Kitajskemu zmaju jemlje sapo, ameriški orel pa (še) ni poletel

Tako nekako bi lahko povzeli razumevanje trgov, ki so včeraj odmerili temperaturo dvema največjima gospodarstvoma na svetu.

Poglejmo najprej onkraj Atlantika, kjer sta se ameriški predsednik Joe Biden in republikanski vodja predstavniškega doma kongresa Kevin McCarthy preko vikenda le dogovorila o kompromisu, ki naj bi naposled omogočil pot v dvig meje nadaljnjega zadolževanja Združenih držav Amerike (ZDA).

Ker je pot v pekel tlakovana običajno tlakovana z najboljšimi nameni, bo potrebno počakati še na današnjo odločitev kongresa, ko bo ta glasoval o zakonu, ki bo po napetem suspenzu minulih tednov odklenil ameriško državno blagajno. Kolikšna je možnost, da bi v ameriškem hramu demokracije prišlo do razprtij in zakonodajalci nekako le ne bi potrdili dogovorjenega, je nesmiselno in skrajno nehvaležno opravilo, pa vendar bi bil včerajšnji odziv tamkajšnjih finančnih trgov bistveno bolj zadržan, če za zmerni optimizem ne bi poskrbel obet razvoja umetne inteligence.

Bloomberg

 

Če izvzamemo trend meteorskega vzpona vrednosti delnic podjetja Nvidia, ki je sprožil tudi naval na vrednostne papirje drugih panožnih tehnoloških podjetij, ki bi lahko tako ali drugače profitirale od evforične obljube umetne inteligence, vsesplošni razcvet ameriškega gospodarstva in njen podporni steber finančne industrije namreč obremenjujejo dolgo znane skrbi. Zato da ameriški delniški orel še ni povsem razprl svojih veličastnih kril, je kriva kronična zaskrbljenost zaradi trdovratne inflacije, obrestnih mer ter negotovosti v kolesju globalnega gospodarstva.  

Prav slednje je stična točka prvega in drugega gospodarstva sveta, ki se že nekaj časa ne opazujeta z naklonjenostjo preko trgovalnih terminalov, ampak vse bolj sumničavo preko vohunskih opazoval, a na srečo (še ne) preko topovskih cevi. "Geopolitika postaja glavno gonilo svetovne ekonomije," nam je v zvezi z napori Pekinga v smeri internacionalizacije juana oziroma renminbija in napovedujočem paradigmatskem zasuku v pogonu globalne ekonomije zaupal ekonomist in predavatelj na ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojmir Mrak.      

Azijske trge bremeni mlinski kamen kitajskega indeksa PMI

Kitajski gospodarski zmaj, ki je pred pandemijo covida-19 nezadržno bruhal ogenj, s katerim je ta razpihoval žerjavico svetovnega gospodarskega napredka in posledično dvigoval delniške tečaje na finančnih trgih, pa s težko pričakovanim koncem ničelne karantenske politike vodstva vzhajajočega azijskega imperija nikakor ne pride do prepotrebne sape.

Bloomberg poroča , kako so azijski indeksi v (po našem času) nočnem trgovanju izgubljali na vrednosti, saj je iz Pekinga včeraj prišla pesimistična napoved o nadaljnjem upadanju indeksa nabavnih menedžerjev. PMI indeks predelovalnih dejavnostih se je namreč znižal na vrednost 48,8, kar je najnižja vrednost od decembra 2022 in slabša od predvidevanj Bloombergovih analitikov, ki so napovedovali vrednost 49,5.

Gibanje indeksa pod psihološko mejo 50 točk napoveduje krčenje aktivnosti v primerjavi s prejšnjim mesecem in potrjuje strahove, da se je uvodno okrevanje kitajskega gospodarstva v drugem četrtletju ohladilo. Finančni trgi zato politično vodstvo v Pekingu že nekaj časa pozivajo k sprejetju spodbujevalnih ukrepov, zlasti znižanju obrestnih mer. Skrbi o zdravju kitajskega gospodarskega zmaja je preprosto več kot na drugi strani optimističnih napovedi; Izvoz ostaja šibek, okrevanje na nepremičninskem trgu je zamrlo, podjetja pa navajajo upadanje dobičkov.

Indeks Hang Seng China Enterprises Index je v sredo tako padel za 2,5 odstotka, s čimer je razlika od konca januarja, ko je ta dosegel svojo najvišjo vrednost, narasla na več kot 20 odstotkov. Najpomembnejši kazalnik azijske velikanke je na dobri poti, da zabeleži največji mesečni padec od februarja, saj je do zdaj izgubil že več kot 8 odstotkov, navaja Bloomberg.

Čeprav je kitajsko politično vodstvo na čelu s predsednikom Xi Jinpingom, ki si v domače gospodarstvo in finančne trge na vso moč prizadeva vcepiti nekaj prepotrebnega rastnega hormona,  v zadnjih mesecih izvajalo precedenčno mednarodno kampanjo gospodarske diplomacije, v okviru katere so se v Zhongnanhaiu zvrstili mnogi svetovni voditelji - od brazilskega predsednika in ključnega zaveznika skupine BRICS Lule da Silve do prve dame sistemskega tekmeca in trgovinskega partnerja (s sicer stisnjenimi zobmi in pestmi) Evropske unije oziroma predsednice Evropske komisije (EK) Ursule von der Leyen -, vidnejših učinkov tovrstnih naporov ni videti.

Čeprav na dolgem seznamu visokih gostov, ki so v cvetočem vrtu srkali čaj z vodjo komunistične partije in novodobnega azijskega imperija ter sklepali takšne in drugačne posle, ni bilo najpomembnejših – ameriških – predstavnikov, ni dvoma, da sta si ameriško in kitajsko gospodarstvo usodno povezana siamska dvojčka, katerih ločitev zaradi geopolitičnih trenj na relaciji Peking – Washington ne bo enostavna. Če sploh scela izvedljiva, saj, če je politika umestnost mogočega, pa gospodarstvo nima potrpljenja za tovrstne miselne salte, saj ta pričakuje konkretne zaveze in trdožive povezave.  

O medsebojni odvisnosti največjih geopolitičnih tekmic in gospodarskih oziroma trgovskih partneric sodobnega časa nazadnje dokazuje tudi dejstvo, da je Kitajska, poleg Japonske, največja lastnica ameriških vladnih obveznic (870 milijard dolarjev).

Azijski državi imata namreč za skoraj dva bilijona dolarjev obveznic ZDA, zaradi česar politično vodstvo v Pekingu s podobno nestrpnostjo kot Washington pričakuje, ali se bo danes s kapitolskega griča naposled le pokadil bel dim in rešil zagonetko nadaljnjega nemotenega poslovanja ameriške državne blagajne.

Potrditev zakona bi namreč ameriškemu orlu omogočil, da razpre svoja krila, medtem ko bi njegov azijski partner - prežeči kitajski zmaj - končno le prišel do sape.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar