15. oktober 2022, 11:00
Letna poraba električne energije pri rudarjenju bitcoina enaka porabi elektrike na Norveškem
Rudarjenje bitcoina se za povprečnega prebivalca EU ali Severne Amerike ne izplača, meni strokovnjak
Ogljični odtis bitcoina se je zmanjšal za petino, kaže t. i. cambriški indeks
Bloomberg
Rudarjenje kriptovalut je doseglo vrhunec lani, ko so kriptovalute dosegle tudi najvišje vrednosti. Bitcoin se je v nekem trenutku povzpel celo na vrednost dobrih 67 tisoč dolarjev. Takrat so se začela pojavljati tudi vse pogostejša vprašanja glede energetske potratnosti rudarjenja kriptovalut in njegovega negativnega vpliva na okolje. Rudarjenje namreč povečuje ogljični odtis in količino odpadkov v okolju, kar je v nasprotju z globalno željo po razogljičenju in zelenem prehodu.
Potrjevanje transakcij z glavno kriptovaluto bitcoin poteka po t. i. sistemu "proof-of-work". To pomeni, da računalniki tekmujejo med seboj, kateri bo prvi rešil zapletene matematične uganke, kar imenujemo rudarjenje. Ko rudar razreši uganko, lahko potrdi skupek transakcij in ustvari nov blok, ki se doda v verigo blokov. Ta sistem za svoje delovanje potrebuje veliko računalniške opreme in procesorske moči. Večja moč računalniškega procesorja omogoča več možnosti za potrditev transakcij in posledično pridobitev nagrade za uspešno dodan blok, zato gre pri rudarjenju za tekmo vse bolj specializirane in drage programske opreme.
Po podatkih raziskave, ki jo je lani opravil neprofitni ekonomskoraziskovalni center National Bureau of Economics Research (NBER) iz Združenih držav Amerike (ZDA), je jasno razvidno, da je industrija rudarjenja kriptovalut visoko skoncentrirana. Deset odstotkov rudarjev bitcoina nadzoruje 90 odstotkov celotnega obsega rudarjenja na omrežju bitcoin, 0,1 odstotka vseh rudarjev pa nadzoruje polovico vsega obsega rudarjenja kriptovalut.
"Rudarjenje bitcoina se za povprečnega prebivalca Evropske unije (EU) ali Severne Amerike ne izplača," meni Kristjan Dekleva, vodja upravljanja digitalnega premoženja pri Ilirika Kripto Svet. Težavnost rudarjenja je narasla do te mere, da sta potrebni visoka začetna investicija v specializirano strojno opremo in ob enem poceni elektrika, ki jo poganja, da je lahko rudarjenje profitabilno, še dodaja. Zato je nujno združevanje rudarjev v t. i. bazene rudarjev (mining pools, angl.), v katerih se delijo nagrade med vsemi udeleženci. Dekleva izpostavlja še zanimivost, da nekatere kriptovalute pri rudarjenju uporabljajo algoritme, ki preprečujejo preveliko specializacijo rudarjev in posledično omogočajo rudarjenje tudi na cenejši infrastrukturi. Takšen sistem velja denimo za 26. največjo kriptovaluto monero.
BloombergAdria.com
Po podatkih spletne forme Digiconomist je za transakcijo bitcoina potrebnih 1.367,87 kilovatne ure električne energije, kar je z drugimi besedami toliko energije, kot je porabi povprečno gospodinjstvo v ZDA v 48 dneh. Na letni ravni se za rudarjenje bitcoina porabi okoli 126,92 teravatne ure, kar je približno toliko energije, kot je na letni ravni porabi Norveška, navaja spletna stran Digiconomist. Tam tudi natančno pojasnjujejo, kako so prišli do tovrstnih zaključkov. Nekateri posamezniki, še zlasti bitcoinovi podporniki, so do teh zaključkov sicer precej kritični.
Energetska učinkovitost je opredeljena kot "hashrate" na enoto energije in se meri v t. i. "exahashih" na gigavat. Podatki nedavne raziskave, ki so jo opravili pri Bitcoin Mining Council, kažejo, da naj bi se energetska učinkovitost v drugem četrtletju na medletni ravni povišala za 46 odstotkov, kar pomeni, da so računalniki sprocesirali več operacij na enoto energije.
"Hashrate" se viša zaradi izboljšanja programske opreme oziroma takrat, ko je v omrežju prisotno večje število rudarjev. Dekleva izpostavlja, da bitcoinov algoritem prilagaja težavnost rudarjenja na način, da so intervali med bloki konstantni, trajajo okoli deset minut. To pomeni, da v primeru, da se v omrežje dodaja "hashrate", algoritem prilagodi težavnost na način, da je rudarjenje novih blokov težje. Interval med bloki pa ostaja enak, še dodaja.
Prednosti višjega "hashrata" sta večja varnost znotraj omrežja in višja energetska učinkovitost, vseeno pa višji "hashrate" pomeni težje potrjevanje novega bloka. Hkrati je v omrežju prisotno tudi večje število rudarjev, kar pomeni večjo skupno porabo energije.
Podatki o tem, koliko ogljičnega odtisa ustvarja rudarjenje bitcoina, niso enotni. Vseeno lahko na njihovi podlagi približno ocenimo, kakšen je vpliv rudarjenja na okolje. Spletna platforma Digiconomist navaja, da naj bi rudarjenje bitcoina na letni ravni povzročilo 70,89 metrične tone ogljičnega odtisa, kar je primerljivo z letnim ogljičnim odtisom Grčije. Tudi na univerzi v Cambridgeu merijo ogljični odtis rudarjenja v okviru indeksa Cambridge Bitcoin Electricity Consumption. Njihovi podatki kažejo, da naj bi rudarjenje na letni ravni povzročilo 47,71 metrične tone ogljičnega odtisa, pri čemer se predpostavlja, da rudarji pri rudarjenju uporabljajo različne vire energije. To je skrb vzbujajoče, še posebej če se spomnimo zaveze, ki je bila podpisana v okviru pariškega sporazuma leta 2015, ko je 196 držav podpisalo globalni načrt za upočasnitev podnebnih sprememb. Tudi Evropska unija se je zavezala, da do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov v ozračje zniža za najmanj 40 odstotkov.
Natančne vrednosti, koliko zelene energije se uporablja pri rudarjenju kriptovalut, ni mogoče oceniti. Nekateri podatki kažejo, da se pri rudarjenju bitcoina uporablja vse več zelene energije. T. i. cambriški indeks Bitcoin Electricity Consumption kaže, da se je ogljični odtis rudarjenja letos zmanjšal za 22 odstotkov.
Vseeno moramo biti pozorni na dejstvo, da je za rudarjenje kriptovalut treba uporabljati stabilen vir energije. Rudarji potrebujejo neprestano delovanje sistemov, saj v primeru prekinitve rudarjenja izgubljajo denar. Vetrna in sončna energija ne predstavljata najzanesljivejšega vira energije, saj težko najdemo predele sveta, kjer sta veter in sonce stalnica. Zato bi rudarji v primeru brezvetrja in oblačnega vremena morali poiskati alternativni vir energije, najpogostejša rezerva pa so fosilna goriva, ki so okolju manj prijazna.
Rešitev za bitcoin bi morda lahko bil prehod na manj potraten sistem "proof-of-stake". Tovrsten prehod je nedavno opravil ekosistem Etherium, katerega kriptovaluta ether je druga največja po tržni kapitalizaciji – takoj za bitcoinom. Cena kriptovalute ether je po prehodu na novi sistem v sredini septembra sicer upadla.
Dekleva še dodaja, da čeprav je sistem "proof-of-work" potraten, ima svoje mesto v kripto panogi. Predvsem je pomemben za zavarovanje omrežja. "Napadalec bi moral nadzirati vsaj polovico 'hashrata', kar je izjemno drago," izpostavlja sogovornik. Sistem "proof-of-stake" še ni razvit v taki meri, da bi lahko deloval kot nadomestilo celotnega mehanizma "proof-of-work", zaključuje.