Od Istanbula do Baščaršije – 'fake' ekonomija obrača milijone

Ponareja se vse in ponaredki se prodajajo vsepovsod, bi lahko na kratko povzeli razmere na trgu ponaredkov v regiji Adria. Kdo kupuje torbice Louis Vuitton ali Birkin, športne copate Alexander McQueen, pasove Gucci in obleke Boss ter po kakšnih cenah? Preverili smo, kaj se dogaja na trgu ponaredkov.  

Članek je del trilogije:

1. Od Istanbula do Baščaršije – 'fake' ekonomija obrača milijone

2.Mini intervju s preprodajalko ponaredkov: 'Cilj je podvojiti vložek'

3. 10 luksuznih izdelkov, ki se največkrat ponarejajo 

"Za 150 evrov sem na Baščaršiji v Sarajevu kupil pas Gucci, etui za telefon in denarnico Louis Vuitton, našel pa sem tudi odlično polo majico Ralph Lauren. V Nemčiji bi za to odštel okoli 2.400 evrov," je kolegom iz sarajevskega uredništva povedal sogovornik, ki živi v Münchnu in se ne želi izpostavljati, zato ga imenujmo Tom. Takšnih sogovornikov, kot je Tom, smo srečali veliko. Kupujejo vse vrste ponaredkov, od oblačil, obutve, športne opreme … Nekateri gredo na Baščaršijo in druge tržnice po regiji, drugi kupujejo prek spleta, tretji šoping opravijo kar na počitnicah v Turčiji.  

Razlog? "Zakaj bi plačal toliko za original, če pa so ponaredki skoraj popolni. V nočnem klubu pa tako ali tako nihče ne opazi razlike," odgovori Tom, ki je sicer po rodu iz Bosne in Hercegovine (BiH), a živi in dela v Nemčiji. Obiske v BiH pa pogosto izkoristi tudi za nakupe. In res, koliko ljudi bi med nočno zabavo v klubu z glasbo in svetlobnimi učinki znalo razlikovati med usnjeno torbico Louis Vuitton s sarajevske Baščaršije, ki stane od 25 do 125 evrov, in originalno za več kot dva tisoč evrov?  

"V regiji Adria smo priča pravi ekspanziji ponaredkov priznanih blagovnih znamk višjega cenovnega razreda. Ta je zdaj na vrhuncu," meni Ivana Laković, strokovnjakinja za trženje luksuznih blagovnih znamk. V regiji je na trgu tako veliko lažnih kosov različnih velikih modnih hiš in znamk, da se pogosto sprašuješ, ali je nekaj originalno ali ne, potrdi tudi modni oblikovalec Igor Todorović. Živimo v okolju, v katerem je spontanost zelo precenjena, in v tej spontanosti lahko pogosto rečemo, da je v redu, da ima nekdo lažni izdelek, dodaja.   

Tako lahko ocenimo, da je danes vrednost trgovine s ponaredki dosegla 500 milijard ameriških dolarjev. Gre za številko, ki je denimo na ravni velikosti bruto domačega proizvoda Avstrije. Konkretnih številk za regijo Adria nimamo, na voljo pa je denimo ocena iz leta 2019 za Evropsko unijo: Uvoz ponarejenih izdelkov je obsegal 134 milijard dolarjev oziroma 5,8 odstotka celotnega uvoza. 

Kaj se torej dogaja na trgu ponaredkov? Kdo jih prodaja, po kakšnih cenah, kdo so kupci, kaj se zgodi z zaseženimi ponaredki?   

Plače nizke, a vseeno oblečeni kot bogataši

"Življenjski standard širše populacije v regiji ne omogoča nošenja priznanih in luksuznih blagovnih znamk," meni Ivana Laković. Cene nekaterih dizajnerskih kosov stanejo več sto, če ne tisoče evrov. S povprečno mesečo neto plačo – v BiH ali Severni Makedoniji ta znaša okoli 500 evrov, v Srbiji 720 evrov, na Hrvaškem 1.094 evrov in v Sloveniji, kjer je povprečna plača najvišja v regiji, 1.399 evrov – si verjetno težko kupimo priljubljene blagovne znamke srednjega in visokega cenovnega razreda.  

