.webp){kind=icon}
Frankfurt – Stečaj je ključnega pomena za delujoče kapitalistično gospodarstvo. Je deviza, ki jo ameriški ekonomski analitiki uporabljajo že nekaj časa. Stečajni postopek je namreč lahko tudi rešitev za nov začetek prezadolženega podjetja s prestrukturiranjem ali orodje, s katerim preprečijo, da bi vodstvo povečevalo neizterljive dolgove.
A bankrot na Balkanu in bankrot v Nemčiji nista enaka. In ključna razlika ni samo v tem, da stečajni postopki v Nemčiji ne trajajo desetletja, kot se dogaja v Srbiji, kjer stečajni postopki nekoč močnih državnih bank – Beogradske, Beobanke, Investbanke in Jugobanke – trajajo že 21 let. Prevelike razlike ni niti v pravicah stečajnih upraviteljev niti v registrih dejanskih lastnikov podjetij.
Kar pa je opazno, je, da v večini držav regije Adria ni niti dovolj učinkovitega pravosodja niti pravnih mehanizmov, ki bi preprečevali posebno vrsto goljufij – tistih, v katerih brezvestni posamezniki vodijo svoja podjetja z omejeno odgovornostjo v zadolženost. Tako gredo praktično v stečaj, se izognejo plačilu upnikov in nadaljujejo poslovanje z ustanavljanjem novih podjetij.
Da bi se izognili takim goljufijam, so v Nemčiji uvedli številne ukrepe, od visokega začetnega vložka 25 tisoč evrov za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo ter uvedbe izjem pri omejitvi odgovornosti lastnikov in poslovodnih oseb do možnosti prepovedi poslovanja goljufom. Če k temu dodamo še stroga pravila o prijavi insolventnosti, veliko moč stečajnih upraviteljev in razmeroma učinkovito sodstvo, se nemška izkušnja lahko zdi dober zgled za države regije Adria.
Stečaji so v Nemčiji pogosti, vendar niso vsi enaki
Medtem ko znajo biti bankrot in poznejši sodni postopki na Balkanu pogosto boleči in celo na robu incidenta, se je pred dnevi v preddverju okrožnega sodišča v Bonnu nepoučenemu opazovalcu morda zdelo, da pred sodno dvorano prijetno kramljata bližnja prijatelja, in ne nekdanji generalni direktor družbe in stečajni upravitelj, ki od njega terja 731 milijonov evrov.
Ustanovitelj podjetja za proizvodnjo solarnih panelov SolarWorld Frank Asbeck je bil namreč precej nasmejan v družbi svojega odvetnika, čeprav stečajni upravitelj Horst Piepenberg na sodišču poskuša dokazati, da so Asbeck in drugi člani uprave namerno odlašali z razglasitvijo stečaja in da je dolžan poravnati škodo iz lastnih sredstev.
Po oceni stečajnega upravitelja je bil SolarWorld plačilno nesposoben sredi leta 2016, in ne leto pozneje, ko je bil vložen predlog za stečaj. Zato od petih članov upravnega odbora zahteva, da iz lastnih žepov vrnejo v stečajno maso vse, kar so si v tem letu izplačali, gre za 731 milijonov evrov.
"Gospod Piepenberg, stari ste 69 let, jaz pa jih imam 63. In res si želimo samo iti domov in v miru spati," je po dveh urah sodnega zaslišanja jezno zabrusil Asbeck, ki mu stečajnega upravitelja ni uspelo prepričati, da ima dokaze, da je bilo njegovo podjetje leta 2016 vendarle plačilno sposobno.
In medtem ko sodnik poskuša obe strani prepričati o poravnavi, ta primer pravzaprav kaže na pravila nemške zakonodaje, ki dovoljuje poravnavo dolgov propadlih podjetij iz osebnega premoženja tako njihovih lastnikov kot direktorjev. Povedano drugače, čeprav je družba z omejeno odgovornostjo propadla, je mogoče izterjati dolgove iz osebnega premoženja vodilnih delavcev, če prepozno prijavijo insolventnost ali namerno ne plačujejo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje državi oziroma zavarovalnicam.
Prepoved plačila v času insolventnosti
Kako je to videti v praksi, za Bloomberg Businessweek Adria pojasnjuje profesor dr. Lucas Floether, ki velja za enega največjih nemških strokovnjakov za stečaje in prestrukturiranje podjetij v bankrotu. Po njegovih besedah omejena odgovornost v primeru insolventnosti praviloma velja tudi za generalne direktorje podjetij, vendar obstajajo izjeme.
"Izjeme so na primer, ko obstaja obveznost uvedbe stečaja, direktorji pa tega ne upoštevajo in nato organizirajo nadaljnja izplačila. V teh primerih je mogoče člane uprave osebno preganjati, tako po kazenskem kot po civilnem pravu," poudarja profesor Floether in dodaja, da se v teh primerih njihovo osebno premoženje lahko uporabi za poravnavo upnikov.
Osebni arhiv
Strokovnjak, ki je v skoraj četrt stoletja kot stečajni upravitelj ali nadzornik sodeloval pri prestrukturiranju več kot tisoč podjetij, pojasnjuje, da nemški predpisi določajo, kdaj so organi upravljanja družbe z omejeno odgovornostjo dolžni vložiti predlog za stečaj. Gre za obdobje treh tednov v primeru plačilne nesposobnosti in obdobje šestih tednov v primeru prezadolženosti.
"Če zahteva ni vložena, ni pravilno vložena ali je vložena prepozno, se lahko upravni organi podjetja kaznujejo po kazenskem zakoniku z zaporno kaznijo do treh let ali denarno kaznijo," navaja doktor prava, ki je v Nemčiji med drugim znan po tem, da je vodil stečajne postopke večjih letalskih družb, kot sta Air Berlin in Condor.
Precej bolj pa lahko denarnice malomarnih menedžerjev izpraznijo civilnopravne posledice. Zakon zahteva, da morajo direktorji nehati izvajati plačila, če je že očitno, da so dolžni vložiti predlog za začetek stečajnega postopka. To pravilo izključuje plačila, ki so "v skladu s skrbnostjo preudarnega in vestnega direktorja", predvsem pa tista, ki so nujna za ohranitev poslovanja.
Ravno to je spolzko področje, saj morajo menedžerji dokazati, da so bila ta izplačila res nujna.
"Po poteku roka za prijavo terjatve velja pravna domneva, da gre pri tovrstnih izplačilih za kršitev obveznosti. Za takšno kršitev obveznosti odgovorni organi osebno odgovarjajo upnikom za nastalo škodo," poudarja profesor Floether in dodaja, da stečajni upravitelj v vsakem stečajnem postopku preveri, na kateri točki je obstajala podlaga za začetek stečaja. "Če ugotovi, da je bila prijava vložena prepozno, mora to raziskati in zoper odgovorne sprožiti tožbe."
Stečajni upravitelj Piepenberg trdi, da se je v primeru SolarWorlda zgodilo prav to, čeprav menedžerji trdijo, da imajo dve cenitvi svetovalne družbe PwC, ki naj bi to zanikali. Če bodo obsojeni, jim ne grozi le denarna kazen, temveč tudi prepoved opravljanja funkcije generalnih direktorjev ali članov uprav drugih družb naslednjih pet let.
Nemški predpisi za takšne poteze lahko bremenijo tudi lastnike, torej delničarje. Po besedah profesorja Floetherja se to zgodi, ko insolventna družba nima uprave ali ko se ugotovi, da delničarji vplivajo na sporne odločitve direktorja, torej skupaj z njim "sodelujejo" pri zavlačevanju razglasitve insolventnosti.
Vse pogosteje v stečaj tudi stoletniki
Lani je v Nemčiji insolventnost vsak mesec razglasilo od 1.050 do 1.500 podjetij, s čimer se je število podjetij v stečaju povzpelo na skoraj 15 tisoč. To je bilo približno štiri odstotke več kot leto prej. Po motnjah v dobavnih verigah surovin in opreme med pandemijo so sledili ustavitev uvoza surovin iz Rusije, velik skok cen elektrike in plina ter splošna inflacija. Vse to je imelo velike posledice za številna nemška podjetja, predvsem v gradbeništvu, zdravstvu in maloprodaji ter tudi med dobavitelji avtomobilske industrije. Ti stečaji se od prejšnjih razlikujejo po tem, da se na teh razvpitih seznamih vse pogosteje pojavljajo imena podjetij, ki delujejo sto, 125, 150 ali celo 175 let.
Obvode iščejo tudi nemški beli ovratniki
Da vsi ti strogi nemški predpisi vendarle niso vedno čarobna palica, morda najbolje dokazuje največji nemški bankrot v kmetijskem sektorju. Pred šestimi leti je velika kmetijska skupina KTG Agrar šla v stečaj, zaradi česar so številni veliki in okoli deset tisoč malih vlagateljev izgubili veliko denarja.
