Kriza, ki bo končala vse krize: ali je iranskemu režimu odzvonilo?

Sovjetski revolucionar Vladimir Ilič Uljanov, bolj poznan kot Vladimir Lenin, naj bi nekoč izrekel zdaj že zgodovinske besede: "Obstajajo desetletja, v katerih se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, v katerih se zgodijo desetletja." Sodobni Iran, od islamske revolucije leta 1979 inkarniran v Islamski republiki, avtoritarni šiitski teokraciji, za katero je starosta ameriške zunanjepolitične strategije Henry Kissinger nekoč rekel, da se mora odločiti, ali želi biti narod ali vzrok, zadnji del Leninovih besed živi skoraj vsak teden vsakega leta, v zadnjem času celo s pospešeno intenzivnostjo.

Pred dnevi je kot večina sveta tudi Teheran vstopil v leto 2026, verjetno željan pozabiti minulo leto bolj kot katerakoli druga država na planetu. Za redkokoga je bilo leto 2025 tako katastrofalno kot za Iran. Vojna v senci, s katero mislimo na desetletja posrednih spopadov med Izraelom in iransko "osjo odpora" – razvejeno mrežo nedržavnih oboroženih akterjev vzdolž bližnjevzhodne regije –, je lani ugledala luč sveta. Preden so izraelske sile 13. junija z vso močjo napadle iransko ozemlje, sta se državi sicer že medsebojno raketirali, a junijska zaostritev je vrhunec sovražnosti, ki tli vse od islamske revolucije leta 1979.

Izraelsko vojaško posredovanje pa ni bilo edino, ki je zabilo žebelj v skorajšnjo krsto Islamske republike v burnem letu 2025. Drugi pomembni vir krize je akutno pomanjkanje vode. Na začetku novembra so iranske oblasti opozorile, da bi lahko zaradi zgodovinsko hude suše v nekaj tednih Teheranu zmanjkalo pitne vode. Povprečna količina padavin je v tej precej suhi državi v zadnjem letu upadla za približno polovico pod ustaljeno raven. Številni vodni rezervoarji, ki oskrbujejo večja mesta po državi, pa so se bodisi posušili bodisi delujejo na ravni zmogljivosti v nizkih enomestnih številkah.

Na gospodarskem področju ni nič bolje, saj je gospodarstvo Islamske republike še vedno v prostem padu, pri čemer so se leta 2018 sprejetim ostrim ameriškim sankcijam jeseni pridružile še tako imenovane "snapback sankcije" Združenega kraljestva, Nemčije in Francije. Leta 2025 naj bi po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) iransko gospodarstvo zraslo le za 0,6 odstotka ob 42-odstotni inflaciji in ob inflaciji cen hrane, ki znaša več kot 70 odstotkov, nizke cene nafte (lani so upadle za okoli 20 odstotkov), ki so rešilni obroč za države, pa so iranski proračun še osiromašile.

Življenje v Iranu, kulturni velesili s ponosno dvatisočpetstoletno zgodovino, je polno ponižanj. Karim Sadjapour, akademik, ki se ukvarja z Iranom, je v novembrski številki revije Foreign Affairs povzel razmere, ki te dni Irance vseh starosti ženejo na ulice: "92 milijonov prebivalcev Irana je največje prebivalstvo na svetu, ki je že desetletja izolirano od globalnega finančnega in političnega sistema. Iransko gospodarstvo je med najbolj sankcioniranimi na svetu. Njegova valuta je med najbolj devalviranimi na svetu. Njegov potni list je med najbolj zavrnjenimi na svetu. Njegov internet je med najbolj cenzuriranimi na svetu. Njegov zrak je med najbolj onesnaženimi na svetu."

Prav gospodarska nota v zadnjih dneh sproža množične proteste po celotni 92-milijonski bližnjevzhodni državi. Kot pojasni ekonomist z Ekonomske fakultete v Ljubljani Rok Spruk, je v tej fazi družbenih nemirov na ulicah Irana videti, da imajo protesti značaj "kruha in masla". Zakaj torej prihaja do protestov v Iranu? Ali geneza vstaj sega globlje od klasične gospodarske krize? Bi aktualni protesti lahko vodili k padcu režima v Teheranu in ali bodo v notranjepolitično godljo pripeljali nekatere sovražnike Irana, s katerimi se je Islamska republika spopadla lani?

Gospodarstvo v prostem padu

Kot vsako protestno gibanje te magnitude je tudi to imelo svoj sprožilec. Sprva je bil to strm padec vrednosti državne valute, riala, ki je pred tremi tedni upadla na 1,3 milijona za ameriški dolar. Zdaj se giblje pri 1,5 milijona rialov za dolar – v času revolucije leta 1979 je menjalni tečaj znašal en dolar za 70 rialov. Menjalni tečaj z evrom na črnem trgu denimo v zadnjih dneh dosega tudi dva milijona rialov. Devalvacija valute je prizadela predvsem podjetja, ki so odvisna od uvoza, razjezila trgovce na bazarjih in obremenila gospodinjske proračune. Valuta je v letu 2025 izgubila približno polovico svoje vrednosti v primerjavi z dolarjem.

Teheran od leta 1979 zaradi upravičene in tudi neupravičene paranoje pred tujim vmešavanjem v notranje zadeve precejšnji del državnega kolača razporeja v obrambne zmogljivosti, predvsem v razvoj svojega zloglasnega jedrskega programa. "Iran je doslej v program obogatitve urana, ki je tehnološko zelo zapleten proces, vložil pet tisoč milijard dolarjev," pravi strokovnjak za obrambno ekonomiko Erik Kopač in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Te kapacitete so ameriške sile med junijsko 12-dnevno vojno skupaj s svojimi izraelskimi zavezniki nekoliko uničile.

Bloomberg Europe

 

"Jedro problema iranskega gospodarstva je strukturno, ne ciklično ter zajema dolgotrajne sankcije in finančno izolacijo, nizko produktivnost, močno vlogo paradržavnih struktur (vključno z IRGC) v ključnih sektorjih, kronično nezaupanje v valuto ter posledično inflacijsko psihologijo in beg v realna sredstva. Tudi ko nafta prinese prilive, se ti zaradi institucionalnih 'ozkih grl' in rentniškega upravljanja ne prelijejo v stabilno rast življenjskega standarda. Rezultat sta tipičen stisnjen srednji razred in frustrirana mlajša populacija, pri kateri je ekonomsko nezadovoljstvo stalno prisotna podlaga za vsak protestni val," iransko gospodarstvo pojasnjuje Spruk. "Jedro problema je, da je velik del ekonomije organiziran okoli dostopa do rent (nafta, devizne kvote, uvozne licence, javna naročila, subvencije, preferenčni tečaji), dostop do teh rent pa je v praksi močno pogojen s politično povezanostjo z režimskimi mrežami in paradržavnimi strukturami."

"Iran je vse od leta 1979 podvržen zahodnim sankcijam," pa razloge za slabe gospodarske razmere v državi pojasnjuje poznavalec regije z Univerze na Primorskem Primož Šterbenc. Dodaja, da protestniki proti režimu pogosto poudarjajo, da bi moral režim namesto za financiranje "osi odpora" denar porabiti doma za boljše življenje ljudi. Pravi, da si Iran zato ne želi poglabljati spopada z Izraelom, ampak regionalno stabilnost za izboljšanje ekonomskega položaja, tudi prek dogovora z ZDA glede omejitev bogatenja urana v zameno za sproščanje sankcij, ki jih je ameriški predsednik v skladu z doktrino maksimalnega pritiska za dosego dogovora še zaostril.

Spomnimo, ko se je predsednik Donald Trump lani ob tem času vrnil v Belo hišo, je pospešeno okrepil prizadevanja za sklenitev novega jedrskega sporazuma s Teheranom, ki je po nekaj krogih posrednih pogajanj v Omanu in Rimu zavil v slepo ulico, ZDA pa so se nato na strani Izraela pridružile v konflikt. Prvotni jedrski sporazum (JCPOA) iz leta 2015, ki ga je s Teheranom sklenila takratna Obamova administracija, je odpravil nekatere gospodarske sankcije proti Teheranu, kar je v Iranu povzročilo stabilno in visoko gospodarsko rast.

Iran je močno neenaka družba in velike dele gospodarstva nadzoruje mogočna Iranska revolucionarna garda (IRGC), tesno povezana z režimom. Njena gospodarska vloga se je razširila med iransko-iraško vojno med letoma 1980 in 1988, ko je razvila neodvisne inženirske in logistične zmogljivosti za vzdrževanje konflikta. IRGC po nekaterih ocenah nadzoruje med 25 in 50 odstotki celotnega gospodarstva, zlati velike gradbene konglomerate, banke in petrokemične obrate, ter vsaj polovico izvoza najbolj pomembne dobrine države, nafte.

Iran je velesila na področju fosilnih goriv. Ima četrte največje dokazane zaloge nafte in druge največje zaloge plina na svetu. Gospodarstvo in proračun Teherana sta zelo odvisna od ogljikovodikov, ki lahko v času negotovosti na svetovnih trgih močno nihajo. Naftni in plinski sektor prispevata približno 25 odstotkov celotnega bruto domačega proizvoda (BDP). Težko je medtem natančno določiti, v kolikšni meri je proračun odvisen od fosilnih goriv, vendar je predstavnik parlamentarnega odbora za energetiko v nedavnem komentarju ocenil, da je delež nafte večji od 35 odstotkov.

Gospodarsko sliko v Iranu dodatno zapletejo zahodne sankcije, ki so ciljno usmerjene proti iranski nafti. Po podatkih projekta Iran Open Data, neprofitnega projekta za podatkovno novinarstvo, Iran izgublja približno 20 odstotkov svojih potencialnih prihodkov od izvoza nafte, ker poskuša zaobiti ameriške sankcije kljub naraščajočim pošiljkam v države, kot sta Kitajska in Malezija. Prihodki Teherana od nafte namreč še upadajo, saj sankcije Iran prisiljujejo, da nafto prodaja po posrednih poteh, ki so že po zasnovi drage. Iran Open Data je ocenil, da je Iran v letu dni do marca 2025 z izvozom nafte zaslužil približno 23,2 milijarde dolarjev, vendar bi lahko zaslužil več kot 28 milijard dolarjev.

Svetovna banka (SB) medtem ocenjuje, da je Teheran utrpel izgubljeno desetletje gospodarske rasti zaradi nenehnega osredotočanja na nafto kot glavni vir prihodkov in sankcijskega režima zahodnih držav. V povprečju se je bruto domači proizvod na prebivalca med letoma 2011 in 2020 zmanjšal za 0,6 odstotka na leto. Sočasno je v državi naraščala stopnja revščine, ki se je med tistim obdobjem po podatkih SB povišala z 20 na 28 odstotkov.

Bloomberg Europe

 

En mesec po vojni z Izraelom je skupina 180 vodilnih iranskih ekonomistov in univerzitetnih profesorjev izdala opozorilo, da se Iran bliža odločilnemu razpotju in da nadaljevanje obstoječega modela upravljanja tvega globljo nestabilnost. Opozorili so, da vojaška odpornost ne more nadomestiti kronične neučinkovitosti, upadajočega javnega zaupanja, zamrznjene zunanje politike, zakoreninjene korupcije in naraščajoče krivice. Njihove kritike so naletele na gluha ušesa.

Pomanjkanje reform, vzdržne fiskalne politike in korupcija povečujejo delež revnega prebivalstva, po nekaterih navedbah jih je skoraj 40 odstotkov. "Iransko gospodarstvo je premalo razpršeno, preplitko in zelo preprosto," opozarja ekonomist Spruk. Zaradi te preprostosti, plitkosti in nezadostne diverzifikacije je Islamska republika toliko bolj neodporna proti tujim napadom, kot smo videli lansko poletje, in kar posredno lahko vidimo zdaj na ulicah Irana.

Vonj vojne, ki ni nikoli izginil

Iran se je lani zapletel v neposredni spopad z regionalnim sovragom Izraelom – v kratko, a odločilno vojno, ki se je napovedovala desetletja. Po dveh letih napetosti in desetletjih posrednih spopadov sta se Jeruzalem in Teheran junija spopadla v konfliktu, ki je bil poguben predvsem za slednjega. Izrael je v le nekaj dneh vzpostavil prevlado nad zračnim prostorom Irana, pri čemer Islamski republiki niso pomagali niti sodobni ruski protizračni sistemi S-300.

Proti koncu tako imenovane 12-dnevne vojne so se na strani Jeruzalema v konflikt vključile še ZDA, ki so v pretkani in kompleksni zračni operaciji "Polnočno kladivo" s strateškimi bombniki B-2 močno poškodovale iranski jedrski program. Čeprav so Iranci po številnih ocenah pravočasno umaknili 400 kilogramov 60-odstotno obogatenega urana, ki zadostuje za izdelavo približno desetih jedrskih bomb, so Američani uničili njihove najnaprednejše jedrske objekte.

