Furs diskriminira espeje s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva?

Furs osebe, ki so na podlagi zakona o delovnem razmerju upravičene do krajše delovne obveznosti in so upravičene do pravic iz socialnega zavarovanja, kot če bi delale polni delovni čas, ne obravnava enako kot "zaposlene za polni delovni čas", s tem pa ustvarja diskriminacijo. Preverili smo ozadje dogajanja? 

A najprej pojasnilo: vsi zaposleni, tudi samostojni podjetniki (samozaposleni), lahko delajo s krajšim delovnim časom od polnega. Vendar poznamo različne oblike in podlage za krajši delovni čas. Dodatno je treba razlikovati tudi med zavarovalnim časom in dejansko delovno obveznostjo, saj se pogosto zgodi, da nista enaka.

To razlikovanje je predvsem pomembno pri osebah, ki delo opravljajo za krajši delovni čas zaradi starševstva po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju ali drugih predpisih, ki določajo, da ima delavec kljub skrajšani delovni obveznosti pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.

Pravna podlaga za krajši delovni čas

Na splošno lahko delo s krajšim delovnim časom razdelimo v dve kategoriji:

- prostovoljna odločitev delavca za delo s krajšim delovnim časom, pri kateri delavec svoje uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje
- delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali po drugih predpisih, ki določajo, da ima delavec kljub skrajšani delovni obveznosti pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas

Glavna razlika med njima je torej obseg pravic iz socialnega zavarovanja.

Pri prostovoljni odločitvi za krajši delovni čas lahko delavec svoje pravice uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje. Če iz delovnega razmerja (ali samozaposlitve) nima plačanih prispevkov za celotnih 40 ur na teden, se mora za preostanek sam zavarovati na drugi podlagi (tako določa ZPIZ-2).

Po drugi strani pa delavcu, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva, kljub skrajšani delovni obveznosti še vedno pripadajo pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Prav tako je takšen delavec še vedno vključen v socialna zavarovanja za polni delovni čas (40 ur), le s to razliko, da mu prispevke za dejansko delovno obveznost plača delodajalec (oziroma si jih plača sam, če je samozaposlen), preostanek pa mu plača država na podlagi odločbe centra za socialno delo (CSD) o upravičenosti do dela s skrajšanim delovnim časom in upravičenosti do plačila prispevkov.

Zakaj je to pomembno za samozaposlene normirance?

Za normirane samostojne podjetnike zakon o dohodnini predpisuje dva režima obdavčitve oziroma priznavanja normiranih stroškov.

Tistim samostojnim podjetnikom, ki so bodisi sami zavarovani iz opravljanja dejavnosti bodisi zaposlujejo kakšno osebo (tako imenovani polni espe) zakon o dohodnini priznava višje normirane odhodke kot samostojnim podjetnikom, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic in primarno niso zavarovani iz opravlja dejavnosti (tako imenovani popoldanski espe, katerih nižji normirani odhodki so določeni z zakonom o dohodnini).

Zakon o dohodnini kot ločnico med polnim in popoldanskim espejem določa, da mora biti pri polnem (za upoštevanje višjih normiranih odhodkov) v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet mesecev.

Dokler je podjetnik (ali pri njem zaposlena oseba) zaposlen za polni delovni čas, težav z razmejevanjem med polnim in popoldanskim espejem nimamo. Težava pa se pojavi, kadar podjetnik sam (ali pri njem zaposlena oseba) dela s skrajšanim delovnim časom.

Prostovoljno delo s skrajšanim delovnim časom (po zakonu o delovnih razmerjih - ZDR-1) na zadosti pogoju "zavarovanja za polni delovni čas" iz zakona o dohodnini (ZDoh-2).

Dilema se pojavi, ali pogoj zavarovanja za polni delovni čas iz zakona o dohodnini izpolnjujejo podjetniki (in pri njih zaposlene osebe), ki delajo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva in imajo vseeno pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas (to je po ZDR-1).

Kot zanimivost povejmo še to: v letu 2022 je zakon o dohodnini zahteval najmanj petmesečno neprekinjeno vključenost v zavarovanje za polni delovni čas, da je podjetnik postal upravičen do višjih normiranih odhodkov. V letu 2023 (in tudi 2024) pa je to obdobje podaljšano na devetmesečno neprekinjeno zavarovanje, kar je prinesla novela ZDoh-2AA.

Pojasnilo Furs – polovično delo zaradi starševstva ni polni delovni čas

Kako si polovično delo zaradi starševstva razlagajo na Finančni upravi RS (Furs)? "Glede na navedeno se za osebo, ki je za polni delovni čas obvezno zavarovana iz naslova samozaposlitve, primeroma ne more šteti zavezanec oziroma oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva. Zavezanec je v takšnem primeru v zavarovanje iz samozaposlitve vključen le delno (na primer za 20 ur), za preostali del pa je vključen na drugi podlagi, konkretno na podlagi predpisov o starševskem varstvu."

Čeprav te osebe delajo s skrajšano delovno obveznostjo (na primer le 20 ur na teden), namreč še vedno ostajajo v obvezna socialna zavarovanja vključena za polni delovni čas 40 ur na teden. Razlika je zgolj v tem, da imajo prispevke za 20 ur prispevke plačane na podlagi primarne vključenosti v obvezno zavarovanje (bodisi kot zaposleni bodisi kot samozaposleni), za preostalih 20 ur pa jim jih (na podlagi ustrezne odločbe) plačuje država.