"Revnejša je država, večja je potreba ljudi po projiciranju bogastva," izpostavlja psihologinja Ivana Conjar. Ob tem se spomni pregovora, ki še zlasti velja za našo regijo – vzhodneje, izraziteje (hrv. što istočnije, to izraženije, op. a). Ker psihologinja prihaja iz Hrvaške, subjektivno dodaja, da ne opaža veliko ponaredkov v svoji državi. "Ni zaznati takšnega imperativa, da želimo biti brendirani. Upala bi si trditi, da smo po vzoru razvitih držav vse bolj ozaveščeni in vse bolj usmerjeni v trajnostno modo."

"To, kar se dogaja in lahko opazimo, je povezano s potrebo ljudi, da si lastijo stvari s podpisom blagovnih proizvajalcev, v resnici pa nimajo avtentičnosti," komentira modni oblikovalec Igor Todorović.  

Čeprav bi rekli, da je ugodnejša cena eden glavnih motivov za nakup ponaredkov, pa nekatere raziskave kažejo, da lahko blagovne znamke pripomorejo k večji samozavesti in celo zmanjšajo tesnobo.  

Kaj vse najdemo na trgu ponaredkov 

Ko govorimo o tem, kateri izdelki se najpogosteje ponarejajo, je najenostavneje povzeti – ni pravil, saj se ponareja čisto vse: oblačila, obutev, parfumerijski in kozmetični izdelki, živila, očala, ure, igrače, tobačni izdelki, orodje, strojni deli, zdravila, denar …  

"Ni znamke, ki je ne bi bilo tudi na trgu ponaredkov," komentira sogovornica, ki preprodaja ponaredke iz Turčije in seveda želi ostati anonimna, za potrebe tega članka pa jo poimenujmo Marija.   

Kaj pa znamke? Pri oblačilih in obutvi ​​so najpogosteje ponarejene znane svetovne znamke, kot so Nike, Adidas, Ralph Lauren, Armani, Boss in Replay, Burberry, Louis Vuitton ... Ko gre za mobilne telefone in njihove dele, so najpogosteje ponarejene znamke Samsung, Apple, Huawei itd. Ponarejeni parfumi in kozmetika so največkrat označeni z znaki znanih proizvajalcev Dior, Gucci, Paco Rabanne, Chanel, naštevajo na srbski carini. Precej podobno omenjajo tudi druge carinske uprave v regiji.  

Kako prepoznati ponaredke 

Težko! Tu in tam kakšen artikel kriči "FAKE!!". Pulover Hugo Boss za 30 evrov je videti veliko slabše od jakne Moncler za 150 evrov, a ni nujno.  

Inšpektorji le z vizualnim pregledom ne morejo zanesljivo ugotoviti, ali gre za ponarejeno blago, so potrdili na Inšpektoratu Republike Srbske. 

"Presenetilo me je spoznanje, da lahko ponarejeno uro odkriješ le pod mikroskopom," dodaja strokovnjakinja za trženje luksuznih blagovnih znamk Ivana Laković.  

Da je v mnogo primerih zelo težko oceniti, ali je izdelek ponaredek ali ne, poudarja tudi modni oblikovalec Igor Todorović. "Kategorije kakovosti ponaredkov so namreč različne  – prva, druga, tretja in tako naprej. Izdelki stanejo od nekaj deset do nekaj sto evrov. Razpon je tudi pri kakovosti ponaredkov," komentira. Doda pa tudi, da podpira avtentičnost oziroma kose z avtorstvom. "V regiji imamo veliko dobrih oblikovalcev, zato ne vidim razloga, da bi se oblačili v ponaredke," pojasni. Ker ima izurjeno oko, smo ga vprašali, ali sam prepozna ponaredke. "Občasno, a se s tem, iskreno, ne obremenjujem. Ne analiziram ljudi na takšen način."

Toda cena ni ključ za kakovost ponaredkov. Ta jih samo razkrije, meni Elmir Ramić, glavni tržni inšpektor iz BiH. Komplet ponarejene Adidasove trenirke stane 29 evrov, v uradni trgovini bi lahko stala tudi več kot sto evrov.  

"Kopije so včasih izdelane tako dobro, da jih ni mogoče ločiti po ničemer drugem kot po kraju, kjer so bile kupljene," potrdi tudi Mulka Muratović, vodja marketinga Astre in Borova, ki je v BiH pooblaščeni distributer blagovnih znamk MaxMara Weekend, Leisure, SPXcode, MAX&Co., LIU᛫JO, Guess in Hugo Boss.  

Od številnih sogovornikov smo izvedeli, da si pri ugotavljanju, ali gre za ponaredek ali za original, pred nakupom pomagajo tudi z videoblogi na YouTubu. Ti prikazujejo, kako v trgovini s pregledovanjem šivov in določenih specifik, značilnih samo za originalni izdelek, preveriti, ali prodajajo original.  

Kje se prodaja

"Povsod," na kratko odgovori naša sogovornica Marija, ki se ukvarja s preprodajo ponaredkov. Ponaredki se prodajajo po butikih, salonih, lokalih, na tržnici, našteva. To potrdi tudi inšpektor Ramić. Pa ne samo to, ponaredki se še zlasti v zadnjih letih prodajajo prek spleta in različnih skupin na družbenih omrežjih. Nekatere skupine so zaprtega formata, zato se na odobritev vstopa lahko čaka kar nekaj časa. "Ob pomoči prijateljice, ki je članica neke srbske skupine na Facebooku, sem kupila ponarejene škornje, zanje sem plačala sto evrov, originalni pa stanejo več kot 500 evrov," se nam je pohvalila Eva iz Slovenije. Tudi na Instagramu je veliko skupin, v katerih se prodajajo ponaredki. Treba je le paziti, da ne naletimo na lažno skupino ali profil na družbenih omrežjih, ker v tem primeru ne bomo prejeli izdelka, svetujejo poznavalci kibernetske varnosti. 

Pogosto se ponaredki priznanih blagovnih znamk prodajajo tudi po zasebnih stanovanjih. Tako so se denimo v uredništvu v Severni Makedoniji spomnili Madame Pepi. Gre za primer iz leta 2010, ko je policija med iskanjem mamil v zasebnem stanovanju odkrila omaro s ponarejenimi luksuznimi izdelki. Izvedeli so, da so bili namenjeni prodaji domači in srbski estradi.  

Ponaredki v trgovinah pa niso na očeh javnosti. "V butiku sem imela razstavljena običajna oblačila, ob strani pa sem imela skrite ponaredke blagovnih znamk. Treba je poudariti, da je prodaja ponaredkov prepovedana," pravi sogovornica Marija. Kako lahko potem kot stranka pridemo do ponaredka v njeni trgovini? "Če vas ne poznam, vam tega ne bom ponujala. Ta informacija potuje od ust do ust in na podlogi priporočil," odgovori.   

Na makedonskem tržnem inšpektoratu so ugotovili, da tovrstno blago "v večini prodajajo na tržnicah trgovci, ki niso vpisani v ustrezen register za opravljanje trgovske dejavnosti in niso pridobili dokazila o uporabi oziroma odstopu pravice od imetnika pravice iz znamke". So pa med prodajalci ponaredkov tudi registrirani trgovci.  

Vse poti vodijo iz Turčije

Večina izdelkov, vsaj tako se govori med prodajalci in kupci ponaredkov v regiji Adria, prihaja iz Turčije. "Transportna veriga je dobro vzpostavljena," nam potrdijo številni viri. 

"Šla sem v Istanbul. V hotelu sem pila kavo in spoznala nekega Črnogorca, ki se ukvarja s prevozom ponaredkov. In tako se je začelo. V hotelu izveš, kje se kaj dobi. Zelo hitro se vpelješ v posel," nam je razkrila svoje začetke sogovornica Marija. Kot pravi, se s tem poslom ne ukvarja več. Je pa povedala, da ji Turki še vedno vsak dan pošljejo slike "nove robe". Nekaj slik nam je tudi poslala in jih objavljamo.   

Kako transparentna je prodaja ponaredkov v Turčiji, je presenetilo Ivano Laković, ki ob tem navede primer: "V mondenem turškem letovišču je v radiju štirih kilometrov marina z dragimi jahtami, restavracijami in trgovinami z luksuznimi znamkami. V neposredni bližini tega letovišča je center mesta, kjer v trgovinah prodajajo ponaredke enake kolekcije kot v trgovinah v letovišču. Ti ponaredki so razstavljeni. Ne moremo se pretvarjati, da trga s ponaredki ni, a je vedno veljalo prepričanje, da se to prodaja na skritih krajih, pa to ne drži."

V zadnjih letih je ena redkih držav, v katerih je delež ponarejenih izdelkov v globalno zaseženih količinah opazno zrasel, prav Turčija, razkriva tudi poročilo OECD. V le nekaj letih ji je uspelo svoj globalni tržni delež povečati s štirih odstotkov v 2016 na kar 12 odstotkov v 2019. Čeprav ponaredki nastajajo v skoraj vseh državah na svetu in na skoraj vseh celinah, pa si Kitajska s Hongkongom lasti monopol na področju države izvora. Iz Kitajske izvirajo izdelki, s katerimi se na leto ustvarijo najmanj tri četrtine svetovne trgovine s ponaredki, kažejo zadnji razpoložljivi podatki OECD.  

Večina prometa s ponarejenimi izdelki poteka v smeri od vzhoda proti zahodu, torej večinoma iz Kitajske v Združene države Amerike (ZDA), Združeno kraljestvo in druge zahodne države, zato nikakor ne preseneča, da je glavna oblika transporta ponaredkov neposredni pomorski prevoz, ki pokrije dobro polovico prenosov, nakar sledita zračni transport (deset odstotkov) ter navadna in hitra pošta (skupaj 19 odstotkov).    

To potrdijo tudi v naših regionalnih carinskih upravah. Sumljivi izdelki pridejo najpogosteje po cestnih poteh iz Turčije in po morju iz Kitajske. Ponarejeni izdelki, kupljeni prek spleta, so predvsem iz Kitajske in Hongkonga. Blago, ki prispe po cestah, je večinoma namenjeno predvsem prejemnikom v zahodnoevropskih državah (Belgija, Nizozemska, Nemčija, Francija, Avstrija). Blago, ki prispe po morju, je namenjeno predvsem v Hrvaško, sledijo države članice Evropske unije (EU) iz srednje Evrope (Madžarska, Slovaška, Češka, Poljska), pa tudi sosednje tretje države (BiH, Srbija in Črna gora), so povedali na hrvaški carinski upravi. 

Panoga ponaredkov – vzporedno gospodarstvo?  

Količina vseh teh ponaredkov – oblačil, ur, nakita, torb, kovčkov – je enormna. Tudi vrednostno gledano lahko govorimo o vrtoglavih številkah, kar potrjujejo tudi podatki OECD. 

"Proizvodnja takšne količine ponarejenega blaga zahteva ogromno delovnih mest, kar pomeni, da postanejo transparentne tudi tovarne, ki zaposlujejo ljudi za proizvodnjo teh izdelkov. Gre torej za vzpostavitev vzporednega gospodarstva," izpostavlja Ivana Laković, ki zelo dobro pozna trg luksuznih izdelkov. "Originalne blagovne znamke so na nasprotnem bregu te vzporedne panoge. Zdi se mi, da bi lahko ustavili prodajo ponaredkov, predvsem v Turčiji, ker se to počne povsem transparentno," razmišlja.  

Laković tudi meni, da obseg vzporedne ekonomije ponaredkov precej prispeva k vrednosti originalnih blagovnih znamk in možnosti, da te dvignejo cene svojih izdelkov. "To smo videli v zadnjih petih letih. Pred leti je Chanelova torbica stala tri tisoč evrov, danes stane sedem tisoč evrov in več. Hermèsova torbica stane deset tisočakov in več, a je nanjo treba čakati dve ali tri leta, odvisno od modela, usnja, zaponke in drugih elementov. Hkrati pa lahko dobimo ponarejeno torbico Hermès za dva tisoč evrov ali manj," poudarja.   

"Moda se je dekonstruirala v 90. letih prejšnjega stoletja in postala dostopnejša širšemu krogu ljudi, ko se je obrnila na Daljni vzhod. Tam se je začela masovna proizvodnja. Toda v tem smislu je množična proizvodnja privedla do tega, da so se tisti, ki so izdelovali izdelke za velike blagovne znamke, usposobili za ustvarjanje kopij na takšni ravni, da se danes sprašujemo, ali je nekaj original ali ponaredek," razmišlja modni oblikovalec Igor Todorović.   

Osebni arhiv

 

Podatkov o vzporedni ekonomiji raziskave OECD ne omenjajo, omenjajo pa države, ki so bile najbolj oškodovane zaradi ponarejanja. To so bile ZDA, katerih blagovne znamke ali patenti so zadevali 24 odstotkov zaseženih ponarejenih izdelkov, sledile so Francija s 17 odstotki, Italija s 15 odstotki, Švica z 11 odstotki in Nemčija z devetimi odstotki. 

Podpora kriminalu 

Trgovina s ponarejenim blagom, ki krši blagovne znamke in avtorske pravice, ustvarja dobičke za organizirane kriminalne združbe, opozarjajo tako študije OECD kot tudi regionalne carinske uprave. Iz srbske carinske uprave so denimo še sporočili, da tiste, ki se ukvarjajo s prodajo ponaredkov in ponarejanjem, vodi izključno želja po dobičku. Prevaranti stalno iščejo tudi inovativne rešitve za prevoz ponaredkov. Omenjajo tudi, da legalno uvoženo neoznačeno blago naknadno zašijejo oziroma polepijo z etiketami znanih blagovnih znamk. Za oddajo tovrstnega blaga se vse pogosteje uporabljajo kurirske pošiljke in tudi internet.  

Podobno so nam povedali tudi na tožilstvu BiH. Poleg blaga, ki prihaja iz tujine, obstajajo omenjajo primere, "ko so bili našitki zaščitene blagovne znamke nameščeni na blago v BiH". Kolegi iz sarajevske redakcije omenjajo primer iz leta 2012, ko sta turška državljana Abdurrahman Uevak in Gokmen Cinar nezakonito hranila nelegalno izdelane našitke priznanih blagovnih znamk. Te sta potem z vezenjem, šivanjem ali toplotno obdelavo pritrdila na različne kose neoznačenih oblačil. Cinar je s tožilstvom sklenil dogovor o priznanju krivde in je moral plačati dva tisoč evrov kazni. Če se malce poigramo s številkami, bi Cinar s prodajo 14 ponarejenih jaken Moncler, ki na črnem trgu stanejo okrog 140 evrov, lahko relativno razmeroma hitro odplačal to globo. 

Zagrožene kazni za preprodajo ponaredkov se razlikujejo od države do države, od denarne globe tja do več let zapora.  

Srbija in Severna Makedonija – destinaciji za nevarne ponaredke 

Ponaredki ne povzročajo le poslovne škode podjetjem z izkoriščanjem njihovih blagovnih znamk, temveč po ugotovitvah študij OECD v pomembnem obsegu tudi škodujejo zdravju uporabnikov. Po zadnjih podatkih naj bi se namreč na leto prodalo za 75 do 88 milijard nevarnih ponaredkov. Še zlasti nevarni za zdravje in varnost so ponaredki, kot so medicinski izdelki, avtomobilski deli, igrače, hrana in kozmetika ter električni izdelki. 

Zanimivo je, da so se na seznamu OECD med glavnimi ciljnimi destinacijami nevarnih ponaredkov, kar pomeni, da so bili ti zaseženi v carinskih postopkih, poleg največjih zahodnih gospodarstev pri določenih segmentih izdelkov znašle tudi nekatere države regije Adria. Tako je denimo Slovenija med letoma 2017 in 2019 pomenila 0,3 odstotka vseh na svetu izpeljanih postopkov zasega nevarnih ponarejenih izdelkov, Hrvaška pa četrtinko odstotka. 

Če pogledamo le po določenih segmentih ponarejenih izdelkov, sta denimo tako Srbija kot Severna Makedonija pristali na seznamu glavnih ciljnih destinacij za nevarne ponarejene prehrambne izdelke v obdobju med letoma 2017 in 2019. Še zlasti ni zanemarljiv delež v celotni svetovni vrednosti zaseženih nevarnih ponarejenih izdelkov, saj ima Severna Makedonija 3,6-odstotni delež svetovne vrednosti zaseženega nevarnega ponarejenega prehranskega blaga in Srbija 2,6-odstotni delež. Samo za občutek, na vrhu so ZDA (38 odstotkov) in Savdska Arabija (25 odstotkov).  

Ali ponaredki spodbujajo povpraševanje po originalu

Ali industrija ponaredkov dejansko spodbuja povpraševanje po originalnih izdelkih priznanih blagovnih znamk? "Kupec ponarejene torbice, ki stane od 300 do recimo 600 evrov, ni kupec enake torbice, ki v originalu stane tri tisoč evrov in več. Je pa lahko potencialni kupec originalne torbice. Če nošenje lažnih znamk dojemamo kot nekakšno ponarejanje identitete, h kateri stremimo, bodo kupci lažnih znamk v trenutku, ko bodo dobili priložnost kupiti originalne blagovne znamke, to tudi storili," meni Ivana Laković. 

Moda kot ena od neverbalnih manifestacij ustvari željo, da imaš določen kos, da je del tvojega imidža, in ta pot lahko vodi od ponaredka do originala, razmišlja modni oblikovalec Igor Todorović. Velikokrat se zgodi, da original, ki nam je bolj dostopen, dopolnimo s ponaredkom. Tako denimo vidimo osebo s ponarejeno torbico, a z originalnim obeskom, navede primer. Veliko je ljudi, ki bi si lahko privoščili original, pa raje nosijo ponaredek, predvsem zaradi želje po prav tem kosu, čeprav niso pripravljeni plačati cene originala, dodaja.  

"Ne verjamem pa, da ima parmezan na šanghajskem letališču popolnoma enak okus kot parmezan v Parmi v Italiji," dodaja Todorović. Pojavljajo se teorije zarote, da so v ozadju velike blagovne znamke, a naši sogovorniki večkrat poudarijo, da za potrditev tega nimajo informacij.  

Vrednost originalne blagovne znamke ni samo v izdelku, ampak v celotni izkušnji nakupovanja v trgovini z originalnimi izdelki, še razmišlja strokovnjakinja za trženje luksuznih blagovnih znamk Laković. To je ključna stvar pri marketingu luksuznih izdelkov in izkustvenem marketingu – izkušnja se začne z vstopom v trgovino, kjer postanemo del večstomilijardne industrije trženja imidža in življenjskega sloga.  

Kupec Hermèsovega ponaredka bo še vedno želel stopiti v pravo Hermèsovo trgovino, kjer ga bodo morali uvrstiti na čakalni seznam. "V današnjem potrošniškem svetu ni dovolj le imeti denar. Potrebna je diferenciacija. Nekateri izdelki so na voljo samo bogatim. Zato menim, da obstoj trga ponaredkov navidezno ruši verodostojnost originalnih blagovnih znamk ter prispeva k privlačnosti, zaželenosti in vrednosti originalnih izdelkov."

Tudi kupovanje ponaredkov je verjetno posebna izkušnja. "Kupec ne čuti, da izigrava zakon. Poglejmo samo primer iz Turčije. Če zakon ne sankcionira transparentne prodaje ponaredkov, kupec nima občutka, da goljufa zakon. S tem ne opravičujem niti kupca niti prodajalca, ampak želim poudariti, da je težava veliko večja."

Vplivneži in znani

Panoga ponaredkov cveti tudi zaradi vplivnežev in blogerjev ter preprostega imperativa, da mlada dekleta in ženske, vse bolj pa tudi moški, želijo biti brendirani oziroma želijo nositi oblačila priznanih blagovnih znamk, razmišlja sogovornica Laković. "Srečujemo se z neko lažno identiteto na ulicah, v mestih, restavracijah, službi. Posamezniki se oblačijo v oblačila priznanih blagovnih znamk, ker želijo preizkusiti – če nič drugega – polepšano in umetno povzdignjeno sporočilo o sebi. S tem pa sporočajo tudi svojo pripadnost," razmišlja.  

Iz različnih virov smo izvedli, da so med kupci ponaredkov tudi številni znani iz sveta zabave, največ v Srbiji. Čeprav se o tem javno ne govori, se v medijih znajde tudi kakšen primer. Pred leti so denimo srbski pevki Dari Bubamari na züriškem letališču zaplenili ponaredke kovčkov znamke Louis Vuitton, plačati je morala tudi pet tisoč evrov kazni.  

Ko smo poskušali izvedeti več o slavnih na Balkanu, ki kupujejo ponaredke, nismo prišli daleč. "Ljudje odkrito govorijo o poznavanju in obstoju ponaredkov, le malo pa jih reče, da nosijo ponaredek. To je velika razlika," opozarja Laković. Pod črto pa lahko že preprost izračun razkrije veliko. "Koliko stane deset Chanelovih ali Birkinovih torbic, pet dragih ročnih ur, dizajnerski čevlji? Vse to ima jasno tržno vrednost. Če seštejemo vrednosti vsega v omari, bi lahko to naneslo tudi milijon evrov. Dobro pa tudi vemo, da naši zvezdniki nimajo hollywoodskih pogodb," dodaja Laković.  

"Ne smemo pozabiti, da imajo nekatere blagovne znamke, kot je Hermès, omejeno ponudbo, zato se na njihove torbice lahko čaka leta. Če se na torbico v pariški trgovini Hermès čaka tri leta, je jasno, da večje število torbic iste znamke ne pride do nas."

Prvaki po zaseženih ponaredkih so Hrvati 

Novice o zaseženih ponaredkih precej odmevajo tudi v medijih, saj se cariniki radi pohvalijo z dobrim ulovom. Kratek pregled po iskalniku razkrije zanimive naslove, kako so tihotapci "padli" na meji z več tisoč kosi ponaredkov. 

Če bi cariniki tekmovali po največji vrednosti zadržanih in odkritih kosov blaga, bi bili regionalni prvaki Hrvati. Lani so v okviru carinskih ukrepov na meji ustavili 463.145 sumljivo ponarejenih izdelkov, katerih vrednost na domačem trgu je po njihovi oceni znašala 55,7 milijona evrov. Ne samo na meji, tudi znotraj države je bilo lani začasno zaseženih 64.196 izdelkov, za katere se sumi, da so ponarejeni, v skupni tržni vrednosti dober milijon evrov. Sledijo slovenski cariniki, ki so lani zadržali 148.481 kosov blaga v ocenjeni vrednosti 3,2 milijona evrov. Leto prej je ta vrednost dosegla več kot sedem milijonov evrov, leta 2016 pa kar 28,9 milijona evrov. Število močno naraste, če denimo cariniki odkrijejo ponaredke v koprskem pristanišču, kjer gre praviloma za cel zabojnik odkritih ponaredkov, pojasnjujejo slovenski cariniki.  

Številke so nižje v Srbiji. Tam so v prejšnjem letu cariniki zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine zadržali več kot milijon kosov blaga. Vrednost dela tega blaga, za katerega so potrdili, pa je znašala vrednost več kot dva milijona evrov. Na tej točki bi se verjetno vprašali, kako se računa vrednost takšnih ponaredkov. "Vrednost ponarejenega blaga je ocenjena na podlagi maloprodajne vrednosti enakih ali podobnih originalnih izdelkov," so pojasnili na srbski carinski upravi.  

Iz BiH nismo prejeli skupne ocenjene vrednosti zaseženih ponaredkov, so pa, zanimivo, poslali precej natančen seznam teh predmetov po blagovnih znamkah. Recimo 45 puloverjev in 75 majic blagovne znamke Calvin Klein, 350 kosov majic Boss, 206 kosov ovitkov za mobilne telefone Louis Vuitton, 20 majic Gucci … " Med najbolj zastopanimi primerki so znamke Nike, Adidas, Hugo Boss, Moncler, Tommy Hilfiger, Louis Vuitton, Ralph Lauren," so našteli. Imajo pa bosansko-hercegovski inšpektorji predlog za proizvajalce priznanih blagovnih znamk: "Obveščajte nas o vseh vrstah izdelkov, ki so na našem trgu." Inšpektorji so namreč kadrovsko podhranjeni in bi jim takšne informacije prišle zelo prav.  

Na carinski upravi v Severni Makedoniji pravijo, da bodo ocenjeno vrednost zaseženih izdelkov izračunali do maja, sicer pa so sporočili, da so lani zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine zadržali več kot 14 tisoč kosov oblačil, 1.700 kosov obutve in več kot 14 tisoč kosov igrač. Makedonski tržni inšpektorat je v prejšnjem letu izdal 24 glob v skupni vrednosti le 2.325 evrov. 

Osebni arhiv

 

Kaj se zgodi s ponaredki, ko jih zasežejo

In kako bo, ko se imetniki pravic intelektualne lastnine obrnejo na inšpekcijo, da bi sprožila postopke zaradi ponarejenega blaga? Bosta denimo Louis Vuitton ali Armani prečesala BiH? Poskušali smo dobiti izjavo tudi od LVMH – gre za francosko multinacionalko, ki je specializirana za prodajo luksuznih izdelkov, in delnice katere so uvrščene na borzo –, a nismo bili uspešni. 

Kako vse skupaj poteka, so nam pojasnili na slovenski carinski upravi. Po zadržanju blaga se o sumu obvesti imetnika pravice (npr. nosilca blagovne znamke) in deklaranta (prejemnika blaga).  

Osebni arhiv

 

Blago, za katero se ugotovi, da je ponarejeno oziroma se o tem sporazumejo vpletene stranke, se uniči. Uničenje organizira imetnik pravic intelektualne lastnine (npr. nosilec blagovne znamke), pri čemer lahko izbere le organizacije z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. 

Uničenje blaga plača imetnik pravice, ki lahko zahteva povračilo teh stroškov od kršitelja, lahko pa je tako povračilo določeno tudi v sodbi, s katero sodišče odloča o tem, ali so bile pravice intelektualne lastnine kršene ali ne. 

Osebni arhiv

 

So ukrepi za boj proti ponaredkom učinkoviti?  