Prijatelja spoznaš v nesreči, Iran pa je bridko ugotovil, da nima niti enega. Na pomoč mu namreč ni priskočil nihče. Ob izbruhu konflikta je ruski predsednik Vladimir Putin, vsaj retorično prijatelj Irana, na primer poklical izraelskega premierja, preden je poklical iranskega predsednika, Kitajska je pametno molčala, svoje napore pa je namesto v pomoč islamskemu režimu usmerila v nemoteno dobavo nafte iz Perzijskega zaliva, od koder zadovoljuje približno 40 odstotkov svojih potreb.

Ajatolam na pomoč niso mogli priskočiti niti njihovi zavezniki v osi odpora. Libanonsko militantno gibanje Hezbolah je bilo po vojni z Izraelom jeseni leta 2024 degradirano, medtem ko je imela pred enim letom imenovana tehnokratska vlada v Bejrutu le eno nalogo: razorožiti oboroženo skupino. Sirski diktator Bašar al Asad je nekaj tednov pred začetkom leta 2025 prebegnil v Moskvo, oblast v Damasku pa je konsolidirala Iranu izjemno nenaklonjena vlada predsednika Ahmeda al Šare. Jemenski hutijevci z izjemo rakete, ki je poškodovala Palestince na Zahodnem bregu, niso bili v pomoč, proiranske iraške milice, pod dežnikom PMF, pa so se vzdržale vsakršnih vojaških operacij.

A psi vojne še vedno rovarijo po Bližnjem vzhodu. Čeprav v Gazi velja krhko premirje brez jasne poti k palestinski državi, ki bo sčasoma privedlo k stopnjevanju negotovosti v Palestini, bo skoraj hegemonski položaj Izraela v regiji, ki izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju daje proste roke pri vojaških operacijah, nedvomno vodil v nov izbruh konflikta med regijskima silama. To nakazuje že aktualna retorika Jeruzalema in vnovični obisk premierja v Beli hiši na zadnji vikend leta 2025.

Bloomberg

 

"30-letna strategija, ki sta jo izvajala Islamska revolucionarna garda (IRGC) in ajatola Hamenej za zagotavljanje odvračanja in obrambe Irana prek mreže zavezniških ali posredniških sil, ki obkrožajo Izrael, se je sesula. Njegov jedrski program je razvalina, kot tudi njegovo gospodarstvo, vodni viri in domača politična podpora. Kljub znakom intenzivne strateške razprave v Teheranu regionalna politika države ostaja ujeta v disfunkcionalnem avtopilotu, podvojuje podporo zavezniškim milicam in zastopnikom, grozi Izraelu in ZDA ter se ni pripravljena resno pogajati o novi poti naprej," je v komentarju zapisal Paul Salem, višji sodelavec možganskega trusta Middle East Institute.

Ameriški predsednik je decembra v rezidenci Mar-a-Lago gostil izraelskega premierja Netanjahuja; voditelja sta Teheranu zaradi domnevne obnovitve jedrskega programa zagrozila z vnovičnim posredovanjem. "Slišim, da se Iran spet poskuša okrepiti," je Trump povedal novinarjem. "In če se to zgodi, jih bomo morali onemogočiti. Podrli jih bomo. Uničili jih bomo do konca," je zagrozil. Predsednik je nato tik pred posredovanjem v Venezueli šel korak dlje.

Namignil je, da je Washington pripravljen pomagati protestnikom v Iranu, če bodo oblasti zatrle nemire, kar je spodbudilo iranske visoke politike, da so zagrozili s povračilnimi ukrepi proti ameriškim silam v regiji. ZDA so "nabite in pripravljene na akcijo", je zapisal na družbenih omrežjih. "Če bo Iran streljal in nasilno ubijal miroljubne protestnike, kar je njihova navada, bodo Združene države Amerike protestnikom priskočile na pomoč," je dodal, ne da bi navedel podrobnosti. Protesti medtem ne ponehujejo.

Pritisk največjih protestov od leta 2022

Razsežnost nemirov konec tedna je bila ogromna. V vseh 31 iranskih provincah je bilo več kot 390 protestov, je v petek poročala ameriška tiskovna agencija Human Rights Activists News Agency. Število smrtnih žrtev je doseglo najmanj 116 v nedeljo popoldne, aretiranih pa je bilo več tisoč ljudi. Skupina se pri poročanju zanaša na aktivistično mrežo znotraj Irana in je bila v preteklih nemirih natančna, navaja Bloomberg.

Oblasti so zaradi nemirov v četrtek izklopile internetno povezavo v državi. Izpad je bil ohranjen tudi proti koncu tedna, pri čemer je bil neoperativen tudi telekomunikacijski sistem, letalske družbe pa so odpovedale lete v državo in iz nje, navaja Aljazeera.

Shodi Irancev so se hitro prelevili iz protestov z gospodarskimi zahtevami v proteste proti oblastem. Na ulicah in družbenih omrežjih so Iranci skandirali "Smrt diktatorju", "Iranci, dvignite svoj glas, kričite za svoje pravice" in klice po vrnitvi Reze Pahlavija, sina nekdanjega šaha Irana. Čeprav so se protesti začeli zaradi gospodarskih stisk predvsem nižjih družbenih razredov v državi in ne želje po spremembi oblasti, je ameriški diplomat Alan Eyre povedal, da je v državi, kjer so protesti prepovedani, vsak protest političen. Diplomat sicer ne pričakuje padca režima.

Nekdanji prestolonaslednik Pahlavi je te dni Irance pozval k nacionalni revoluciji, nadaljevanju in širitvi njihove prisotnosti ter prevzemu nadzora nad ulicami. Prav tako je razglasil, da je "zmaga naša, ker je naš cilj pravičen in ker smo združeni". Vendar še zdaleč ni jasno, kakšno podporo sploh ima opozicijski voditelj. Številni poznavalci Irana namreč poudarjajo, da številni Iranci, čeprav so siti brutalne in nesposobne Islamske republike, ne bi podprli vrnitve k monarhiji ali nadaljnje nasilne revolucije. Pahlavijev krog vztraja, da si nekdanji prestolonaslednik želi le igrati vlogo pri prehodu svoje države v demokracijo.

Prvi večji protesti od ustanovitve Islamske republike so bili na začetku devetdesetih let, naslednji leta 1999, nato je bilo tako imenovano zeleno gibanje leta 2009, nemiri leta 2019 in protesti zaradi naglavne rute leta 2022. "V zadnjih nekaj letih se zdi, da protesti potekajo vsako leto, kar razkriva jezo v iranski družbi," je v spletnem brifingu mislišča Middle East Institute povedal višji sodelavec inštituta in politolog Alex Vatanka.

Bloomberg Mercury

 

"Še vedno nismo videli nobenih prebegov iz elite in režima, režim pa pobija čedalje več ljudi," je povedal Vatanka in dodal, v čem so tokratni protesti drugačni od prejšnjih: "Dve stvari sta tokrat drugačni. Prva je občutek brezupa v Iranu, ki je na novi najnižji ravni. Imamo iranskega predsednika, ki je vodilna osebnost režima in odkrito pravi, da nima nobene moči in da se bodo stvari še poslabšale. Na drugi strani sveta pa imamo ameriškega predsednika, ki pravi, da ne bo popustil, da bo pritisk ostal in da ni nobenih možnosti za diplomatsko rešitev. Če združimo te stvari, dobimo razloge, zaradi katerih se ta režim boji," je pojasnil.

Teheran se tokrat zdi tudi veliko bolj previden pri odzivih. Vodstvo Islamske republike je od začetkov nemirov protestnikom sporočilo, da jih posluša, in celo malce popustilo, a je šlo le za obliž na strelno rano. Odziv je zrcalno nasproten kot na proteste pred dobrimi tremi leti. Takrat so se na ulice države pognale množice mladih idealističnih ljudi, predvsem žensk, kot odziv na smrt 22-letne Mahse Amini, ki je umrla v priporu zaradi nepravilne nošnje naglavne rute, ki je v državi za ženske obvezna.

Ekonomist Spruk pojasni, zakaj režim proteste včasih dovoli. "Ker je to pogosto racionalna strategija nadzora tveganja. Dokler so zahteve predvsem ekonomske (cene, plače, subvencije, lokalna oskrba) in dokler tarča ni neposredno vrhovni voditelj, IRGC kot sistem ali temeljna ideološka legitimacija režima, lahko oblast proteste tolerira kot varnostni ventil. To omogoča preusmeritev jeze na 'vlado' oziroma nižje ravni države, selektivne koncesije in identifikacijo organizatorjev in mrež. Ko se ton prevesi v eksplicitno protirežimske slogane ali ko se razširi koordinacija, prag tolerance običajno hitro pade."

Režim je v odzivu na proteste ubral tako pot korenčka kot tudi palice. Prvo uteleša predvsem predsednik države, najbolj reformistični predsednik v zgodovini Islamske republike Masud Pezeškian, ki je represivnim organom najprej naložil, naj bodo usmiljeni, in nato prebivalcem z manjšimi dohodki obljubil povečanje izplačil oziroma državnih subvencij v višini sedem dolarjev. A številni analitiki menijo, da je to prepozno in premalo.

Vloga trgovcev z bazarja v tokratnih protestih je po mnenju ekonomista Spruka ključna. "Bazar ni homogena politična baza režima, je pa zgodovinsko občutljiv barometer. Če del bazarja stopi na ulico, to praviloma pomeni, da so inflacija, nihanja tečaja, davčni pritiski, uvozno-izvozne omejitve ali pomanjkanja dosegli točko, kjer tudi pragmatični akterji ocenijo, da je ekonomska predvidljivost ogrožena. To režim skrbi, ker bazar ni samo simbol, ampak realno organizacijsko in logistično omrežje."

Bloomberg

 

Po drugi strani pa je vrhovni voditelj Irana ajatola Ali Hamenej, ki je pritožbe bazarskih trgovcev sprva označil za upravičene, pozval k enotnosti med terorističnimi dejanji. V petkovem nagovoru na državni televiziji je Hamenej posvaril pred protesti, ki jih je Teheran začel označevati za zaroto tujih sovražnikov, predvsem ZDA. Zagrozil je, da bodo oblasti ostro ukrepale proti nemirom, in protestnike obtožil, da delujejo v imenu Trumpa. Zahodne države so medtem izrazile podporo protestnikom.

A največja sprememba trenutno poteka na ravni iranske družbe. Lani, predvsem v drugi polovici leta, je Iran zajel val koncertov, festivalov, modnih revij in celo rejvov v puščavi, ki privabljajo ogromne množice. Gre za družbene spremembe od spodaj navzgor, ki jih poganja nova, prek družbenih omrežij s svetom povezana in vse manj prestrašena generacija Irancev.

Približujoča se kriza nasledstva

Iranski režim je kompleksen mozaik številnih političnih organov, najvišja oblast v državi pa je ajatola Hamenej, vrhovni voditelj od leta 1989. Imenuje ga svet islamskih klerikov in ima najvišjo moč, je nad vsemi vejami oblasti, sodstvom, mediji in vojsko, vključno z IRGC. Iran sicer voli predsednika, vendar ima ta omejene pristojnosti in deluje pod vodstvom vrhovnega voditelja. Na iranske volitve vpliva svet varuhov, ki diskvalificira kandidate, če obstaja nevarnost, da bi bili nelojalni kleriškemu voditelju. Svet varuhov ima pravico veta na zakonodajo, ki jo sprejme parlament.

Hamenej je eden izmed globalnih voditeljev z najdaljšim stažem, o čemer priča tudi njegova starost. 86-letni vrhovni voditelj, ki bo aprila dopolnil 87 let, uradno še nima naslednika, kar navzven daje občutek ranljivosti. Po poročanju tujih medijev so se razprave o nasledstvu zaradi lanskih izraelskih napadov izjemno pospešile, omenjata pa se dva favorita: 56-letni sin vrhovnega voditelja Možtaba Hamenej, ki že dolgo velja za izbiro kontinuitete, in novi kandidat Hasan Homeini, vnuk očeta islamske revolucije, Ruholaha Homeinija.

Slednji je viden kot tesen zaveznik reformistične frakcije, ki zagovarja omilitev socialnih in političnih omejitev ter kljub nekoliko milejšim družbenim pogledom uživa spoštovanje med visoko šiitsko duhovščino in vplivno revolucionarno gardo. Če bi oblasti za naslednika imenovale Hamenejevega sina, bi s tem ignorirale enega izmed temeljev Islamske republike. Ta od islamske revolucije naprej vztraja pri stališču, da dedna vladavina ni skladna z islamskim pravom, saj so prav na tej podlagi islamisti leta 1979 odstavili šaha Mohameda Rezo Pahlavija.

Kakšno bi bilo posredovanje ZDA?

Čez vikend se je poglobila sovražna retorika, ki je prihajala tako iz Washingtona kot tudi iz Teherana. Ameriški predsednik je v soboto okrepil retoriko in na družbenih omrežjih zapisal, da so ZDA pripravljene pomagati. Predsednik je bil v zadnjih dneh obveščen o novih možnostih za vojaške napade, je poročal New York Times, pri čemer se je skliceval na več ameriških uradnikov.

Trump ni podrobneje pojasnil, o čem ZDA razmišljajo, vendar je bil po navedbah neimenovanega uradnika seznanjen z možnostmi vojaških napadov na Iran. Wall Street Journal medtem poroča, da je šlo za predhodne razprave in da za Iran ni bilo neposredne grožnje.

V trenutno godljo so se zapletli tudi Izraelci, ki so skupaj z ZDA junija napadli Iran. Ameriški državni sekretar Marco Rubio je namreč v soboto z izraelskim premierjem govoril tudi o možnosti ameriškega posredovanja v Iranu, navaja CBS.

Izrael je po navedbah agencije Reuters v stanju visoke pripravljenosti zaradi možnosti posredovanja ZDA v Iranu. Viri, ki so bili prisotni na izraelskih varnostnih posvetovanjih čez vikend, niso podrobneje pojasnili, kaj izraelska visoka pripravljenost pomeni v praksi, še navaja agencija.

"V primeru ameriškega vojaškega napada bodo tako zasedena ozemlja kot ameriška vojaška in ladijska središča za nas legitimne tarče," je v izjavi, ki jo je predvajala državna televizija, dejal predsednik parlamenta Mohammad Bagher Ghalibaf.

Kakšne možnosti imajo ZDA, če se odločijo še za posredovanje v Iranu? Nekdanji prvi mož ameriške obveščevalne agencije CIA David Petraeus je za BBC navedel naslednje: "Namestitev anten Starlinka na terenu bi protestnikom pomagala pri komunikaciji; lahko bi bile uvedene gospodarske sankcije proti posameznikom in iranski sposobnosti izvoza nafte, lahko bi bile tudi vojaške možnosti: napadi na sedeže varnostnih institucij, ki nasilno zatirajo proteste in demonstracije, lahko bi se lotili raketnih zmogljivosti, ki so bile med 12-dnevno vojno močno poškodovane," je naštel.

Po navedbah ameriških uradnikov se več predlogov, predstavljenih predsedniku, osredotoča na napade na teheranske varnostne službe, ki jih oblasti uporabljajo za zadušitev protestov, je v nedeljo poročal CNN.

Vendar v administraciji obstajajo pomisleki, da bi vojaški udari lahko imeli nasproten učinek in oslabili protestno gibanje. Po besedah uradnikov bi napadi lahko nehote združili Irance v podpori oblasti ali pa sprožili iranski vojaški povračilni odgovor. Predsednik še ni sprejel dokončne odločitve o posredovanju, a resno razmišlja o ukrepanju. Visoki uradnik Bele hiše je za CNN dodal, da med možnostmi, ki jih predsednik proučuje, ni napotitve kopenskih enot v Iran.

Negotova prihodnja pot 

Kako bi lahko Teheran deloval, da bi umiril proteste? Ekonomist Spruk ponudi tri verjetne scenarije: omejene koncesije in nadzor (najbolj verjetno), dokler protesti ostanejo predvsem ekonomski; hitra represija, če se protesti politizirajo ali se razširi koordinacija; in ponovni valovi, če se inflacija in devizni tečaj poslabšata ali če pride do zunanjega šoka zaradi energentov, sankcijskih pritiskov in regionalne eskalacije.

A gašenje požara bo prineslo le nekaj dolgoročnega uspeha. Strukturne spremembe v 92-milijonski državi so ključne, če islamisti želijo ohraniti nadzor nad Iranom tudi v prihodnosti. Za smiselno spremembo v državi bi po mnenju poznavalca Vatanke bilo treba znova uravnotežiti oblast z opolnomočenjem izvoljene vlade predsednika Pezeškiana, hkrati pa omejiti obsežne neizvoljene institucije, katerih vpliv izhaja iz bližine vrhovnemu voditelju in nadzora nad viri. "To je edini korak, za katerega Hamenej doslej ni pokazal nobene naklonjenosti."

Bloomberg Europe

 

In kaj bi se zgodilo, če islamski režim pade? V Iranu namreč ni legitimne in organizirane opozicije. Ljudje sicer kritizirajo vodstvo – pogosto celo javno –, vendar se takšna stališča praviloma izražajo le v strogo nadzorovanem okolju doma. V javnem političnem življenju lahko delujejo le politične frakcije, ki podpirajo temeljne vrednote Islamske republike. Dober primer so prej omenjeni protesti iz leta 2022, ki so dodobra stresli temelje oblasti. Tudi ti protesti se zaradi intenzivnega nadzora in represije oblasti niso razvili v politično gibanje, ki bi lahko pridobilo široko podporo. A srž protestov so bile družbene zahteve, ne gospodarske.

