Koristni nasveti za pripravo oporoke

Oporoka je med ljudmi splošno znan dokument, s katerim zapustnik zapusti svoje premoženje določeni osebi ali več osebam po svoji lastni izbiri.

Oporoke so še vedno pogosta praksa med Slovenci. Starejši jih zelo radi pišejo, ker očitno s tem opravijo tudi obračun s svojim življenjem, meni odvetnik Primož Feguš iz Odvetniške pisarne Feguš. Poiskali smo nekaj koristnih nasvetov za sestavljanje oporoke.

Notarska overitev oporoke ni nujna

Vsak posameznik lahko zapiše oporoko, ki mu najbolj ustreza, torej jo zapiše po svoji volji. V praksi poznamo več vrst oporok, od lastnoročne oporoke in oporoke pred pričami do sodne oporoke ali ustne oporoke. Tako ni nujno, da se oporoka sestavlja pri notarju ali da notar overi podpis, pove odvetnica Ines Rostohar, partnerica v Odvetniški družbi Pirc Musar in Lemut Strle.

Najbolj priporočljiva je oporoka, ki se zapiše pred pričami

V praksi se najpogosteje uporabljajo oporoke, ki so sestavljene pred dvema pričama. Takšna oporoka se sestavi tako, da zapustnik pred dvema nepristranskima pričama prebere svojo oporoko in se nanjo podpiše, na oporoko pa se podpišeta tudi priči. Takšno oporoko svetujejo tudi odvetniki, ker se z njo lažje dokazuje razsodnost, saj priči lahko potrdita stanje zapustnika in dejstvo, da zapustnik ni bil pod vplivom sile ali grožnje. Pisna oporoka pred pričami poleg tega ne pomeni pretiranega stroška za zapustnika, nadaljuje Rostohar.

Za oporoko, ki je sestavljena pred pričami, obstaja veliko večja možnost, da ostane v veljavi, tudi če bi prišlo do tega, da bi jo kdo od dedičev želel izpodbijati. Oporoko lahko hrani zapustnik sam, pogosto pa jih hranijo tudi odvetniške pisarne. Odvetnica Rostohar še predlaga, da se obstoj oporoke notificira pri notarski zbornici, saj je takšno postopanje najcenejše – ne vključuje notarskih stroškov in taks – in najvarnejše. 

Zapustnik naj se s svojimi dediči vnaprej dogovori o svoji zapuščini

Bistveno pomembneje od sestave oporoke je, da se zapustnik s svojimi dediči dogovori in sklene ustrezno pogodbo, s katero se premoženje v pretežni meri razdeli že vnaprej. Takšni pogodbi sta na primer pogodba o dosmrtnem preživljanju in izročilna pogodba. Pri sestavljanju pogodb so še za čas življenja zapustnika vsi zainteresirani načeloma seznanjeni, kako se bo določeno premoženje delilo. Na tak način po smrti zapustnika ni presenečenj med dediči, prav tako se lahko preprečijo dediščinski spori, nadaljuje Feguš.

Slovenci se vse pogosteje odločajo za sestavo ene od dednih pogodb. Omenjene pogodbe se sicer v določenih specifikah razlikujejo, a so si podobne v tem, da z njimi zapustnik prepusti svoje premoženje v last drugi osebi, ta pa se zaveže, da bo zapustnika do smrti preživljala, torej mu nudila določeno pomoč, storitve ali nego. "Menim, da si ravno iz razloga, da iz naslova oporok lahko izide vrsta sporov, želijo zapustniki že za časa življenja zagotoviti, da njihovo premoženje pride v prave roke," pove Rostohar.

Zapustnik lahko dediča tudi razdedini

Dediča, ki je sicer upravičen do nujnega deleža, ko so recimo otroci zapustnika, lahko zapustnik razdedini in v oporoki zapiše, da želi, da ta dedič ne prejme ničesar. Pri tem velja izpostaviti, da zakon oži razloge za razdedinjenje in je to mogoče le v primerih najhujših dejanj dediča.

Razdedinjenje je tako mogoče, če je dedič naklepno storil hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika ali zoper njegovega zakonca, otroka ali starše, se je zaradi zakonite ali hujše moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. V vseh omenjenih primerih mora zapustnik v oporoki natančno opisati ravnanje dediča, še razloži Rostohar.

Nesporazumi se lahko rešijo z mediacijo

Če pride do spora v postopku oporoke, lahko sodišče prekine zapuščinski postopek in stranke napoti na mediacijo, a se morajo stranke s tem strinjati. Če se stranke z mediacijo ne strinjajo, sodišče prekliče postopek in stranke napoti na pravdo, v okviru katere lahko sodišče prav tako prekine postopek in stranke napoti na mediacijo. Celoten smisel mediacijskega postopka je, da se s pomočjo tretje osebe spor med dediči zaključi v relativno kratkem času, pove notarka Dragica Papež.

Pri mediaciji dedičev vsaka stranka pove svoje stališče, mediator pa nastopi kot tisti, ki skrbi, da postopek poteka po določenem protokolu. Običajno se v mediacijah rešujejo bolj čustvena kot pravna vprašanja, saj se na čustvenem nivoju stališča strank lažje zbližajo. Konec koncev mediacija temelji na vzajemnem popuščanju strank, ki pripelje do rešitve, ki sicer ni idealna za obe stranki, a je najboljši približek tega, da ne pride do spora na sodišču, komentira postopek mediacije odvetnik Marko Petek iz Odvetniške pisarne Petek in Novak.

Mediacijski postopek je hiter; zaključil naj bi se v roku treh mesecev. Če mediacija po tem roku še ni uspešna, lahko sodišče dovoli podaljšanje za dodatne tri mesece, zaključi Papež.