text size
Sedem mesecev po začetku vojne z ZDA iranski voditelji vse močneje čutijo pritisk.
Inflacija v Islamski republiki se približuje 90 odstotkom, pretok nafte skozi Hormuško ožino se kljub nevarnosti iranskih napadov obnavlja, predsednik Donald Trump pa v regijo pošilja še eno letalonosilko ter 10.000 mornarjev in marincev. Ameriška blokada duši iranski izvoz surove nafte, medtem ko so diplomatska prizadevanja obtičala na mrtvi točki.
Celo za režim, vajen sankcij in gospodarskih težav, je to uničujoča kombinacija. Pritisk je pomemben, ker bi lahko Iran prisilil k izbiri: sprejeti določene koncesije in poskusiti oživiti mirovna pogajanja ali pa zaostriti konflikt, ki že povzroča veliko škodo njegovemu gospodarstvu. Na razmišljanje Teherana bodo verjetno vplivale tudi Trumpove domače politične razmere. V nezavidljivem položaju je namreč tudi ameriški predsednik, saj se nafta giblje okoli 100 dolarjev za sod, visoke cene goriv pa pred novembrskimi vmesnimi volitvami bremenijo ameriške potrošnike.
"Vsakdo ima svojo točko preloma in Iran ni izjema," je po telefonu dejal Bader Al-Saif, docent na Kuvajtski univerzi in pridruženi raziskovalec londonskega inštituta Chatham House. Kot dokaza vse večjega bremena je navedel nedavni iranski predlog sedemdnevnega premirja in Bloombergovo poročilo, da je zunanji minister Abas Aragči predlagal obnovitev dostopa jedrskim inšpektorjem. "Ironično je, da lahko takšen pritisk sproži dva nasprotujoča si odziva: popuščanje ali preventivni napad," je dodal.
Gospodarske razmere v Iranu so izjemno boleče, vendar se država prilagaja, je povedal neki teheranski uradnik, ki zaradi odkritega pogovora ni želel biti imenovan. Islamska republika se pripravlja na novo ameriško bombardiranje, ki bi lahko bilo obsežnejše od prejšnjega, vendar se je sposobna odzvati, je dejal.
Največji vzvod Irana med vojno je bila njegova sposobnost, da zapre Hormuško ožino, ključno prometno žilo za dobavo energije in surovin. S tem lahko zviša cene nafte in plina ter spodbudi svetovno inflacijo, kar ima za Trumpa politične posledice doma.
Toda iranski nadzor nad morsko potjo – in njegova sposobnost omejevanja izvoza nafte iz arabskih zalivskih držav – slabi. Savdski izvoz surove nafte se je po podatkih o spremljanju tankerjev, ki jih je zbral Bloomberg, povečal s približno 3,4 milijona sodov na dan avgusta na okoli 6,1 milijona septembra. JPMorgan ocenjuje, da so se dobave surove nafte z Bližnjega vzhoda povečale na 17,5 milijona sodov na dan oziroma na 98 odstotkov predvojne ravni.
Kljub temu si poročila o tem, ali ima Iran še vedno premoč nad ožino, nasprotujejo. Visoki obrambni uradnik v regiji je dejal, da Iran ohranja velik nadzor nad ožino. Drug visoki uradnik iz energetskega sektorja pa je poudaril, da iranski nadzor zaradi pogostih napadov na tankerje slabi.
Iranski uradniki vidijo malo možnosti za sklenitev mirovnega sporazuma pred ameriškimi vmesnimi volitvami 3. novembra, hkrati pa menijo, da obstaja velika verjetnost zaostritve po njih, je Bloomberg poročal v začetku tedna. Islamska revolucionarna garda je v petek sporočila, da je pripravljena na vsako agresijo ZDA ali Izraela odgovoriti "nemudoma, boleče in tako, da bo agresor svoje dejanje obžaloval", je poročala državna Radiotelevizija Islamske republike Iran.
"Obe strani si na splošno želita dogovora, vendar se namesto približevanja vse bolj oddaljujeta," je za Bloomberg TV dejala Aniseh Bassiri Tabrizi, pridružena raziskovalka pri Chatham House. Ker izvoz nafte iz arabskih zalivskih držav narašča, "se ZDA v Hormuški ožini počutijo močnejše kot pred nekaj tedni".
Slabenje iranskega vpliva nad ožino spremljajo katastrofalne gospodarske razmere doma. Naraščajoča inflacija zmanjšuje kupno moč običajnih Irancev, rial pa je v zadnjih dveh mesecih proti dolarju izgubil približno 25 odstotkov vrednosti, zaradi česar je uvoženo blago dražje.
