Kako dolžniki skrivajo premoženje in kako ga lahko odkrijemo

Iz takšnih ali drugačnih razlogov želijo nekateri dolžniki skriti svoje premoženje pred upniki. Toda, kaj narediti, če smo upniki? Ni vse tako brezizhodno. 

Ste vedeli, da v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (101. člen obligacijskega zakonika). 

Če bi to pravilo, ki se mu reče tudi načelo sočasnosti izpolnitve, veljalo vselej in povsod, upniki težav z dolžniki sploh ne bi imeli, saj bi za svoje izdelke ali storitve nasprotne stranke (dolžnika) takoj prejeli ustrezen znesek.

Žal je praksa drugačna. V številnih pravnih razmerjih namreč sočasnosti izpolnitve ni, ampak dolžniki prejmejo izdelek ali storitev preden zanj plačajo. To ustvari dolg, ki pa ga včasih ne poravnajo pravočasno ali pa ga sploh ne poravnajo.

To včasih vodi do izvršbe, kjer pa lahko za upnike nastanejo nove težave, med njimi tudi ta, da ugotovijo, da dolžniki sploh nimajo premoženja, iz katerega bi se lahko poplačali, ali pa so to premoženje celo skrili. Kako ukrepati v takšnih primerih?  

Kdo so sploh skrivači premoženja?

Gre za ljudi, ki niso ostali brez premoženja, ampak namerno ne želijo izpolniti svojih obveznosti do upnikov. To naredijo z različnimi načini. Denimo s pomočjo lažnega stečaja podjetja ali celo osebnega stečaja. Še pred tem premoženje podjetja nezakonito prepišejo na neko drugo podjetje, ki na prvi pogled nima nič skupnega s podjetjem, nad katerim bo razpisan stečajni postopek.

Precej priljubljena tehnika skrivanja premoženja so tudi nakazila sredstev v tako imenovane davčne oaze. Poslovanje prek davčnih oaz ni nezakonito, a za tistega, ki denar denimo nakaže podjetju, ki ga ima na Britanskih Deviških otokih, o tej transakciji ne obvesti slovenskih davčnih organov, lahko sklenemo, da je dober kandidat za skrivalca premoženja.

Problematika fiktivnih pravnih poslov

Skrivači premoženja so običajno velemojstri v tem, kako različnim pogodbam nadeti masko zakonitosti. Ker so pravni posli med najbližjimi sorodniki (denimo z ženami in možmi, otroki, brati in sestrami) že nekoliko preveč sumljivi, v poslovanje raje pritegnejo bolj oddaljene znance.

Kupoprodajna ali darilna pogodba med skrivačem premoženja in neko tretjo osebo, ki formalnopravno nima nič skupnega s prodajalcem (darovalcem), dejansko pa nastopa kot njegov poslovni partner, ki od takega posla dobi (seveda skrito) nagrado, deluje že nekoliko manj sumljiva.   

Nakazila v offshore jurisdikcije 

Še pred nekaj leti je za precej priljubljen način skrivanja premoženja veljala možnost nezakonitih nakazil v tako imenovane offshore jurisdikcije, torej v davčne oaze. Skrivači so svoja finančna sredstva nakazovali na bančne račune, ki so jih imeli odprte v offshore bankah, recimo na Sejšelih ali v Hongkongu, na zelo enostaven način. Tako, da jim je njihovo podjetje iz te jurisdikcije izdalo račun, denimo za storitve raziskovanja trga, ki so ga tudi plačali. Račun je bil fiktiven, saj v ozadju ni bilo dejanskega pravnega posla (denimo študije raziskave trga mobilnih aparatov v Hongkongu). 

Tovrsten način skrivanja premoženja je v zadnjem času nekoliko izgubil zagon, saj je postala zakonodaja glede poslovanja s tovrstnimi jurisdikcijami zelo stroga, številne države, ki so se ponašale z zelo nizkimi davčnimi stopnjami, pa so bile uvrščene na črne ali sive sezname sumljivih jurisdikcij.            

Kako lahko upniki ukrepajo zoper skrivače? 

Toda, ali imajo upniki sploh na voljo kakšne mehanizme zoper skrivače premoženja? Imajo, precej učinkovit način, s katerim se da skrivačem onemogočiti skrivanje premoženja, ponuja denimo že obligacijski zakonik v poglavju o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj.

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko namreč tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. S pravnim dejanjem ni razumljeno samo aktivno dejanje (denimo fiktivna pogodba), ampak tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

Pogoj za izpodbijanje

Odplačno razpolaganje se sicer se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Oba pogoja morata biti podana kumulativno, kar lahko postopek dokazovanja precej zaplete.

Pomembno je, da se

1. najprej dolžniku dokaže, da se je ob razpolaganju zavedal, ali bi se moral zavedati, da z njim škoduje upnikom. To ravnanje bo precej lažje dokazati, če se bo izkazalo, da je bil dolžnik v trenutku razpolaganja s premoženjem že zadolžen, pa je vseeno  premoženje prenesel na tretjo osebo. Tudi čas je zelo pomemben. Če je do takšnega razpolaganja prišlo kmalu po tistem, ko je upnik začel postopek izterjave dolga od dolžnika, je precej očitno, da je bilo dolžnikovo (fiktivno) razpolaganje s premoženjem posledica te izterjave.

2. Poleg tega pa mora biti tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, možnost škodovanja upnikom znana ali bi mu morala biti znano. 

Domneva seznanjenosti     

Dobra novica za upnike je, da velja, da če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom, kar precej olajša možnost izpodbijanja njegovih pravnih dejanj. Je pa dejstvo, da nekateri skrivači premoženja, kot sem omenil že zgoraj, pogodb s takimi osebami ne sklepajo.

Prav tako velja, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih (denimo pri darilnih pogodbah) šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar