.webp){kind=icon}
Vojna v Ukrajini, sankcije proti Rusiji in posledično prekinjena dobava ruskega plina v Evropo so vprašanje energetske oskrbe postavile v sam vrh političnih prioritet, tako v Sloveniji kot drugod po celini. Cene plina v Evropi so od začetka leta narasle za okrog 175 odstotkov. Evropski parlament je zemeljski plin in jedrsko energijo nedavno vključil v taksonomijo zelene energije, kar odpira pot investicijam v projekte na teh dveh področjih, državam pa predvidoma lajša prehod na obnovljive vire energije.
O tektonskih premikih na energetskih trgih, potencialu jedrske energije za zeleni prehod in premostitev plinske krize, drugem bloku jedrske elektrarne in ravnanju z radioaktivnimi odpadki smo se pogovarjali s predsednikom uprave Nuklearne elektrarne Krško Stanislavom Rožmanom.
Bloomberg Adria
Kaj menite o nedavni odločitvi Evropskega parlamenta, ki je jedrsko energijo vključil v taksonomijo zelene energije?
Ta odločitev je po odločitvi Evropske komisije po eni strani pričakovana, po drugi strani pa tudi logična v današnjih časih energetske in okoljske krize, ki postaja vedno bolj izrazita. Zagotovo je primerno in obstajajo vsi razlogi, da je jedrska energija uvrščena med čiste vire za proizvodnjo električne energije.
S to odločitvijo so odprta vrata investitorjem, da bodo lažje pridobivali sredstva financiranja. Skratka, pozitiven stimulans za vse, ki načrtujejo energetski razvoj, da se odločijo v korist jedrske energije.
Kaj bo po vaših pričakovanjih odločitev prinesla NEK-u? Pričakujete tudi vi dodatne investicije?
Ne, NEK-u odločitev ne bo prinesla ničesar. Mi smo objekt, ki obratuje. Ta odločitev sicer tudi za delujoče obrate prinaša nekaj zahtev v zvezi z dolgoročnim oziroma podaljšanim obratovanjem. V jedrski elektrarni Krško smo se glede tega že odločili. Zahteva je, da lahko že obstoječe jedrske elektrarne vstopijo v režim dolgoročnega obratovanja v bodoče samo ob pogoju, da je izvedena celovita varnostna oziroma tehnološka nadgradnja.
To smo mi že izvedli in zaključili, tako da ne potrebujemo dodatnih virov na finančnih trgih za izvedbo investicij.
Že dalj časa se načrtuje gradnja drugega bloka elektrarne. Ali pričakujete, da bodo postopki sedaj stekli hitreje?
Glede na sprejeto odločitev, kar zadeva taksonomijo, bi postopki lahko stekli hitreje, vendar nisem prepričan, da se bo to v Sloveniji zgodilo. Naj mimogrede povem, da mi nismo odgovorni za izgradnjo drugega bloka, tako da o tem lahko govorim samo kot opazovalec, ne kot nosilec te odgovornosti.
Zakaj mislite, da se v Sloveniji to ne bo zgodilo?
Mislim, da birokracija sedanje vlade postavlja jedrsko opcijo na stranski tir.
Prejšnja vlada oziroma ministrstvo za infrastrukturo je izdalo energetsko dovoljenje. Menda se čaka še gradbeno dovoljenje.
Do gradbenega dovoljenja je še daleč. Izdano je bilo energetsko dovoljenje, ki je predpogoj umeščanja v prostor, kar je pristojnost ministrstva za okolje in prostor. Pobuda je bila dana na ministrstvo, vendar se po mojem razumevanju in videnju ti postopki ne odvijajo naprej.
Koliko bi projekt gradnje drugega bloka predvidoma stal?
Težko je reči, koliko bi stal. Operira se z različnimi številkami, govorimo seveda o milijardah evrov. Številke, ki so v etru, gredo od pet do sedem milijard evrov za tako investicijo reda, velikosti in zmogljivosti okrog tisoč megavatov. Vendar bodo šele konkretne in realne ponudbe pokazale, koliko bo ali bi takšen projekt stal.
Zakaj se vam projekt zdi potreben?
Evropa in Slovenija sta se odločila za t. i. zeleni prehod na energetske vire za proizvodnjo električne energije. V tem kontekstu se je Slovenija odločila, da bo šla z roko v roki z obnovljivimi viri energije in da bo opustila fosilna goriva. Če izhajamo iz te usmeritve, je seveda logično in potrebno, da jedrska opcija v Sloveniji živi, da se razvija in širi.
Na ta način ne izpolnimo samo okoljskih zavez, ampak predvsem delujemo v smeri zmanjševanja toplogrednih plinov, ki so ključen problem naše družbe in skupne perspektive. Čeprav sam CO2 ni ključni problem, s katerim se je treba spopadati; ključni problem je, kako se spopasti z vsemi sistemi in podsistemi – družbenimi, političnimi, ekonomskimi –, ki generirajo tako količino CO2 in toplogrednih plinov.
Potencialna ovira na poti do drugega bloka bi lahko bil tudi referendum na to temo. Kako, mislite, bi se slovenska javnost odločila, če bi do tega prišlo?
Jaz mislim, da je referendum nujen. Samo odločitev je treba podkrepiti oziroma stabilizirati z najširšim javnim mnenjem. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo zelo pozitivno sliko v korist jedrske energije, z naraščajočo podporo. Tako da mene osebno ne skrbi odločanje na referendumu; nasprotno, zdi se mi potrebno.
Največje težave v trenutni energetski krizi ima Nemčija, ki je največja uvoznica ruskega plina v Evropi. Eden od glavnih razlogov je ravno to, da so desetletja zapirali svoje nuklearne elektrarne. Mislite, da je bila to napačna politika, in ali pričakujete, da bodo po Evropi začeli s ponovnimi priklopi? V Švici so se nedavno odločili, da bodo ponovno zagnali en jedrski reaktor.
Moje mnenje je, da so problemi, ki jih ima danes Nemčija na področju energetske oskrbe, in s tem povezan izstop iz jedrske energije del njihovega problema, del napačne pretekle politike. Takšnih napak so storili še nekaj, da so se znašli v situaciji, v kakršni so danes. Tudi absolutna odvisnost od plina, ki prihaja z ruskega področja, je del te napačne politike. Ta preobrazba oziroma prehod čez noč je zelo težko izvedljiv, če sploh. Naša situacija ni veliko drugačna, kar zadeva bližnjo prihodnost in zanesljivost oskrbe.
Ravno to je moje naslednje vprašanje: Kakšna, menite, je izpostavljenost Slovenije trenutni plinski krizi?
Slovenija je enako izpostavljena kot velik del Evrope. Navsezadnje smo odvisni od teh virov, ki počasi usihajo, iz ruskega prostora. Vsi se bojimo nadaljnjih ukrepov, zmanjševanja, razpoložljivosti plina iz tega prostora. Seveda imamo upanje, da se to ne bo zgodilo, vseeno pa je treba iskati nadomestne vire, drugačne dobave.
Mislim, da se Slovenija te odgovornosti zaveda in daje visoko prioriteto tem vprašanjem. Tudi nedavno sprejeta prva stopnja kriznih ukrepov, ki je zaenkrat samo osveščanje in opozarjanje, je seveda absolutno na mestu. Sledili bodo seveda še drugi ukrepi, tako da se je treba pripraviti na to krizo. Kako uspešni bomo, bo pokazal čas. Je pa to seveda zelo zahtevna naloga.
Omenili ste, da je slovenska javnost razmeroma naklonjena jedrski energiji, verjetno še toliko bolj zaradi rastočih cen drugih energentov. Kakšno pa je javno mnenje na Hrvaškem? NEK namreč dobavlja energijo tudi tja.
Morebiti je javno mnenje na Hrvaškem malo drugačno, medtem ko je na nivoju institucij podpora jedrski energiji visoka. Tudi glasovanje v Evropskem parlamentu je bilo deloma podprto s strani hrvaških poslancev. Kot rečeno, institucije, kot je elektrogospodarstvo Hrvaške, pristojna ministrstva na Hrvaškem, vlada na Hrvaškem so zelo naklonjeni dolgoročni uporabi proizvodnje iz jedrske elektrarne Krško in širitvi zmogljivosti oziroma izgradnji novih kapacitet.
Kaj bi drugi blok oziroma te nove kapacitete pomenile za oba trga v smislu proizvodnje?
Kar zadeva nove kapacitete, ostaja odprto vprašanje, v kakšni obliki in ali sploh bo Hrvaška vstopila v ta projekt. Namere so, kolikor je možno prepoznati iz izjav in iz medijev, vendar se to vse še mora zgoditi. Dejstvo pa je, da vsaka nova zmogljivost na prostoru Slovenije in Hrvaške ter širše regije pomeni stabilizacijo elektroenergetskega sistema, dodatno zmogljivost in seveda višjo stopnjo samooskrbe.
Bloomberg Adria
Poglej Galerijo
Bloomberg Adria
Poglej Galerijo
Bloomberg Adria
Poglej Galerijo
Bloomberg Adria
Poglej Galerijo
Ena največjih skrbi na področju jedrske energije je skrb za odpadke. Kako z odpadki ravnate v NEK-u in kje jih shranjujete?
V dosedanjem obratovalnem obdobju – naslednje leto bomo dosegli 40 let obratovanja – so vsi odpadki skladiščeni na varen način v sami elektrarni, torej znotraj naše tehnološke ograje, ter v primernih skladiščih, kjer je absolutno poskrbljeno za varnost teh materialov in za to, da ni nikakršnih vplivov na okolje.
To je stanje sedaj, obstajajo pa seveda načrti, kako naprej. Računamo, da bo v relativno kratkem roku zgrajeno odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v neposredni bližini, v Vrbini. Obenem se Hrvaška pripravlja na prevzem polovice radioaktivnih odpadkov, kar je obveznost iz mednarodne pogodbe. To naj bi se zgodilo že v letih 2023–2025. Lahko da bo prišlo do kakšne zamude s tem prevzemom, vendar se je proces logistično že pričel. Verjamemo, da se bo to zgodilo.
Kar zadeva izrabljeno gorivo oziroma visoko radioaktivni odpad, se iztrošeno gorivo prav tako skladišči v jedrski elektrarni Krško. Do konca letošnjega leta bo zgrajeno t. i. suho skladišče za iztrošeno gorivo. Izveden bo prenos iz bazenov v suho skladišče, ki je v celoti pasiven objekt; ne potrebuje virov za zagotavljanje hlajenja, tako da gre za varnejšo rešitev. To skladišče bo zgrajeno za nekje naslednjih 80 do sto let. V tem obdobju bo gorivo skladiščeno na območju jedrske elektrarne Krško.
Na primer na Švedskem in Finskem razvijajo nove načine hrambe radioaktivnih odpadkov. Ali se ozirate tudi v tujino za primeri dobrih praks?
Zagotovo. Tisto, kar je novo in inovativno na Švedskem in Finskem, ni samo razvoj; oni so že v fazi izgradnje trajnih odlagališč za iztrošeno gorivo. Finska in Švedska bosta prvi državi v Evropi, ki bosta imeli trajna odlagališča za izrabljeno jedrsko gorivo. Podoben koncept kot pri njih je vgrajen tudi v naš plan razgradnje in v nacionalno strategijo Slovenije. Govorimo o t. i. geoloških odlagališčih za izrabljeno gorivo, kar je rešitev, ki jo povzemajo tudi ostale države, npr. Švica. Vendar so vse še v fazi konceptualnega razvoja, ne v fazi gradnje kot na Finskem in Švedskem.
Kako je glede na nihajne surovinske trge zadnje čase s ceno in dobavo urana?
Za razliko od ostalih energentov je uran cenovno izjemno stabilen. Cene se zaenkrat ne menjajo. Mi imamo dolgoročno pogodbo za dobavo urana, ki je osnova za naše jedrsko gorivo. Tako da mi teh izjemnih oscilacij, ki se dogajajo na ostalih trgih, ne čutimo. Tukaj so ti pojavi veliko bolj dolgoročni. Ali se bo vse skupaj odražalo tudi na dvigih cen na področju urana, bo pokazal čas, govorimo o letih. Bolj iz razloga večjega povpraševanja po uranu kot kakšnega primanjkljaja.
Jedrsko gorivo oziroma surovine za jedrsko gorivo prihajajo iz geopolitično stabilnih področij, tako da nismo izpostavljeni lokalnim konfliktom, če lahko tako imenujemo tudi trenutni konflikt med Ukrajino in Rusijo.
Od kod pa prihajajo te surovine?
Mi imamo dolgoročno pogodbo z mednarodnim podjetjem, ki ima svoj sedež v Londonu in na Nizozemskem. Njihovi viri so zelo različni in razpršeni, nas to niti ne zanima niti nismo direktni pogodbeni partnerji s temi proizvajalci. Imamo pogodbo v t. i. "book transferju"; zgodijo se knjižni prenosi na samega izdelovalca jedrskega goriva, ki je v našem primeru podjetje Westinghouse iz Združenih držav Amerike.
Kako pa deluje servisiranje jedrskega reaktorja?
Naš gorivni ciklus je 18-mesečen. Enkrat na 18 mesecev zaustavimo elektrarno za letni remont, zamenjamo nekje tretjino do nekaj več jedrskega goriva. To je rutinski ciklus, ki se izvaja vsakih 18 mesecev, vmes pa se ne dogaja nič, razen novega naročila za dobavo novega goriva.
Za prihajajoči remont v letošnjem letu, ki se začne 1. oktobra, je gorivo že v elektrarni, pripravljeno za vlaganje oziroma zamenjavo. Gre za proces, ki teče zelo tekoče in ustaljeno.
Dobijo zaposleni v NEK-u kakšen dodatek za izpostavljenost sevanju na delovnem mestu?
Vsi zaposleni v NEK-u so v skladu s študijskim elaboratom o vplivih ionizirajočega sevanja na zaposlene razvrščeni v štiri kategorije, kar pomeni, da imajo različne stopnje beneficirane delovne dobe. Moram reči, da je to bolj iz psiholoških razlogov kot zaradi dejanskih vplivov ionizirajočega sevanja na zaposlene. Pri nas so profesionalne doze izjemno nizke. V 40 letih so bile vedno pod zakonsko dovoljenimi vrednostmi. Tako da ljudje niso izpostavljeni nekim posebnim pogojem.
Seveda jedrsko energijo spremlja dejstvo, da gre za delo z radioaktivnimi materiali, zato je – kot rečeno – neka psihološka kompenzacija del beneficirane delovne dobe.
Kakšna, se vam zdi, je prihodnost jedrske energije v Sloveniji in svetu? Ali gre za sredstvo, ki nam bo omogočilo zeleni prehod, nato pa ga začnemo opuščati, ali ima življenjsko dobo tudi v predvidoma zeleni prihodnosti?
Moje mnenje je, da ima jedrska energija dolgoročno prihodnost. Gre za zelo zanesljiv, čist in stabilen vir za proizvodnjo električne energije. Svet se spopada in se bo spopadal s pomanjkanjem virov za proizvodnjo električne energije in si po mojem mnenju ne bo mogel privoščiti luksuza, da katerega koli v celoti opusti. Sploh pa ne vira, ki je dokazano čist in ne omogoča samo prehoda, ampak tudi zagotavlja zeleno energetsko prihodnost, kar je seveda cilj. Za konec lahko ponovim, da to ni ključ rešitve pri stabilizaciji globalnega segrevanja. Ključ rešitve je v drugih podsistemih našega življenja.