Iran septembra prvič od začetka vojne ni natovoril niti enega soda surove nafte na tankerje, kažejo predhodne Bloombergove ocene, s čimer je ostal brez ključnega vira prihodkov. Nekatere kitajske rafinerije še vedno oskrbuje iz plavajočih skladišč, vendar bodo te zaloge sčasoma pošle.
Od začetka ameriške blokade pristanišč je Iran več trgovine preusmeril čez kopenske meje in Kaspijsko morje, vendar omejene zmogljivosti pomenijo, da te poti ne morejo v celoti nadomestiti izgubljenih poti skozi Perzijski zaliv. Državni mediji so septembra poročali o povečanem tovornem prometu in zamudah na mejnih prehodih s Turčijo in Pakistanom, medtem ko Kaspijsko morje Teheranu omogoča pomorsko povezavo z zaveznico Rusijo.
Washington širi svoj gospodarski pristop k vojni. Prvega oktobra je uvedel sankcije proti največjim iranskim proizvajalcem avtomobilov in več železniškim družbam. Učinki prejšnjih ukrepov proti letalskemu sektorju se že kažejo: iranski leti v Združene arabske emirate so bili konec septembra ustavljeni, ko so se vlade in upravljavci letališč odzvali na nevarnost sekundarnih sankcij. Moteni so bili tudi leti v Irak, Turčijo in Oman.
Gospodarsko breme je za Iran še posebej nevarno, ker se je vojna začela le nekaj tednov po tem, ko so varnostne sile zatrle vsedržavne proteste zaradi naraščajočih cen in sesuvajoče se valute ter ubile več tisoč protestnikov. Vlada zdaj poskuša zmanjšati pritisk na proračun, ne da bi znova sprožila nemire.
Uradniki so septembra zmanjšali nekatere subvencije za bencin – ukrep, ki je leta 2019 sprožil smrtonosne proteste. Teheranska občina je ta teden prek svoje mreže mestnih tržnic za šest mesecev zamrznila cene 12 osnovnih živil.
Bloomberg
Vojaška hoja po robu
Trump je pred vmesnimi volitvami znova pokazal pripravljenost na vojaško zaostrovanje. Ta teden je dejal, da so po glasovanju 3. novembra "možni" obsežnejši napadi na Iran, Pentagon pa proti Bližnjemu vzhodu pošilja letalonosilko USS Theodore Roosevelt in dodatne sile.
S prihodom ladje bi lahko imele ZDA v regiji tri bojne skupine letalonosilk, kar je koncentracija sil, kakršne tam ni bilo od začetne faze ameriške vojne proti Iraku leta 2003. Vendar ni jasno, ali bo po prihodu Roosevelta v prihodnjih tednih območje zapustila katera od drugih letalonosilk.
"ZDA posnemajo iranski pristop in so pripravljene bodisi skleniti dogovor bodisi se vrniti v aktivne spopade," je dejal Al-Saif s Kuvajtske univerze. "Če nobena stran ne bo popustila ter se dogovorila o zaporedju ukrepov in jasnih koncesijah, je vrnitev v vojno neizogibna."
Trump je večkrat zagrozil z napadi, ki jih nazadnje ni izvedel. Julija je obljubil napade na mostove in elektrarne kot odgovor na napade na ladijski promet, vendar si je v zadnjem trenutku premislil. Kljub temu mu bližajoče se vmesne volitve in nezadovoljstvo volivcev z njegovim vodenjem vojne dajejo spodbudo, da prekine zastoj.
Iranu morda ne bo treba večno prenašati bolečine. Morda jo mora prenašati le toliko časa, da Trump popusti. "Glede na zelo resno obremenitev ameriških pomorskih sil ostaja vprašanje, ali so ZDA pripravljene dolgoročno nadaljevati to strategijo in prizadevanja," je dejal Jonathan Panikoff, nekdanji namestnik nacionalnega obveščevalnega uradnika za Bližnji vzhod pri ameriškem Nacionalnem obveščevalnem svetu.
Iranski "radikalci, ki trenutno prevladujejo, stavijo na to, da lahko prenesejo še več domačega trpljenja in počakajo, da se ameriško angažiranje v regiji izteče", je dejal.
— Pri pripravi so sodelovali Golnar Motevalli, Abeer Abu Omar in Julius Domoney
.webp){kind=icon}
