Kitajska z davki napovedala vojno premožni eliti

Januarja je vodja kitajske davčne uprave na letni konferenci v Pekingu skupaj s predstavniki Komunistične partije predstavil davčne prednostne naloge za leto. Hu Jinglin, s tankimi očali in kratko, na vojaški način postriženo pričesko, je govor začel z običajnimi gesli kitajske politike: z mislijo Xi Jinpinga, socializmom s kitajskimi značilnostmi in duhom 20. kongresa Komunistične partije Kitajske. Toda to ni bil običajen govor. Hu je nato napovedal novo obdobje davčne politike za 21 tisoč milijard dolarjev vredno kitajsko gospodarstvo.

Za zdaj svoje napovedi tudi uresničuje.

Davčni organi po vsej Kitajski so močno okrepili prizadevanja za povečanje davčnih prihodkov od najbogatejših posameznikov in največjih podjetij. Zaostrili so pravila glede offshore skladov, sprožili največjo akcijo izterjave neplačanih davkov pri domačih podjetjih v zadnjih letih ter se usmerili tudi na več kot 1.700 milijard dolarjev premoženja, ki ga kitajski prebivalci hranijo samo v Hongkongu.

Hongkonško premoženjsko središče je tesno povezano s celinsko Kitajsko

 

Po besedah ljudi, ki so seznanjeni z dogajanjem, so oblikovali tudi vrsto posebnih skupin, katerih naloga je spremljati premožne posameznike in preverjati, ali ustrezno plačujejo davke. Nekatere od teh skupin naj bi se osredotočale celo na enega samega milijarderja. Te ekipe predstavljajo protiutež množici odvetnikov, davčnih svetovalcev in drugih strokovnjakov, ki jih najbogatejši Kitajci najemajo, da bi zmanjšali svoje davčne obveznosti. Po navedbah virov v njih sodelujejo lokalni uradniki iz posameznih mest ali provinc, strokovnjaki za davčne preglede in celo regulatorji.

Odkar se je Kitajska decembra 2001 pridružila Svetovni trgovinski organizaciji, se je povprečni dohodek njenih prebivalcev povečal z nekaj več kot tisoč na več kot 14 tisoč dolarjev. Pojavilo se je na stotine novih milijarderjev, ki so svoje bogastvo trošili na evropskih dražbah umetnin, pri nakupih nepremičnin v Londonu in na ameriških kapitalskih trgih. Zdaj se ta zlata doba končuje, kažejo pogovori z več deset davčnimi svetovalci, odvetniki, bankirji in premožnimi vlagatelji.

Ti so želeli ostati anonimni, saj številne podrobnosti še vedno niso javne. Kitajska državna davčna uprava na prošnje za komentar ni odgovorila.

Najbogatejši Kitajci so pod vse večjim časovnim pritiskom, saj imajo do konca oktobra čas, da poravnajo davčne obveznosti, povezane s skladi v tujini, ne da bi jim pri tem zaračunali dodatne stroške. Med premožnimi se zato širi zaskrbljenost. Na hitro skušajo ugotoviti, koliko davka morajo plačati in kako bodo zbrali denar za njegovo poravnavo. Nekateri kitajski državljani si po navedbah ljudi, seznanjenih z dogajanjem, prizadevajo čim prej pridobiti tuje potne liste, saj jih skrbi, da bi Peking lahko začel uvajati izstopni davek za tiste, ki se preselijo v tujino. Drugi prodajajo delnice ali najemajo velika posojila v tujini.

Shu Ping, soustanoviteljica verige restavracij s hotpotom Haidilao International Holding, je denimo prek družinskega sklada prodala delnice podjetja v vrednosti približno 350 milijonov dolarjev. Po navedbah ljudi, seznanjenih z njenim položajem, je do prodaje prišlo, potem ko je njena družina prejela nepričakovano davčno odmero. Haidilao na prošnje za komentar ni odgovoril.

Ilustracija: Alberto Aragón za Bloomberg Businessweek

Nekateri tajkuni se temu upirajo. Po besedah osebe, seznanjene z njihovimi načrti, se nekateri pogajajo z davčnimi uradniki, drugi pa razmišljajo o pravnih postopkih, če menijo, da je njihova davčna obveznost nepravična ali previsoka. Nekateri premožni Kitajci skušajo lokalne davčne oblasti zaobiti tako, da izkoriščajo konkurenco med mesti. Večinski lastnik družbe iz Guangzhouja, ki ji je bila odmerjena davčna obveznost v višini 100 milijonov juanov (15 milijonov dolarjev), je zagrozil, da bo podjetje preselil v Šanghaj. Lokalne oblasti naj bi s tem prepričal, da so znesek znižale na 5 milijonov juanov, je povedala druga oseba, seznanjena z dogajanjem.

Ena od premožnih družin je svetovalca prosila, naj ji pomaga poiskati manjšo banko, pri kateri bi lahko hranila svoje premoženje, po možnosti takšno, za katero pekinške oblasti še niso slišale. Družina meni, da sta veliki banki, kot sta JPMorgan Chase & Co. in UBS Group, preveč izpostavljeni, je povedala oseba, seznanjena s pogovori. Predstavniki obeh bank zadeve niso želeli komentirati.

Davčni organi krepijo pritisk na najbogatejše

Kitajska davčna ofenziva prihaja v času, ko se tamkajšnje gospodarstvo spopada s posledicami dolgotrajne nepremičninske krize, ki je močno prizadela finance lokalnih oblasti. Prihodki od prodaje zemljišč, ki so lokalnim oblastem nekoč prinašali več kot 1.100 milijard dolarjev na leto, naj bi zdaj dosegli manj kot tretjino nekdanje ravni.

Država namerava v prihodnjih petih letih za gradnjo podatkovnih centrov nameniti skoraj 300 milijard dolarjev. Ti so eden od ključnih stebrov njenih prizadevanj, da bi v tekmi na področju umetne inteligence dohitela ZDA. Zaradi tega so pod še večjim pritiskom že tako finančno obremenjene lokalne oblasti, ki morajo urediti svoje javne finance. "Poskušajo najti prav vsak mogoč način, kako bi prišli do dodatnega denarja," pravi Henry Gao, profesor prava na Singapurski univerzi za management. "Od največjih do najmanjših, če se tako izrazim."

Ko je 46-letni Jaden Zhao, lastnik tekstilnega podjetja v provinci Guangdong, v začetku avgusta prejel nepričakovan klic lokalnih oblasti, skoraj ni mogel verjeti svojim ušesom. Tako kot številni drugi Kitajci je tudi Zhao več let uporabljal račune pri tujih borznoposredniških družbah za trgovanje z delnicami na mednarodnih trgih. Dobički iz teh transakcij so na Kitajskem uradno obdavčeni, vendar oblasti pravil dolga leta niso dosledno izvajale. Zdaj se je to očitno spremenilo. Uradniki so mu sporočili, da mora za dobičke iz trgovanja plačati 9 milijonov juanov davka.

Zhao meni, da je znesek precej višji, kot bi ga moral plačati. Zato je podrobno pregledal svojo zgodovino trgovanja in najel odvetnika, ki mu pomaga pridobiti podatke o računih, ki jih je medtem že zaprl. Želi natančno rekonstruirati vse transakcije in svoje izračune primerjati z izračuni davčnih oblasti. "Trenutno najbolj upam, da so se pri izračunu zmotili," pravi.

Davčni organi v mestih in provincah po vsej Kitajski so z dopisi in telefonskimi klici poslali številne zahteve za plačilo davkov. Nekateri, kot Zhao, so prejeli konkretne zneske, drugi pa precej bolj nejasna obvestila. Tem so naročili, naj sami ocenijo, koliko davka menijo, da dolgujejo, s čimer so davčnim organom dali izhodišče za nadaljnja pogajanja, pravijo viri.

