"To je zgodovinski dan za ohranjanje narave in znak, da lahko v razdeljenem svetu varovanje narave in ljudi zmaga nad geopolitiko," je sprejetje sporazuma o zaščiti svetovnih oceanov, ki so ga države članice Združenih narodov (ZN) sprejele po dvodnevnem maratonskem zasedanju v New Yorku, navdušeno pospremila Laura Melle, sodelavka okoljevarstvene organizacije Greenpeace.
Čeprav je zasedanje trajalo samo dva dni, je prelomni sporazum za zaščito svetovnih morja in oceanov izven nacionalnih območij, tj. v mednarodnih vodah, plod več kot 20 let naporov in prizadevanj mednarodne skupnosti; njeni trenutki sloge in pripravljenosti na sklepanje kompromisov za obče dobro so praviloma redki.
Besede slovenske zunanje ministrice Tanja Fajon, ki je ob sprejetju sporazuma ocenila, da je ta "dokaz, da mednarodna skupnost zna učinkovito ukrepati in usklajeno reševati globalne izzive", zato upravičeno naglašujejo optimizem, ki ga pri reševanju perečih mednarodnih problemov pogosto manjka.
Preberi še
Švedi odkrili največje nahajališče redkih kovin
Potencial nahajališča ocenjen na več kot milijon ton redkih kovin.
13.01.2023
Pomembna zmaga multilateralizma
Izziv iskanja najnižjega skupnega imenovalca pri zaščiti oceanov in morij je toliko zahtevnejši zalogaj, saj gre za kompleksen preplet strateških, gospodarskih in geopolitičnih interesov, povezanih s pridelavo hrane, turizmom ter ne nazadnje izkoriščanjem genskih in mineralnih virov globin. Pomorske države, kamor se uvršča tudi naša, so se skozi zgodovino vselej poskušale polastiti izjemnih vodnih bogastev, ne pa jih deliti oziroma varovati.
Pogajanja o precedenčnem sporazumu so zato razumljivo trajala leta, zaznamovala pa so jih pričakovana nesoglasja o financiranju in ribolovnih pravicah, izhajajoč iz parcialnih interesov posameznih držav. A napredek na področju varovanja in upravljanja z vodami izven teritorialnih priobalnih območij, ki predstavljajo več kot 60 odstotkov svetovnih morij, je bil nujen. Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu je namreč stara že več kot 40 let in zato ne odraža napredka na področju sonaravnega izkoriščanja in upravljanja z naravnimi viri.
Dogovor o zaščiti svetovnih oceanov, ki ga je mednarodna skupnost v okviru ZN pomenljivo potrdila v prestolnici globalnih finančnih trgov – New Yorku –, je z vidika ohranjanja in zaščite morij nujen korak naprej, ugotavljajo strokovnjaki. Gre namreč za območja, ki so zaradi mednarodne trgovine, izkoriščanja naravnih virov in podnebnih sprememb pod vse večjim pritiskom, medtem ko je bila njihova zaščita z mednarodnim pravom doslej vse prej kot ustrezna.
Ob podatkih, da je bilo doslej zaščitenega zgolj 1,2 odstotka mednarodnih voda, z novim sporazumom pa se bo ta številka do leta 2030 povzpela na pomenljivih 30 odstotkov, se postavlja vprašanje, katera vrednost je bolj presunljiva, saj obe odražata naš odnos do morij in oceanov. "Z njim smo dobili pravno podlago za njihovo skupno regulacijo," so sprejetje sporazuma v izjavi za medije komentirali na slovenskem ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP), s čimer je mednarodna skupnost dala jasen signal, da so morja in oceani skupna vrednota, ki jo je treba obvarovati. Na na rdečem seznamu visoko ogroženih organizmov Mednarodne zveze za ohranjanje narave IUCN je namreč kar osem odstotkov oziroma skoraj desetina vseh znanih vodnih organizmov.
Pomembno vlogo pri sprejemanju sporazuma je po izjavah predstavnikov MNVP odigrala tudi Evropska unija (EU), za varovanje tega dela oceanov in biotske raznovrstnosti pa so si prizadevali tudi na naših ministrstvih.
A pri zaščiti oceanov še zdaleč ne gre zgolj za okoljevarstvo. Kot je ob sprejetju sporazuma povedala vodja sektorja za ohranjanje narave pri MNVP Katarina Groznik Zeiler: "Morja in oceani niso pomembni samo z vidika biotske raznovrstnosti, ampak kot celota zagotavljajo človeštvu neprecenljive gospodarske, socialne in ekološke koristi."
Pomorske avtoceste
Glede pomena morij in oceanov za človeštvo je težko pretiravati. Ne nazadnje je voda vir življenja in preživetja vseh živih bitij na planetu, hkrati pa oceani pokrivajo kar 70 odstotkov površine planeta, s čimer so voda na mlin svetovnemu gospodarstvu.
Po pomorskih poteh se na krovu svetovne flote 50 tisoč tovornih ladij in tankerjev dnevno pretaka 90 odstotkov globalne trgovine. Kar 80 odstotkov celotne blagovne menjave EU z drugimi državami po svetu se opravi s pomočjo ladijskega transporta. Po podatkih Mednarodne zbornice za ladijski transport CMC tovorne ladje vsako leto po svetu prepeljejo 11 milijard ton najrazličnejšega blaga, tankerji dve milijardi ton surove nafte, medtem ko ladje za razsuti tovor letno prepeljejo 250 milijonov ton žit.
Kako pomemben vidik svetovne trgovine predstavljajo oceani, je postalo jasno med pandemijo covida-19, ko so težave z dobavnimi verigami cene kontejnerskega ladijskega transporta potisnile na petkratnik predpandemskih vrednosti. Po podatkih Konference ZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) je bilo treba januarja 2022 za prevoz ladijskega zabojnika v povprečju plačati pet tisoč dolarjev, medtem ko je bila cena še maja 2020 zgolj 850 dolarjev. Cene so se v minulem letu resda umirile, vendar stroški prevoza nafte in plina še zmeraj vztrajajo pri nadpovprečno visokih vrednostih.
Vendar oceani niso zgolj pomorske avtoceste, po katerih orjaški tankerji in tovorne ladje prevažajo vsakovrstne izdelke in energente, ki poganjajo svetovno trgovino in gospodarstvo. Ocenai so namreč tudi sami po sebi generator vrednosti; pravzaprav tvorijo lastno gospodarstvo. Po projekcijah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD naj bi se namreč skupna ekonomska vrednost, ki jo generirajo, do konca tretjega desetletja povzpela na tri tisoč milijard ameriških dolarjev. "Zlasti akvakultura, ribolov in ribiška industrija, razvoj pristanišč, naraščanje proizvodnje električne energije in druge gospodarske dejavnosti v sklopu ekonomije oceanov," navajajo strokovnjaki OECD, "imajo potencial, da v naslednjih letih prerastejo vrednost svetovnega gospodarstva."
Regulacija izkoriščanja mineralnih in genskih morskih virov
Vendar je oceane človekova dejavnost zlasti na krilih civilizacijskega razcveta v zadnjih desetletjih postavila pred hude preizkušnje. Območja zunaj nacionalnih pristojnosti, ki so predmet novega sporazuma ZN, so tako že desetletja pod vedno večjim pritiskom onesnaževanja, prekomernega ribolova in podnebnih sprememb.
Družba Lloyd's navaja, da se izpusti toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida, na račun ladijskega transporta letno v povprečju povečajo za dobre štiri odstotke. V letu 2021 so ladje proizvedle že 833 metričnih ton tega toplogrednega plina. Mednarodna pomorska organizacija IMO se je v svojih načrtih sicer zavezala, da se bodo toplogredni izpusti na račun ladijskega transporta do konca desetletja zmanjšali za 40 odstotkov, vendar so podaljševanje plovbe, višje hitrosti ladij in povečanje pretovorih zmogljivosti pristanišč izpuste v zadnjih letih neprestano stopnjevali. Pri tem je svojevrstna ironija, da oceani posrkajo več kot četrtino vseh izpustov toplogrednih plinov.
Kot je v izjavi za medije povedal Andrej Bibič iz sektorja za ohranjanje narave z MNVP, doslej ni bilo pravnih podlag, da bi se to področje lahko reguliralo, zato je sporazum med drugim tudi ključen instrument ureditve in regulacije tega področja.
V ospredju je zlasti upravljanje z mineralnimi in genskimi viri, ki ležijo več tisoč metrov pod morsko gladino na odmaknjenih in še v veliki meri neraziskanih oceanskih tleh oziroma pod njimi. "Predstavljajte si velik televizor visoke ločljivosti," poskuša nepredstavljive razsežnosti oceanskih globin z analogijo razložiti raziskovalec oceanov z Univerze v Stockholmu Robert Blasiak: "Na velikanskem ekranu delujejo samo trije ali štirje piksli; tako je videti naše znanje o globokih morjih. Zabeležili smo približno 230 tisoč morskih vrst, ocenjujemo pa, da jih je več kot dva milijona." Zato strokovnjak opozarja, da je eden od izzivov, da nihče ne ve, koliko so oceanski viri vredni – in posledično tudi, kako bi jih lahko razdelili.
Sporazum naj bi zato služil kot prvi korak v smeri celostne obravnave problema razpolaganja z naravnimi morskimi viri. Nova zaščitena območja, vzpostavljena v pogodbi, bodo namreč omejila obseg ribolova, ladijske poti in raziskovalne dejavnosti, kot je globokomorsko rudarjenje. V zadnjih letih se je zaradi potreb t. i. zelenega prehoda na trajnostne in sonaravne oblike gospodarskega in tehnološkega razvoja v razvitem svetu izjemno povečala potreba po redkih zemljinah, največja svetovna dobaviteljica (v skoraj 80 odstotkih) katerih je Kitajska. O odvisnosti EU od uvoza redkih zemljin, ki so med drugim nujno potrebne za prehod na električno mobilnost, smo na straneh Bloomberg Adria v preteklosti že pisali.
V tem oziru izkoriščanje mineralnih zalog na velikih globinah vzbuja znatne apetite; po podatkih Ameriške geološke agencije dno samo enega dela oziroma pasu Tihega oceana, znanega kot Clarion-Clippertonova prelomnica, skriva kar 21 milijard ton t. i. kovinskih gomoljev, katerih zaloge redkih zemljin (zlasti kobalta in niklja) presegajo vse znane zaloge teh mineralov na kopnem.
Čeprav Mednarodna agencija za morsko dno ISA doslej še ni izdala nobenega dovoljenja za pridobivanje silnega mineralnega bogastva na globinah od treh do šest tisoč metrov, se pritiski industrije, da to stori, stopnjujejo. Glavni zadržek so namreč prav neznani negativni okoljski vplivi globokomorskega rudarjenja na krhke in – kot rečeno – v veliki meri še neraziskane ekosisteme.
Odnos družbe do oceanov se je skozi zgodovino spreminjal v skladu z lastnim vrednostnim sistemom. Če so bili morja in oceani še pred nedavnim podrejeni razvojnim potrebam, današnje upravljanje z njimi kaže na naraščajoči pomen sonaravnega upravljanja z naravnimi gospodarskimi viri. Sporazum ZN je nedvomno izraz preseganja doslej izključujoče dileme izkoriščanja naravnih virov planeta, saj ob tem ne zapostavlja njihove zaščite.
.webp){kind=icon}