Stečajni upravitelj Stefan Denkhaus je med stečajnim postopkom skupno škodo ocenil na 600 milijonov evrov. Takšen obseg dolgov je edinstven v zgodovini nemških kmetijskih stečajev in po svojem izvoru skorajda spominja na dvomljive poslovne prakse tehnološkega velikana Wirecard, katerega direktorji so zdaj na zatožni klopi.
Stečajni upravitelj je odgovornost za razsežnost tega stečaja prevalil na prvega moža KTG Agrar Siegfrieda Hofreiterja ter na še sedem drugih članov uprave in nadzornega sveta družbe in od njih zahteval, da iz osebnega premoženja poravnajo del škode v vrednosti 189 milijonov evrov.
Natančneje, stečajni upravitelj je to zahteval, ker je ugotovil, da je bila nekoč največja nemška kmetijska skupina z 800 zaposlenimi in več kot 46 tisoč hektarji obdelovalnih površin prezadolžena že 30. junija 2015, torej leto dni prej, preden je vodstvo sprožilo stečaj.
Kljub sojenju pred okrožnim sodiščem v Hamburgu, v katerem je bil Hofreiter obtožen ne le zavlačevanja stečaja, ampak tudi goljufije, obsodbe ni bilo in leta 2019 sta se tožnik in toženec poravnala.
A še pred tem so nemški mediji poročali, da je Hofreiter zelo kmalu po bankrotu KTG Agrar na vzhodu Nemčije znova ustvaril majhen imperij kmetijskih podjetij. Povezave z njim je bilo mogoče ugotoviti le s kopanjem po lokalnih trgovskih registrih in kreditnih institucijah. Pravzaprav ga s pravnega vidika pri tem ni nič oviralo, čeprav je za seboj pustil podjetje s 600 milijoni evrov dolgov.
"Dokler ga sodišče ne obsodi, temu ne moremo nasprotovati," je leta 2017 za lokalni medij Ostseezeitung povedal Carsten Wegner, strokovnjak za gospodarski kriminal.
Tudi v Nemčiji so lahko beli ovratniki, tudi če so na traktorju, "iznajdljivi" in znajo poiskati ovinek okoli zakona in oči javnosti. O tem pričajo razkritja nemških poslovnih medijev. Mrežo novih kmetijskih podjetij pod neposrednim ali posrednim vplivom Hofreiterja po njihovem mnenju vodita na eni strani njegova sedanja zunajzakonska partnerica, na drugi strani pa njegov sin in nekdanja prav tako zunajzakonska partnerica Beatrice Ams, s katero sta bila ena večjih delničarjev družbe KTG Agrar.
Poleg tega mediji Beatrice Ams sumijo, da mu je pomagala obiti sodno prepoved vodenja podjetij. Natančneje, Hofreiter in njegova družina so leta 1989 v stečaj spravila kmetijsko podjetje, ki se je ukvarjalo s poljedelstvom in rejo perutnine. Takrat so upniki ostali brez 30 milijonov nemških mark, Hofreiter pa je bil leta 1996 pravnomočno obsojen zaradi odlaganja razglasitve insolventnosti. Nato so mu za pet let prepovedali opravljati funkcijo direktorja ali člana upravnega odbora družbe.
V tem času sta njegova zunajzakonska partnerica Beatrice Ams in brat Werner ustanovila več podjetij, med drugim leta 2000 KTG Agrar. Hofreiter je takoj po izteku sodne prepovedi leta 2001 postal generalni direktor družbe namesto Ams, zato nemški mediji ne skrivajo suma, da mu je prepoved dejansko pomagala obiti.
Zaradi takšnih primerov, pa tudi zaradi boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, je Nemčija leta 2017 v zakonu o preprečevanju pranja denarja od podjetij zahtevala, da vsako leto v elektronski register transparentno prijavijo dejanske neposredne ali posredne lastnike podjetij.
Kot del reform v okviru evropskega povezovanja se podobni registri dejanskih lastnikov postopno uvajajo tudi v državah regije Adria. V nekaterih državah, kot je Slovenija, je to že urejeno, a to še vedno ni dovolj, da bi nevestnim menedžerjem in lastnikom preprečili goljufanje ob prezadolženosti podjetij, torej da po stečaju ne bi mogli nemoteno nadaljevati dela v novih podjetjih.
Več v novi številki Bloomberg Businessweek Adria
Bloomberg Businessweek Adria