Nekateri analitiki menijo, da bi vlada lahko uvedla celo davek na dediščine, s čimer bi se končala posebnost komunistične države, ki že desetletja ne obdavčuje prenosa premoženja z ene generacije na drugo. ZDA imajo denimo davek na zapuščine, ki lahko doseže 40 odstotkov, kar je ustvarilo obsežen trg davčnih svetovalcev, ki premožnim Američanom pomagajo zmanjšati davčno breme.

Ohlapna davčna pravila postajajo preteklost

Kitajski davčni organi so desetletja dopuščali precej ohlapen sistem, pri katerem je bilo pomembneje, kaj so oblasti tolerirale, kot to, kaj je določala zakonodaja. Kitajski državljani lahko denimo iz države na leto prenesejo največ 50 tisoč dolarjev, vendar davčni uradniki očitno niso posvečali veliko pozornosti temu, da so imeli nekateri v tujini milijone dolarjev premoženja. Čeprav so morali tudi dobičke iz trgovanja s tujimi delnicami uradno prijaviti in od njih plačati davek, jih je to storilo le malo. "Dokler so dosegali zastavljene cilje glede davčnih prihodkov, jih izvajanje davčne zakonodaje ni posebej zanimalo," pravi Christine Wong, višja raziskovalka na Inštitutu za vzhodno Azijo Nacionalne univerze v Singapurju. "Zdaj pa jim denarja res primanjkuje."

Po uradnih podatkih so kitajska centralna in lokalne oblasti lani porabile 1.900 milijard dolarjev več, kot so zbrale. Ker iščejo nove vire prihodkov, potem ko so ostale brez nekdanjega pomembnega vira denarja, so se znova osredotočile na premožne posameznike. Namestnik partijskega sekretarja v mestu v osrednji provinci Henan, ki že leto dni ni prejel plače, se na vprašanje, ali bi izterjava davkov od premožnih posameznikov za njihove naložbe v tujini lahko končno omogočila ponovno izplačevanje plač, odzove zadržano. Glede na obseg dolga države ta denar ne bo namenjen za plače, pravi.

Fiskalni pritiski se krepijo v kitajskih provincah

V 21 regijah prihodki zdaj predstavljajo manj kot polovico porabe.

Opomba: Podatki temeljijo na podatkih iz splošnih javnofinančnih proračunov za leto 2026. Vir: Izračuni Bloomberga na podlagi podatkov po provincah

Nekateri premožni Kitajci si za plačilo davčnih obveznosti zdaj izposojajo denar, pri čemer kot zavarovanje zastavljajo premoženje, ki ga imajo v tujini, pravijo ljudje, seznanjeni z dogajanjem. Davčna posojila za kitajske stranke naj bi postala vse pomembnejši vir prihodkov za banke, kot sta Goldman Sachs in JPMorgan. Predstavniki obeh bank zadeve niso želeli komentirati. Nekatera podjetja svojim ustanoviteljem ponujajo posojila, s katerimi jim pomagajo poravnati davčne obveznosti, je povedala oseba, seznanjena z njihovimi načrti.

Davkoplačevalcem težave povzroča tudi vprašanje, kako denar spraviti nazaj na Kitajsko. To je nenavaden položaj za generacijo ljudi, ki si je desetletja prizadevala premoženje prenesti iz države. Letna omejitev prenosa denarja, namenjena zaščiti kitajske valute, namreč velja v obe smeri. V Chengduju, Zhuhaju in drugih mestih so zato po navedbah virov vzpostavili tako imenovane zelene kanale, ki davkoplačevalcem omogočajo, da v državo hitro prenesejo več kot 50 tisoč dolarjev in tako poravnajo davčne obveznosti.

Maja je davčni urad v Shijiazhuangu, živahnem mestu v severni provinci Hebei, sporočil, da je oblikoval posebno ekipo za pomoč davkoplačevalcem pri nakazovanju tujih valut za plačilo davkov. Kot primer je navedel "gospoda Liuja", ki naj bi za davčne obveznosti, povezane z njegovim trgovanjem s tujimi delnicami, plačal približno 149 tisoč dolarjev. Denar je nakazal z računa v hongkonških dolarjih.

Ni presenetljivo, da kitajski tajkuni zahtevajo jasnejša pravila. Eno od sivih področij so skladi v tujini, ustanovljeni pred 1. januarjem 2023. Ta datum je bil izrecno naveden v nedavni spremembi pravil, vendar se nekateri premožni posamezniki bojijo, da v praksi ne bo predstavljal jasne ločnice. Skrbi jih, da bi lahko bilo obdavčeno tudi premoženje, ki je bilo v sklade preneseno pred tem datumom.

Premožni Kitajci davčne uradnike sprašujejo tudi, kako daleč v preteklost segajo pregledi, ali je mogoče izgubo iz enega leta odšteti od dobička v drugem ter ali bi lahko z enkratnim plačilom zmanjšali davčno obveznost, pravijo ljudje, seznanjeni z njihovimi načrti. Postopke dodatno otežuje pomanjkanje dokumentacije, saj številne banke po sedmih letih izbrišejo podatke o računih in transakcijah.

Največ sporov se vrti okoli vrednotenja premoženja, ki ga nezadovoljni davkoplačevalci ocenjujejo kot zastarelo. Nasprotujejo davčnim odmeram, pri katerih so njihovo premoženje očitno ovrednotili po najvišjih doseženih vrednostih, tudi ko gre za borzne delnice, ki so medtem močno izgubile vrednost. Ker za davčne odmere ni enotne metodologije vrednotenja, se lahko po navedbah virov o končnem znesku davka dogovorijo v zasebnih pogovorih.

 

Več desetletij trajajoča gospodarska rast Kitajske je morda največje obdobje ustvarjanja premoženja v zgodovini, kar je prineslo velik posel finančnim institucijam po vsem svetu. Zasebni bančniki, ki svoj čas namenjajo pridobivanju najbogatejših strank na svetu, bi lahko kratkoročno občutili porast poslovanja, saj njihove stranke mrzlično iščejo denar za plačilo davčnih obveznosti. Bančnik iz Hongkonga pravi, da se trenutno ukvarja skoraj izključno z davki in da tako napornega poletja še ni doživel. Njegova banka strankam svetuje pri prodaji večjih paketov delnic njihovih podjetij ali pa jim pomaga pri najemanju posojil, za katera kot zavarovanje zastavijo zasebna letala ali portfelje delnic.

Dolgoročne napovedi pa so precej manj spodbudne. Po skrajnem scenariju, ki so ga predstavili analitiki Barclays, bi lahko kitajska davčna ofenziva zajela do 100 milijard dolarjev premoženja bogatih posameznikov v Hongkongu. Davčni odvetnik na Kitajskem ocenjuje, da bi bil znesek verjetneje med 15 in 25 milijardami dolarjev. Ne glede na končni znesek bo zaostrovanje zmanjšalo privlačnost ustanavljanja skladov v tujini za najbogatejše Kitajce.

Številni premožni Kitajci se po navedbah ljudi, seznanjenih z njihovim razmišljanjem, bojijo, da bi z vložitvijo letošnjih davčnih napovedi razkrili občutljive podatke in sprožili vprašanja o tem, kako so sploh pridobili toliko premoženja zunaj Kitajske. Davčna ofenziva bi tako lahko povzročila tudi širši odpor do premoženja v tujini.

Premožni Kitajci bodo morda še dolgo čakali, da se razmere umirijo. Nekateri, ki so za poravnavo davčnih obveznosti ponudili visoke enkratne zneske, so bili po navedbah ljudi, seznanjenih s pogajanji, neuradno pozvani, naj plačila razporedijo na pet let. Lokalni davčni uradniki, ki želijo tudi v prihodnjih letih dosegati svoje cilje, pa so glede ene stvari jasni: želijo, da ta zlata jama traja čim dlje.