informacij in je na podlagi utemeljenih razlogov menil, da sta bila prijava ali javno razkritje takšnih informacij nujna za razkritje kršitve.

Prav tako je določeno, da v morebitnih postopkih zoper prijavitelja zaradi žaljenja ali krnitve ugleda, kršitve avtorskih pravic, kršitve zaupnosti informacij, kršitve pravil o varstvu podatkov ali odškodninskih zahtevkov, prijavitelj ne nosi nobene odgovornosti zaradi prijav ali javnih razkritij in se lahko pri predlogu zavrnitve zahtevka zoper sebe sklicuje na prijavo ali javno razkritje, če je na podlagi utemeljenih razlogov menil, da sta bila prijava ali javno razkritje nujna za razkritje kršitve.

Zakon torej ščiti prijavitelja pod dvema pogojema: če ta ni razkril neresničnih informacij in če je na podlagi utemeljenih razlogov menil, da je bila prijava takšnih informacij nujna za razkritje kršitve. Precej očitno je, da bodo v praksi težave predvsem z drugim pogojem, saj bo zelo težko definirati, kdaj so obstajali utemeljeni razlogi, ki so opravičevali prijavo.  Hipotetično gledano se bodo lahko prijavitelji na utemeljenost razlogov sklicevali tudi na osnovi izmišljenih zgodb, različnih čenč, namišljenih strahov in podobno.  

Problematično je tudi, da je za nepoštenega prijavitelja v zakonu predpisana le ena sama globa, in sicer se lahko kaznuje z globo od 400 do 1.200 evrov za prekršek, če se izkaže, da je naklepno prijavil ali javno razkril neresnične informacije.

Dobra novica za podjetja, ki so predmet škodoželjnih prijav, je tudi ta, da lahko v primeru, če prijavitelj nekoga neupravičeno ovadi zaradi storitve kaznivega dejanja, tudi sam stori kaznivo dejanje, in sicer kaznivo dejanje krive ovadbe, kar ga lahko pripelje tudi v zapor.

  

Kaj pa zakon o inšpekcijskem nadzoru? 

Če denimo inšpekcijski organ od prijavitelja prejme pobudo za inšpekcijski nadzor zoper podjetje, jo je dolžan obravnavati – ne pa tudi izpeljati. To je pravzaprav tudi edina rešilna bilka za podjetje, ki je predmet prijave škodoželjnega prijavitelja.

Od zdrave presoje inšpekcijskega organa je torej odvisno, ali bo opravil inšpekcijski pregled ali ne. Seveda velja, da se nadzorovano podjetje, če ni storilo nobenih (resnejših) kršitev, nima česa bati ob pregledu. A dejstvo ostaja, da bo v podjetju zaradi inšpekcijskega pregleda vsaj do določene oviran delovni proces, podjetju bodo zaradi tega nastali tudi stroški.

Slaba novica za prijavitelje pa je, da v primeru, če je bil inšpekcijski postopek izveden na podlagi lažne prijave, trpi stroške postopka prijavitelj.

Krive ovadbe in posledice

Dobra novica za podjetja, ki so predmet škodoželjnih prijav je tudi ta, da lahko v primeru, če prijavitelj nekoga neupravičeno ovadi zaradi storitve kaznivega dejanja, tudi sam stori kaznivo dejanje, in sicer kaznivo dejanje krive ovadbe, kar ga lahko pripelje tudi v zapor.

In še več: če se namreč nekomu dokaže, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe, se lahko zoper njega vloži tudi civilni odškodninski zahtevek zaradi izgube ugleda ali/in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, denimo v obliki duševnih bolečin. Kriva ovadba lahko torej ovaditelju povzroči kar boleče posledice, in sicer: izgubo svobode in še plačilo (ne nizke) odškodnine.