Ali so poskusi države, da prepreči ponarejanje znanih blagovnih znamk, učinkoviti? Če sodimo po naraščajoči panogi ponaredkov, bi lahko pavšalno ocenili, da ne. Denimo trgovci, ki so jih kolegi iz sarajevske redakcije obiskali na Baščaršiji, so celo povedali, da še nikoli niso srečali inšpekcije zaradi nedovoljene prodaje blagovne znamke. "Naš trg ni trg, kjer bi se to nadzorovalo," je komentirala ena od trgovk.  

Osebni arhiv

 

Težave so tudi v Severni Makedoniji. "V zadnjih dveh do treh letih ni bilo nobene aktivnosti koordinacijskega organa za varstvo intelektualne lastnine," izpostavlja Valentin Pepeljugoski, odvetnik s področja industrijske lastnine. "Ne vem, kaj je razlog za takšno neaktivnost, sploh če vemo, da ponarejevalci iščejo nove poti za prodajo ponarejenega blaga. Najpogosteje to poteka prek spleta, sestanki pa se izvajajo tudi v najetih stanovanjih ipd. Razmere niso skrb vzbujajoče, vendar bi moralo biti več aktivnosti pristojnih organov. Svetla točka sta carina in državni tržni inšpektorat, ki ukrepata takoj po prijavi," pravi. 

Severna Makedonija zaradi te težave prejema pripombe od evropskih partnerjev. Še posebej zato, ker predlog strategije intelektualne skupnosti 2022–2026 iz neznanih razlogov na vladi še ni bil sprejet. Poleg tega so sodniki in tožilci premalo ozaveščeni o tej tematiki, opaža odvetnik. 

Sicer pa po celotni regiji potekajo številne aktivnosti za ozaveščanje javnosti o problematiki ponarejanja in piratstva, na Hrvaškem več informacij o tej vsebini ponujajo na spletni strani www.stop-krivotvorinama-i-piratstvu, v Sloveniji na originalen.si, v Srbiji so pred leti zagnali aktivnosti "Falsifikati koštaju više, kupujem originale!".  

V prvi vrsti pa moramo potrošniki sami prevzeti odgovornost za svoje nakupe. S kupovanjem ponaredkov podpiramo ta trg, škodimo gospodarstvu, konec koncev pa lahko tudi svojemu zdravju. 

Vsak izdelek z imenom Akrapovič je na carini sumljiv

Med zaseženimi predmeti slovenske finančne uprave so zasledili tudi zaključek izpušne cevi z dušilcem z oznako Akrapovič. Koliko Akrapovičevih izdelkov zasežejo, na carini ne razkrivajo. "Vsak mesec je kakšna pošiljka zadržana zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. V primeru Akrapoviča gre večinoma za ponaredke, ki jih je lahko prepoznati," pojasnjuje slovenska finančna uprava. Znano je namreč, da celotna proizvodnja poteka v Sloveniji. To pomeni, da je pri vsakem izdelku, ki prihaja iz tretjih držav, že podan sum, da so kršene pravice intelektualne lastnine, in s tem izpolnjen pogoj, da se blago zadrži, pojasnjujejo.  

Osebni arhiv

"Ponaredki pomenijo težavo, zlasti ker uporabnikom ne zagotavljajo varnosti, vzdržljivosti, dodane vrednosti in uporabniške izkušnje, ki veljajo za originalne izdelke znamke Akrapovič," so zapisali v Akrapoviču. "Velikokrat gre za ponaredke, ki posnemajo obliko in zlorabljajo logotip blagovne znamke. Večinoma so izdelani v Aziji, največkrat pa prihajajo iz Kitajske." Ponaredke smo brez večjih težav našli le z nekaj kliki. Na kitajskem spletnem portalu Alibaba smo našli zaključke izpušnih cevi z znano slovensko blagovno znamko. Izdelke prodaja kitajsko podjetje Longkou Xinyu Auto Parts. 

Na vprašanje, kako pogosto so žrtev ponaredkov, pri Akrapoviču niso odgovoriti. Pohvalili pa so sodelovanje s carinsko službo, ki jih o ponaredkih obvešča in te uspešno identificira.   

Pri pripravi članka so sodelovali Teo Zorić in Mirela Haskić Suša (Bosna in Hercegovina), Pia Bedene in Uroš Božin (Slovenija), Ana Ristić (Srbija), Nataša Hadžispirkoska Stefanova (Severna Makedonija) in Miro Soldić (Hrvaška).