Tržne strukture omogočajo lažje razumevanje značilnosti različnih trgov in njihove organizacije. Opisujejo interakcije med kupci in prodajalci ter razlagajo dinamiko konkurence in posledično stopnjo obvladovanja trga posameznega podjetja, glede na to, kateri tržni strukturi pripada. Poznamo štiri osnovne tržne strukture: popolna konkurenca, monopolistična konkurenca, oligopol in monopol. V nadaljevanju bomo pogledali teoretični okvir različnih tržnih struktur in podali praktične primere za boljše razumevanje.
Tržne strukture lahko razlikujemo na podlagi več ključnih dejavnikov med katere spada število ponudnikov na trgu, stopnja diferenciacije proizvodov, nadzor nad cenami ter ovire za vstop na trg.
Popolna konkurenca
Za popolno konkurenco je značilno, da na trgu obstaja veliko kupcev in prodajalcev, pri čemer nobeno posamezno podjetje nima večjega tržnega deleža in ne more vplivati na cene na trgu. Podjetja morajo sprejeti tržno ceno, ki jo določajo silnice ponudbe in povpraševanja. Izdelki, ki jih ponujajo podjetja so homogeni. To pomeni, da kupci med posameznimi izdelki ne zaznavajo razlik, zato z drugimi besedami pravimo, da gre pri tovrstnih izdelkih za popolne substitute, kar pomeni, da so med sabo popolnoma zamenljivi. Pogosto uporabljena primera popolnih substitutov v ekonomskih učbenikih sta margarina in maslo, saj lahko oba uporabimo v kuhanju in sta med sabo zamenljiva.
Ena izmed ključnih značilnosti trga popolne konkurence je tudi popolnost informacij na trgu, vključno s cenami, kakovostjo izdelkov in njihovo razpoložljivostjo. Podjetja brez težav vstopajo in izstopajo iz trga, enako velja za mobilnost kapitala in delovne sile, ki se lahko brez težav premika med različnimi podjetji in panogami. Zadnja pomembna značilnost podjetij na popolno konkurenčnem trgu je njihov zasledovanje in maksimiziranje dobička.
Ko govorimo o popolni konkurenci na trgu moramo poudariti, da gre za abstrakten, teoretičen model. V praksi je podjetja, ki bi do potankosti poosebljajo lastnosti popolne konkurence, nemogoče najti. Lahko pa najdemo približke temu teoretičnemu modelu. Homogenost produktov, ki velja za eno izmed glavnih predpostavk popolne konkurence, v tržni ekonomiji težko velja, saj se praktično vsi produkti vsaj do neke med seboj razlikujejo. Denimo ustekleničeno vodo, čeprav gre v osnovi za homogen proizvod, bodo kupci razlikovali glede na proizvajalca in velikost steklenice. Podobno velja za panogo surovin, kjer prodajalci ponujajo podobne produkte, ki pa se vseeno do neke mere razlikujejo v sami kakovosti.
Tudi pri monopolistični konkurenci je na trgu prisotnih mnogo podjetij, od popolne konkurenčnih podjetij pa se razlikujejo v tem, da ponujajo diferencirane proizvode kjer posledično ne gre za popolne substitute. Posamezno podjetje svoje proizvode diferencira od ostalih s pomočjo oglaševanja in izoblikovanja lastne blagovne znamke, kakovostjo izdelka, s posameznimi lastnosti izdelka, ki ga naredi drugačnega. Zaradi diferenciacije izdelkov ima vsako podjetje v monopolistični konkurenci določeno stopnjo tržne moči, kar jim omogoča, da lahko do določene mere postavi svojo ceno produktov na trgu. Vstop in izstop iz trga monopolistične konkurence ostaja relativno enostaven.
Povpraševanje v tej tržni strukturi je relativno elastično, kar pomeni, da spremembe v cenah pomembno vplivajo na povpraševanje potrošnikov po določenem izdelku. To pomeni, da se lahko denimo kupci odločijo za nakup Pepsija, pred nakupom Coca-Cole, ker se le ta prodaja po nižji ceni.
Monopol
Monopol predstavlja drugo skrajnost tržnih struktur. Za razliko od popolne konkurence je pri monopolu na trgu le eno, glavno podjetje. To podjetje ima nadzor nad proizvodnjo in ponudbo določenega izdelka na trgu, za katerega je značilno pomankanje konkurence in nedostopnost substitutov za izdelek, ki se prodaja na trgu.
Za monopole je značilno, da so vstopne ovire na trg izredno visoke ter tako otežujejo vstop podjetij na trg in njihovo konkurenco. Monopolna podjetja imajo koristi od ekonomij obsega, kar pomeni, da se podjetju zaradi visoke proizvodnje, z vsako nadaljnjo proizvedeno enoto povprečni stroški proizvodnje nižajo. Posledično imajo nižje povprečne stroške proizvodnje od konkurenčnih podjetij, kar konkurentom otežuje vstop na trg. Monopolna podjetja imajo prav tako lahko nadzor nad ključnimi viri, potrebnimi za proizvodnjo določenega izdelka. Monopoli si lahko prednost pred konkurenco izborijo tudi s pravnimi in regulatornimi ovirami s katerimi je vstop novih podjetij na trg otežen. Med tovrstne ovire lahko štejemo patente, avtorske ali pravice intelektualne lastnine ter vladne predpise.
Pri monopolu ima prodajalec nadzor nad cenami, kar pomeni, da lahko določa ceno svojega izdelka, kjer maksimira svoj dobiček. To se zgodi ko so mejni prihodki monopolista (sprememba skupnega prihodka ob prodaji ene dodatne enote izdelka) enaki mejnim stroškom (sprememba skupnih stroškov, ki nastane ob proizvodnji dodatne enote izdelka)
V praksi je delovanje monopolov pogosto omejeno s protimonopolno zakonodajo držav, katero poskuša spodbujati konkurenco in ob enem zaščititi potrošnike in zagotoviti enakovredne pogoje za poslovanje podjetij. Zato je težko najti šolske primere monopolov , vseeno pa lahko izpostavimo nekatera svetovna podjetja, ki držijo vajeti skoraj popolnoma v rokah na svojem področju. Denimo Google, del holdinške družbe Alphabet, ima prevladujoč položaj na trgu spletnih brskalnikov, kar mu omogoča nadzor nad spletnim iskanjem in oglaševanjem. Na trgu programske opreme je dolga leta prevladovalo podjetje Microsoft, s svojim operacijskim sistemom Microsoft Windows, danes se mu ob bog postavljata operacijski sistem podjetja Apple macOS ter odprto kodni sistem Linux. Zgodovinsko gledano je imelo praktično monopolni položaj tudi podjetje De Beers, ki je vse do začetka 21. stoletja obvladovalo večino proizvodnje in distribucije diamantov, ta delež naj bi bil nekje med 80 in 85 odstotkih.
Za oligopol je značilno, da tržno strukturo oblikuje nekaj prevladujočih podjetij, običajno govorimo o dveh do desetih podjetij, ki obvladujejo velik del trga. Zaradi manjšega števila podjetij, ki obvladujejo trg je vstop novim podjetjem zelo otežen. Tako kot pri monopolu nadzor podjetij, ki sestavljajo oligopol, nad specifičnimi vstopnimi surovinami, proizvodnjo in cenami odvračajo nova podjetja od vstopa v panogo. Kljub temu da je na trgu dominantnih le nekaj podjetij, so lahko na trgu prisotna tudi manjša podjetja. Največja podjetja imajo dovolj moči in vpliva, da določijo ceno na trgu medtem ko manjša podjetja tej ceni sledijo. Pozitivna stvar tovrstnega določanje cen je izogibanje cenovnih vojnam in posledično večja cenovna stabilnost znotraj sektorja.
Ker v oligopolu običajno deluje le nekaj podjetij, je za njih značilna medsebojna soodvisnost. To pomeni, da mora podjetje pri svojih odločitvah vzeti v zakup tudi odločitve drugih podjetji znotraj oligopola. To zajema predvidevanje odziva podjetij na spremembo cene, kar pomeni, da morajo podjetja v naprej predvideti možne odzive drugih podjetij in na podlagi tega oblikovati različne strategije kdaj spreminjati ceno produktov oziroma jo pustiti nespremenjeno.
Dober primer so farmacevtska podjetja, kjer nekaj vodilnih proizvajalcev med katere spadajo Pfizer, Novartis, Roche, Johnson&Johnson, Merck nadzorujejo večino razvoja, proizvodnje in distribucije zdravil. V Sloveniji imamo nekaj sektorjev, kjer trg nadzoruje manjše število podjetij in imajo značilnosti oligopola. V sektorju telekomunikacij je največje podjetje Telekom Slovenije, kateremu sledijo A1 Slovenije in Telemach in T-2. V bančnem sektorju, kjer je v zadnjih letih prisotna konsolidacija, trenutno v Sloveniji deluje 11 bank, na trgu pa dominirata dve večji bančni skupini OTP in Nova Ljubljanska banka (NLB) vsaka s približno 30-odstotnim tržnim deležem.