Ker je organizirana opozicija v državi prepovedana, aktivisti pa so pogosto tarča varnostnih sil in sodstva, je iranska diaspora postala pomemben dejavnik pri usmerjanju opozicije. Vendar je ta pogosto brez stika z realnim svetom svoje domovine in ne ve, kaj si ljudje zares želijo in potrebujejo. Opozicijskemu gibanju v izgnanstvu ne pomaga niti Reza Pahlavi, izgnani sin zadnjega iranskega šaha, ki je po vojni z Izraelom brez učinka pozval k množični vstaji proti režimu.

"Protestni potencial v Iranu je vedno obstajal," pa pove mednarodni politolog Faris Kočan s Fakultete za družbene vede. Strokovnjak oceni, da Reza Pahlavi ni "nikakršen signal za iransko družbo". "Ko nobelovce in aktiviste povezujejo s padcem režima, se hitro pojavijo signali, da gre za 'tuje plačance'," še pove.

Ob poletnih ugibanjih v luči 12-dnevne vojne, kaj sledi za Iran, če pade režim, je bil konsenz analitične skupnosti vakuum. Tega pa bi lahko po mnenju akademika Sadjapoura zapolnilo več možnosti. "Skoraj pet desetletij je Iran vodila ideologija, vendar bo njegova prihodnost odvisna od logistike – predvsem od tega, kdo bo najučinkoviteje upravljal državo. Glede na to nestabilnost bi lahko iranski red po Hameneju prevzel več oblik: nacionalistično vladavino močnega vodje, nadaljevanje teokratske vladavine, vojaško prevlado, populistični preporod ali edinstveno mešanico vsega tega. Takšne možnosti odražajo frakcionalizem v državi. Ajatole so odločeni ohraniti ideologijo Islamske republike. IRGC si prizadeva utrditi svojo moč. Državljani brez volilne pravice, vključno z etničnimi manjšinami, zahtevajo dostojanstvo in priložnosti. Opozicija je preveč razdrobljena, da bi se združila, vendar preveč vztrajna, da bi preprosto izginila. Nobena od teh frakcij ni monolitna," je zapisal za Foreign Affairs.

"Spremembe v Iranu se zdaj zdijo neizogibne, vendar njihova oblika ostaja sporna. Ena od možnosti je propad režima, ki ga povzročajo kumulativni protestni cikli, ki sčasoma presežejo zmožnost sistema za nadzor. Bolj neposreden – in v nekaterih pogledih bolj verjeten – izid je utrjevanje režima, zaznamovan s premikom k večjemu zanašanju na prisilo, pri čemer IRGC in njeni politični zavezniki izvajajo še večjo avtoriteto, medtem ko civilne institucije postajajo vse bolj nepomembne," še pojasnjuje Vatanka.

Vatanka meni, da vsaj teoretično obstaja tudi tretja pot. "Vodstvo bi se lahko odločilo, da bo prisluhnilo družbi, zajezilo ideološke puriste doma in v tujini ter preusmerilo državne prioritete k osnovnim gospodarskim in socialnim potrebam prebivalstva, pri čemer bi sprejelo politične reforme kot sredstvo za ohranitev sistema, namesto da bi ga predalo. Kot je povedal nekdanji visoki poveljnik IRGC, ki zdaj podpira notranje reforme, se Iran na koncu sooča s tremi potmi do sprememb: Hamenej jih sprejme; tuja intervencija jih vsili; ali pa ljudje pridejo na ulice in izsilijo politične spremembe," sklene.

Screenshot

 

Tako protestniki kot tudi režim so pozorno spremljali minulo ameriško vojaško operacijo v Venezueli. Washington, kljub prvotno izkazanem manjšem interesu v mednarodnem okolju, se v zadnjih mesecih zdi izjemno intervencionistično razpoložen, ameriški državni sekretar Rubio pa je ob Trumpovih grožnjah iranskim oblastem po zajetju venezuelskega predsednika na prvo soboto leta novinarjem povedal, da bi morale druge države to jemati resno.

Ali Gholhaki, iranski režimski komentator, je v intervjuju za časnik New York Times dejal, da so slabe gospodarske razmere igrale osrednjo vlogo pri padcu voditeljev v Venezueli in Siriji, kar je povzročilo vrtinec javnega nezadovoljstva in demoraliziralo varnostne sile. "Lekcija za Iran je, da moramo biti izredno previdni, da se isti scenarij ne ponovi tudi pri nas," je dejal Gholhaki. "Ko se policija, varnostne sile in vojska borijo za preživetje, se obrambne linije sesujejo."