Že zgolj pogled v obrazec M-1, s katerim je določena oseba vključena v obvezna socialna zavarovanja, bi mora biti dovolj za razrešitev te dileme. Polje 18 obrazca M-1 nam pove, za koliko ur je oseba vključena v obvezna socialna zavarovanja, polje 17 v obrazcu M-1 pa nam pove, kakšna je dejanska delovna obveznost.

Pri osebah, ki delajo krajši delovni čas zaradi starševstva, je v polju 18 obrazca M-1 vpisanih 40 ur, kar pomeni, da so v obvezna socialna zavarovanja vključene za polni delovni čas ne glede na podatek o njihovi dejanski delovni obveznosti pri primarnem delodajalcu (ali kot samozaposleni). In če dejavnost v takšnem stanju opravljajo vsaj devet mesecev v posameznem letu (oziroma pet mesecev v letu 2022 ali prej), posledično izpolnijo tudi pogoj iz ZDoh-2 za uveljavljanje višjih normiranih odhodkov, kot so opredeljeni v ZDoh-2.

Depositphotos

 

Upravno sodišče je že večkrat razsodilo, da se Furs moti …

Upravno sodišče je že marca 2017 razsodilo, da je stališče Fursa, po katerem se skrajšani delovni čas zaradi starševstva ne šteje kot "zavarovanje za polni delovni čas", napačno in neutemeljeno. V konkretnem primeru ima podjetnik, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva,  prispevke plačane za polno delovno obveznost, a s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država.

Zanimivo je, da je nato 31. maja 2022 upravno sodišče izdalo eno sodbo z drugačnim stališčem. Sodba navaja, da oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva, pogoja "zaposlitve za poln delovni čas" ne izpolnjuje.

Vendar se je zatem sodna praksa poenotila in od oktobra 2022 dalje je bilo izdanih še najmanj šest sodb, ki so delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva ponovno izenačile z "zaposlitvijo za poln delovni čas" v smislu zakona o dohodnini (ZDoh-2).

Tako je 25. oktobra 2022 upravno sodišče zapisalo: "Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost (40 ur), s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev."

Temu so nato sledile še druge sodbe upravnega sodišča, ki so vse zavzele enako stališče in s tem postavile ustaljeno sodno prakso.

… a praksa Fursa kljub vsem sodbam upravnega sodišča ostaja enaka

Kljub izredno jasnim sodbam upravnega sodišča, ki so se zvrstile med leti marcem 2017 in januarjem 2023, se praksa Fursa do danes še ni spremenila.

Pojasnilo (brošura) na spletni strani Fursa ostaja enaka, pa čeprav je bila zadnja posodobitev izvedena marca 2023 – torej dva meseca po izdani zadnji (že sedmi) sodbi upravnega sodišča, ki je stališče Fursa označilo za nezakonito.

Tudi v letu 2024 normiranci, ki so že oddali obračune davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2023 in so v letu 2023 več kot tri mesece uveljavljali pravico do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva (torej niso bili polno zavarovani devet mesecev izključno iz opravljanja dejavnosti), prejemajo pozive Fursa, naj svoje obračune popravijo oziroma da jim bodo priznani le normirani stroški za popoldansko dejavnost, kot da pogoja devetmesečnega zavarovanja ne bi izpolnili.

Inšpektorji v zapisnikih (med drugim) navajajo, da jih sodbe upravnega sodišča ne zavezujejo, saj naj bi sodišče odločalo o pogoju petih mesecev zaposlitve in ne devetih mesecev zaposlitve (kakor velja za leto 2023).

Najprej je treba poudariti, da je upravno sodišče odločilo že leta 2022, ko novela ZDoh-2AA in pogoj devetih mesecev sploh še nista veljala.

Dodatno pa iz sodb jasno izhaja stališče sodišča, da se v polni delovni čas za namene ZDoh-2 šteje tudi obdobje, ko ima samozaposleni skrajšano delovno obveznost zaradi starševstva in mu razliko prispevkov do polne delovne obveznosti plačuje država, na podlagi odločbe CSD – takšna argumentacija pa se upošteva ne glede na dolžino predpisane obvezne vključenosti v zavarovanje za polni delovni čas (pet mesecev ali devet mesecev).

Namesto zaključka

Na vrhovnem sodišču sta trenutno v obravnavi dve dopuščeni reviziji, ki bosta predvidoma v kratkem dokončno odgovorili na vprašanje pravilnosti tolmačenja ZDoh-2 v povezavi s skrajšanim delovnim časom.

Dokler pa odločitve vrhovnega sodišča niso sprejete, bi moral Furs glede na ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča skrajšani delovni čas zaradi starševstva priznavati za polni delovni čas v smislu zakona o dohodnini.

Glede na trenutno sodno prakso upravnega sodišča je namreč jasno, da bodo na upravnem sodišču vse odločbe Fursa, o katerih bo upravno sodišče odločilo, še preden se o tej isti temi izreče tudi vrhovno sodišče, odpravljene in da bo morala država zavezancem nato vračati tako stroške postopka kot tudi preveč odmerjen davek ter zamudne obresti.

Zato bi bilo od Fursa edino smiselno obstoječe pojasnilo posodobiti, inšpektorjem pa podati navodila, naj do sprejema odločitve vrhovnega sodišča začnejo odločati skladno s sodno prakso.

Ivan Kranjec je davčni strokovnjak in pravnik ter partner v podjetju CMS. Komentarji izražajo stališče avtorja in ne nujno stališča uredništva Bloomberg Adria.