Luka Lukić: 'Inšpektorat za delo nima neomejene moči'

Po vrsti afer, ki so pokazale neučinkovitost inšpektorata za delo, je lani septembra vodenje tega organa prevzel Luka Lukić. Prišlo je do reorganizacije in spremembe metode dela, ki je v preteklosti inšpektorjem narekovala doseganje normativa. "Po mojem prepričanju so nadzori za doseganje teh številk ne samo nepotrebni, ampak tudi škodljivi," meni Lukić. Čeprav v zadnjem času podjetja težko najdejo delovno silo, saj je zaposlenost rekordno visoka, to ne vpliva na število prijav kršitev, je med drugim povedal v intervjuju.  

1. Inšpektorat za delo ste prevzeli v času, ko ni bil na "dobrem glasu", vaš predhodnik pa je odstopil zaradi dveh afer. Kaj ste spremenili? 

Slab glas, na katerega je prišel inšpektorat, ni posledica enega ali dveh primerov; to je posledica težav, ki se na inšpektoratu vlečejo že najmanj desetletja. V prvi vrsti je to kadrovska podhranjenost zaradi majhnega števila inšpektorjev, ki ni sledilo rasti števila podjetij. To je prvi temeljni problem, pa tudi usmeritve so bile vedno osredotočene na doseganje številk. To je v resnici zelo napačna usmeritev. Po eni strani razumem, da je treba imeti določena pričakovanja do zaposlenih, ampak ta številski nadzor je v praksi videti tako, da inšpektor pride k zavezancu, poišče vzorčnega zaposlenega in ga sprašuje o osnovnih podatkih, pogodbi o zaposlitvi in ali je prejel regres. Zaposleni to potrdi in naredi se zapisnik – stvar je zaključena.

2. Kako se nadzor opravlja zdaj?

Nova metoda dela je, da ko se gre v nadzor, se ga opravi temeljito. Imamo tudi nekatere vsebinske prioritete, ki so bile prej zanemarjene. Posledica lovljenja številk je tudi, da če pogledate v poročila, ki jih inšpektorat objavlja vsako leto, vidite, da so najpogostejše ugotovljene kršitve s področja plačila za delo. Zakaj? Ker so najlažje ugotovljive. Medtem ko nam statistika pri kompleksnejših kršitvah oziroma tistih, kjer je kršitev zakonsko gledano težje dokazljiva, ne more biti v ponos. To je tisto, kar skušamo spremeniti. Pa tudi samo obravnavanje prijav. Moramo se namreč zavedati, da je lažje dokazati kršitev na nekaterih področjih, če je tisti, ki mu je bila pravica kršena, pripravljen sodelovati. Zelo veliko moramo narediti na tem, da zgradimo zaupanje ljudi, ker bo tudi nam lažje. V večini primerov je delavce namreč strah povračilnih ukrepov. 

3. Koliko pa je prijav?

Število prijav narašča. Daleč največ prijav je na področju delovnih razmerij, bistveno manj pa na področju varstva in zdravja pri delu. Potem je še socialna inšpekcija, ki ima številčno najmanj prijav, a so tam zadeve praviloma zelo obsežne. Prijav je vsaj na področju delovnih razmerij toliko, da je enostavno nemogoče vse pravočasno obravnavati. Sicer se že kadrovsko krepimo, vendar je ključno to, da se spremeni širša percepcija. Če se bo nam kot družbi zdelo normalno, da se delodajalci oglašujejo, da delavcu nudijo redno plačilo, ne bomo prišli daleč. Seveda jo nudi, saj je to zakonska obveznost. Naša naloga je detektirati kršitelje, pa tudi spodbujati preventivo. Kazni morajo imeti odvračalni učinek.

3. Glede trenutno aktualnih regresov se na spletu pojavlja veliko zapisov, da nekateri delodajalci od delavcev zahtevajo, da prenesejo del regresa ali celoten znesek nazaj v gotovini. Kako takšne stvari sploh detektirate? 

Vse je odvisno od operativne izvedbe nadzora. Ključno seveda je, da ugotovimo dejansko stanje. Pri takšnih zadevah težava pogosto nastane, ko pridemo do izsiljevanja in groženj, ki so v pristojnosti organov kazenskega pregona. Za to nismo pristojni. Tukaj je ključno, da se povežemo vsi državni organi, ki delamo na področjih, kjer se kršitve vsebinsko prepletajo ali dopolnjujejo. Sicer pa ponavljam, da dokler bodo te stvari normalne, mi ne bomo mogli narediti razlike, pa če se, karikiram, zaposli 500 inšpektorjev. Eden od naših ciljev je tudi to, da se delodajalci zavedajo, da je kršitev temeljnih pravic delavcev kaznivo dejanje, kar ni enako denimo prekršku napačnega parkiranja.  

4. Ste lahko konkretni, v katerih panogah je tega več?

Že nekaj let velja – ne samo glede regresa – za najbolj problematično panogo gradbeništvo, pa tudi gostinstvo. Prav tako je problematična panoga trgovina. Da izstopa gradbeništvo, nas roko na srce ne more presenetiti. Leta tekmovanja proti najnižjim možnim cenam so privedla do takšnega stanja, kakršnega imamo. Ob tem velja poudariti, da so se nadzori v preteklosti vršili izključno ali skoraj izključno na podlagi prijav. So področja, ki so problematična, pa ni prijav. Za to so povsem objektivni razlogi. V omenjenih panogah je veliko tujih delavcev, ki imajo objektivno težavo v smislu, da ne razumejo jezika, ne poznajo pravnega reda države. Konec koncev verjetno tudi nas ne poznajo. 

Vlada RS

 

5. Na kakšen način se odločite, katero podjetje boste pregledali? Kaj je najbolj sumljivo?

Tudi to je ena od stvari, ki jih spreminjamo. Prej se je delalo skoraj izključno na področju prijav, z izjemo akcij, v okviru katerih se je obiskovalo podjetja glede na namen posamezne akcije. Poskušamo se povezovati z drugimi organi, predvsem glede izmenjave podatkov, ker imajo drugi organi lahko dostop do nekaterih podatkov, ki lahko že sami po sebi predstavljajo zelo utemeljen sum. Delavci, ki so jim kršene pravice, se pogosto odločijo ukrepati, ko je že prepozno. Se pravi, ko gre podjetje v stečaj ali ko niso več zaposleni tam, zato nimajo več dostopa, posledično pa ne morejo biti stranka v postopku. Tisti, ki so ostali, pa ponavadi ne želijo sodelovati zaradi povračilnih ukrepov. Trenutno preizkušamo različne načine, kako detektirati kršitelje, ki se ne bodo znašli v prijavah. 

6. Eden od bolj vsebinskih težav je mobing. To ni nekaj, kar bi lahko ugotovili iz evidenc in poslovnih izkazov. Kako preverjate te kršitve?

Govorim zelo na splošno, ker ima vsaka konkretna situacija svoje specifike, ki jim moraš prilagoditi nadzor. Mi smo na področju mobinga primarno pristojni za ugotavljanje, ali je delodajalec sprejel ustrezne ukrepe za njegovo preprečevanje in kako pelje morebitne postopke. Ne pravim, da vedno, ampak včasih se da že iz tovrstnega pregleda sklepati o kakšnem indicu. Je pa mobing področje, kjer morata obstajati sodelovanje in zaupanje v delo organa. Če se organom ne zaupa, je to spet ena od stvari, ki jih je težko rešiti. Mogoče lahko tu omenim, da je bil inšpektorat nosilec evropskega projekta, v sklopu katerega se je izvajala tudi mediacija. Ta se je v praksi izkazalo kot zelo dobro orodje ravno za primere mobinga, pa tudi pri izplačilu prihodkov iz naslova dela. Mediacijo bomo zato ohranili.

7. Ob svojem imenovanju ste poudarili, da ste pripadnik generacije prekarnega dela. Kakšne so poteze inšpektorata na tem področju?

Prekarnosti ni manj, čeprav se ne pojavlja v medijih. Prekarnost je spet eno od področij, ki jih je težko meriti in beležiti. Poleg tega je ključno zaupanje. Prekarnemu delavcu, ki ne bo sodeloval v postopku oziroma bo naučeno ponavljal, da ne dela za delodajalca, bomo težko pomagali. To je ena od naših usmeritvenih prioritet v letošnjem letu. Če pogledamo pretekle statistike naših poročil glede ugotovljenih kršitev na področju elementov delovnega razmerja, te ne odražajo realne slike tega problema v družbi.

8. Kot vemo, v zadnjem času podjetja težko najdejo delovno silo, zaposlenost je rekordno visoka. Ali to pomeni več dela za inšpektorat? Ali so delodajalci previdnejši in se borijo, da ne bi ostali brez kadrov?

To je dobro vprašanje. Na število prijav to nima vpliva, to lahko z gotovostjo trdimo. Noben zaposleni ni zaposlen, ker mu delodajalec dela uslugo, njega delodajalec potrebuje. Kvalitetnega človeka ni enostavno dobiti, ponavadi se ne pojavi na naslednjem razpisu. So podjetja, ki se tega zavedajo; tam verjetno naša prisotnost ni tako potrebna kot kje drugje. Imamo tudi delodajalce, ki si odnos med delavcem in delodajalcem razlagajo kot odnos med lastnikom in lastnino – ne kot poslovni odnos. 

Če se spomnim lastnih začetkov, ko sem delal kot novinar. To so bili časi, ko je bilo prekarno delo skorajda normativ. Takrat smo poslušali, kako je pogodba o zaposlitvi zastarel model, kako trg potrebuje fleksibilno delovno silo, kako so to togi socialistični sistemi in ne vem, kaj še vse, ter kako sodobno je to, da človek dela fluidno. Potem so vzgojili generacijo ljudi, ki so prepričani, da je delovni odnos fluiden. Ampak to gre v obe smeri. Zdaj ko je manko delovne sile, smo priča nasprotnim trendom. Podjetja bi tuje delavce nase najraje vezala za pet ali več let. Kaj pa fluidnost?

9. Koliko k temu pripomorejo kadrovske agencije? Ali so agencijski delavci samo še ena šibka točka našega sistema?

To je zagotovo področje, kjer je potrebno veliko prevetritve tudi z vidika ureditve. Smisel kadrovske agencije vidim v panogah, kjer je sezonsko delo, torej so neke začasne potrebe. Ne razumem pa situacije, ko človek dela na istem delovnem mestu prek kadrovske agencije več let. Tu se nam poraja vprašanje, zakaj in čemu. Ker če je stvar urejena zakonito, je to za delodajalca dražje. 

10. Kakšen je učinkovit način "kaznovanja" kršiteljev? Gre za globe ali kaj drugega?

Inšpektorji so pri svojem delu avtonomni, dober inšpektor zna oceniti, kakšna je primerna kazen, ki bo dosegla odvračalni učinek. Pri lažjih kršitvah se najprej izda ureditveni opomin, potem pa se preveri, ali so ga upoštevali. Če delodajalec delavcu ne izplačuje niti minimalne plače in jih sili delati po 12 ur na dan sedem dni na teden, zagotovo ne rabi nas, da mu povemo, da to ni prav. Pri tovrstnih kršitvah je učinkovita sankcija prepoved zaposlovanja tujcev; to marsikoga bolj prizadane kot sama globa. Da bi globe dosegle odvračalni učinek, morajo malo zaboleti. Ne pride pogosto do situacije, da bi podjetje plačalo zgolj globo. Pravzaprav je tam, kjer je kršitev več, skoraj pravilo, da se zavezanci odločajo tudi za sodno varstvo. Takrat je sodišče tisto, ki presoja o primeru in lahko spremeni višino oziroma obliko naše sankcije. 

Ena od usmeritev, ki je bila predstavljena ob mojem imenovanju, je tudi opozorilo širše javnosti na kršitelje. To se naredi šele, ko je sodba pravnomočna. Razmišljamo tudi o javni objavi seznama kršiteljev. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je tudi javno opozarjanje na kršitve boleča sankcija. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar