Si je Evropa z največjim nahajališčem redkih kovin zagotovila samozadostnost?

Švedska rudarska družba LKAB v lasti države je sredi januarja sporočila, da je na skrajnem severu Švedske v bližini mesta Kiruna odkrila doslej največje nahajališče redkih zemelj v Evropi. Nahajališče, ki so ga odkrili poleg obstoječega rudnika železove rude, je pomembno predvsem z vidika količine cele vrste redkih zemelj oziroma kovin, saj po navedbah LKAB vsebuje več kot milijon ton kritičnih oziroma strateško pomembnih surovin.

Včasih so bili največji izvozniki Američani, danes pa Kitajci

Širše razsežnosti najdbe geologov švedskega rudarskega velikana so nemudoma jasne, če poleg količine pod drobnogled vzamemo tudi vrste kamnin, za katere strokovnjaki predvidevajo, da se tam nahajajo. Čeprav je po besedah predstojnika oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Željka Vukelića v tem trenutku težko govoriti o tem, katere kovine natančno vsebuje najdba, pa "lahko sklepamo, da so našli nahajališče litija, titana, kobalta, neodimija, prazeodimija in drugih". Iz podjetja LKAB so nam sporočili, da nahajališče poleg tega vsebuje tudi do 500 milijonov ton železove rude.

S tega vidika je doslej najobsežnejše evropsko nahajališče redkih kovin ključno za zagotavljanje samozadostnosti Evropske unije (EU), saj gre za pomembno strateško področje, kjer je Evropa v veliki meri odvisna od uvoza. Gre namreč za surovine, ki jih stara celina v 98 odstotkih dobavlja iz Kitajske, ugotavlja Evropska komisija (EK), sledijo pa ji Avstralija, Rusija in Brazilija. To potrjujejo tudi statistični podatki ameriškega urada za geološke raziskave United States Geological Survey, ki za leto 2021 navajajo podatek, da so na Kitajskem izkopali 168 tisoč ton redkih kovin. Kako velik je razkorak med največjo producentko teh surovin in ostalimi državami, na drugi strani ponazarja podatek, da so Združene države Amerike (ZDA) na drugem mestu v enakem obdobju izkopale štirikrat manj oziroma 43 tisoč ton kovin.

Kako geografsko neenakomerno so porazdeljena znana nahajališča teh surovin, kažejo podatki EK, ki razkrivajo, kako zelo je EU na področju posameznih redkih kovin odvisna od uvoza. Tako je v primeru magnezija v 93 odstotkih odvisna od kitajskega uvoza, iz Rusije uvozi do 40 odstotkov vsega paladija, iz Turčije 98 odstotkov natrijevega borata in tako naprej.

Nič bolj samozadostne niso niti ZDA, ki so bile po zaslugi orjaškega rudnika Mountain Pass v tamkajšnji zvezni državi Nevada še pred 50 leti vodilne producentke redkih rudnin. Vendar se je proizvodnja v naslednjih letih zaradi napredka na področju okoljske zavesti začela postopno zmanjševati, dokler niso rudnika leta 2000 zaprli.

Okoljsko obremenjujoča dejavnost

Velik izziv pri odgovornem izkoriščanju nahajališč predstavlja dejstvo, da je izkop relativno kompleksen in okoljsko obremenjujoč postopek. "Zavedati se je treba, da gre za izjemno zahteven projekt s stališča negativnih vplivov na okolje," o okoljski ceni izkopa redkih kovin razlaga Vukelić. Strokovnjak v zvezi s tem izpostavlja pridobivanje litija, pri katerem je treba za predelavo rude porabiti okoli dva tisoč kubičnih metrov vode na tono pridobljene rude.

Medtem ko se je v zahodnih družbah s koncem 20. stoletja začela krepiti okoljevarstvena zavest, so pobudo v tem oziru v naslednjih desetletjih začeli postopoma prevzemati Kitajci, ki so gospodarske in širše strateške interese postavili pred omejevanje negativnih okoljevarstvenih posledic rudarjenja. Oblasti v Pekingu so namreč izkoriščanje bogatih nahajališč redkih zemljin že pred desetletji uvrstile na seznam strateških prioritet, kar v praksi pomeni, da so domače rudarske družbe deležne državnih investicij. Poleg tega tam ne veljajo tako stroge okoljevarstvene omejitve kot drugod, zlasti na Zahodu. Vzorčen primer tega je širše območje mesta Baotou na severu države ob meji z Mongolijo, kjer so predelovalno tehnologijo za potrebe izkopa iz tamkajšnjega orjaškega rudnika Bayan Obo Kitajcem v okviru meddržavnega sodelovanja pomagali vzpostaviti Rusi.

Bayan Obo je največje nahajališče redkih kovin na svetu, kjer dnevno izkopljejo več kot 15 tisoč ton 17 različnih redkih kovin in železove rude. Podatki za leto 2020 kažejo, da z izkopom tega rudnika Kitajska pokrije skoraj polovico vseh globalnih potreb po teh surovinah. Okoljevarstvene organizacije pa že vrsto let opozarjajo na pretirano obremenjevanje narave v širši okolici obsežnega nahajališča.

Evropski zeleni preboj odvisen od redkih kovin

S sedeža družbe LKAB so pojasnili, da se tudi v švedskem primeru pri izkoriščanju novo odkritega nahajališča nameravajo držati strogih okoljevarstvenih pravil. "Glede na to, da imamo v neposredni bližini največji podzemni rudnik železove rude na svetu, menimo, da bomo lahko izkoristili obstoječo infrastrukturo, kot so podzemni rovi za transport rudnin, pripadajoča industrijska območja za predelavo ter logistika za oskrbo z električno energijo in železniške povezave," sporočajo iz podjetja, pri čemer izpostavljajo, da je veliko odvisno od same metode izkopavanja, kar pa je spet odvisno od vrste kamnin, ki so jih odkrili oziroma jih bodo še v prihodnje. Razvoj nahajališča bo po njihovem trajal vsaj deset do 15 let, kar je ocena, s katero se strinja tudi Vukelić. Temu pritrjuje tudi geopolitični strokovnjak Vlatko Cvrtila iz zagrebškega centra Vern: "Od odkritja do izkopa rude bo verjetno minilo do deset let, saj ima Švedska zelo stroge okoljske zakone, kar pomeni, da bo pridobitev vseh potrebnih dovoljenj zagotovo trajala." Okoljevarstveni standardi so po besedah združenja podjetij, ki se ukvarjajo z rudarjenjem (International Council on Mining and Metals – ICMM, angl.) – katerega član LKAB sicer ni –, ključni pri tako velikih in zahtevnih projektih, kar pa, kot rečeno, terja svoj čas.

A strateški pomen najdbe bi lahko razvoj operacij pospešil, saj gre, kot je dejala švedska ministrica za energijo Ebba Busch, za zagotavljanje "elektrifikacije, samozadostnosti EU in neodvisnosti od Rusije in Kitajske". Vse to pa se, je še povedala pristojna ministrica, "začne v rudniku". Vukelić izpostavlja, da gre pri najdbi za "kovine, ki se uporabljajo proizvodnji električnih avtomobilov, vetrnih elektrarn, mobilnih telefonov, kjer gre za baterije oziroma akumulatorje in za proizvodnjo visoko zmogljivih elektromagnetov". Slovenija, ki nima nahajališč redkih zemelj, je v tem pogledu prisotna z vidika končnih izdelkov, s čimer se ukvarjajo na Institutu Jožef Stefan, kjer razvijajo nove načine recikliranja in reprocesiranja elementov redkih zemelj v trajne magnete.

Redke kovine so pomembne tudi z vidika izdelave sodobnih oborožitvenih sistemov, vesoljske tehnologije, med drugim tudi satelitov, tako vojaških kot tudi vohunskih. Ameriška neodvisna radijska mreža NPR je v zvezi s tem sredi januarja poročala, da zaradi tega Washington že vrsto let išče načine, kako bi zmanjšali odvisnost od kitajskega uvoza. Ne nazadnje je Kitajska lani kot recipročni ukrep ameriški dobavi orožja Tajvanu orožarskima podjetjema Raytheon in Lockheed prepovedala poslovanje s kitajskimi rudarskimi podjetji na področju redkih zemelj.

Za kako strateško pomembne surovine gre, dokazuje dogovor med članicami EU in Evropskim parlamentom, ki so se konec lanskega oktobra okvirno dogovorili o strožjih standardih glede izpustov ogljikovega dioksida za nove avtomobile in kombije. Na podlagi slednjega od leta 2035 v EU sploh ne bo mogoče prodajati novih vozil z motorji z notranjem zgorevanjem. Zanimivo pa je, da so se ob predstavitvi dogovora pojavili dvomi o tem, da bi lahko njegovo uresničitev preprečilo prav pomanjkanje surovin. "Zanesljiv in neoviran dostop do določenih surovin je vse večja skrb v EU," v zvezi s to problematiko pojasnjujejo na spletnih straneh Evropske komisije (EK).

Vendar Vukelić pri tem opozarja na svojevrstno ironijo, kjer imamo na eni strani "okolju neprijazno ali celo škodljivo tehnologijo pridobivanja litija, na drugi strani pa trajnostni transport z električnimi avtomobili oziroma pridobivanje električne energije iz vetrnih elektrarn".

EK v svojih načrtih za prihodnost ugotavlja, da so redke zemlje med najbolj kritičnimi viri za regijo, saj brez njih uresničevanje evropskega zelenega načrta ne bo mogoče. Ambicija predsedstva predsednice EK Ursule von der Leyen je namreč doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050, s čimer bi EU tudi izpolnila zaveze iz pariškega sporazuma. V okviru evropskega zelenega načrta veliko vlogo igra nedavno predstavljeni industrijski načrt, s katerim želi EK pospešiti prehod na ogljično nevtralnost in povečati konkurenčnost evropske industrije. Nič čudnega torej, da je izvršni direktor LKAB Jan Mostrom ob veliki najdbi povedal, da lahko ta "postane pomemben gradnik za proizvodnjo ključnih surovin, ki so absolutno potrebne za omogočanje zelenega prehoda".

Geopolitični vidiki švedske najdbe

Da je EU pri uresničevanju svojih temeljnih razvojnih načrtov v veliki meri odvisna od Kitajske, s katero ima vse bolj zapletene odnose, je vsekakor problematično. "Evropa bi se s temi nahajališči definitivno približala samozadostnosti na področju zagotavljanja redkih kovin," v zvezi s tem meni Vukelić. Njegovim ugotovitvam pritrjuje tudi geopolitični strokovnjak Cvrtila, ki pravi, da je najdba dobra novica za samozadostnost Evrope, "saj bo EU v prihodnje lahko zmanjšala svojo odvisnost od uvoza". Vseeno opozarja, da bo celoten proces trajal zelo dolgo in kratkoročno ne bo vplival na geopolitično moč EU.  

Cvrtila je skeptičen tudi glede vprašanja, ali bo ta najdba povečala mednarodne adute EU. Na naše vprašanje o tem, ali bi lahko najdbo primerjali z naftnim bogastvom bližnjevzhodnih držav in kaj slednje pomeni za njihov status v globalnih geopolitičnih razmerjih, namreč odgovarja, da "bo dostop do redkih zemelj v prihodnosti zagotovo predstavljal pomembno komponento tehnološkega in gospodarskega razvoja". A izpostavlja, da samo to "ne bo dovolj za povečanje politične in gospodarske moči EU, ki bi bila primerljiva s položajem velikih proizvajalcev nafte z Bližnjega vzhoda v naftni dobi". Cvrtila namreč meni, da globalna moč EU v svetu upada, in ne pričakuje, da bo v zvezi s tem zaradi najdbe švedskih rudarjev v bližnji prihodnosti prišlo do pomembnejših sprememb.

Na drugi strani Paddy Hirsch v svojem podkastu Planet Money v zvezi z najdbo Švedov in njenim pomenom za geopolitična razmerja pojasnjuje, da ZDA razmišljajo o ponovnem odprtju rudnika redkih zemelj na lastnem ozemlju oziroma na ozemlju katere od zahodnih zaveznic. "Najdba na Švedskem je zato zelo velika stvar za zahodne države in Nato, saj jih zdaj nekoliko manj skrbi neenakomerno ravnovesje v proizvodnji redkih zemelj, ki je bilo doslej nagnjeno v prid Kitajske," je še prepričana publicistka in novinarka s področja gospodarstva.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar